Koroški Slovenec Hanzi Tomažič v novi Demokraciji: Spremembe zbujajo upanje!

Hanzi Tomažič je bil dolgoletni urednik slovenskega glasila Nedelja, ki izhaja na Koroškem. Hanzi Tomažič je bil dolgoletni urednik slovenskega glasila Nedelja, ki izhaja na Koroškem. Foto: Nedelja

S Hanzijem Tomažičem smo se pogovarjali o Nedelji in o spremembah, ki zadevajo slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Dolgoletnega urednika koroškega časnika Nedelja bo na mestu urednika nasledila Mateja Rihter, ki prihaja s slovenske strani meje.

Nedelja je cerkveni časopis, ki se namesto z dnevnopolitičnimi debatami, gospodarskimi mahinacijami in številkami ter iskanjem večjih ali manjših škandalov ukvarja s temami, ki bralce dvigujejo nad vse prej omenjene posvetne zadeve. Spremembe so na eni strani zaskrbljive, na drugi pa zbujajo upanje, pravi Tomažič, čeprav se število naročnikov Nedelje zmanjšuje.

Gospod Tomažič, po desetletjih urejanja Nedelje zapuščate redakcijo tega tednika. Ampak saj novinar ne more nehati pisati. Kako utemeljujete svoj odhod, je to potreba po spremembi koncepta časnika ali kaj drugega? Kaj pravijo vaši bralci?

Res je, da sem pri Nedelji celih 36 let, pa ne samo jaz, temveč celotno jedro uredništva je zvesto Nedelji že skozi desetletja. Sam menim, da je za vsako ustanovo zdravo, če čez čas pridejo novi ljudje ter s tem nov pristop in nove ideje. Zato sem po lanskem velikem praznovanju, ko smo proslavili 90-letnico Nedelje in se veselili, da smo najstarejši slovenski tednik nasploh, začel razmišljati o predaji odgovornosti v roke mlajši generaciji. Da je to prišlo prej, kot sem sam mislil, ima opraviti najprej s tem, da sem v svoji naslednici Mateji Rihter našel pravo osebo ob pravem času, potem pa ima opraviti tudi z znamenji, ki mi jih pošilja moje telo ter jih hočem in moram jemati resno. Ne nazadnje s tem, da se umaknem, da poiščem distanco do tega, kar rad delam, ustvarim podlago, da bom sam moral poiskati novo uravnovešenost med delom in zasebnim življenjem, tako da bom v naslednjih letih svoje poslanstvo in svoje talente znal unovčiti z novo svežino in globino, saj ne odhajam v pokoj, temveč bom dejavno sodeloval v komunikacijskem in spletnem podjetju ilab crossmedia, ki ga imava skupaj z bratom. S pisanjem seveda ni konec, saj sem prepričan, da nas čakajo v naslednjih letih še večje družbene spremembe, kot smo jih videli doslej, in bodo prišli prav ljudje, ki znajo te spremembe ubesediti, jih tolmačiti in jih spraviti v večji okvir.

Nedelja je izredno pomembno glasilo za koroške Slovence. Katere so bile njene najvažnejše »postaje«? Kateremu področju ali dejavnosti rojakov je namenjala največ pozornosti?

Že sam začetek je bil občudovanja vreden. Šest let po plebiscitu, ki je Slovencem na Koroškem dodelil vlogo manjšine, sploh ni bilo jasno, kako bo šlo naprej in ali ima sploh še smisel vlagati v negovanje slovenske besede in kulture na tej strani Karavank. Pa je skupina duhovnikov začela z izdajanjem časopisa, pravzaprav proti vsakemu upanju, ker so bili prepričani, da je to pot za ozaveščanje in povezovanje naših ljudi. In s to držo so preživeli še hujše čase, ki so prišli, namreč štiriletno prepoved izhajanja in pregon vsega slovenskega s strani nacistične ideologije. Tako je časopis prišel − po vojni pod okriljem krške škofije − v čase, ko se je bilo treba znajti sredi novega bolj prefinjenega poskusa marginalizacije narodne skupnosti s strani vseh pomembnih večinskih družbenih dejavnikov. Koroška Cerkev se v prvih povojnih letih ob tem ni najboljše znašla, v sedemdesetih letih pa je sredi najhujšega divjanja nacionalistov (podiranje dvojezičnih tabel) našla v koroški sinodi toliko moči in poguma, da se je javno in odločno zavzela za sožitje na Koroškem. Nedelja je ves ta razvoj spremljala in opisovala, hkrati pa se je morala začeti odzivati tudi na spremembe znotraj narodne skupnosti in je bilo treba časopis tako oblikovno in vsebinsko vseskozi prilagajati.

Kaj je vas pritegnilo k sodelovanju v tem glasilu in vam bilo v zadovoljstvo kot novinarju?

Že sama narava cerkvenega časopisa narekuje, da se namesto dnevnopolitičnih debat, malenkostnih polemik, ukvarjanja z gospodarskimi mahinacijami in številkami, brskanja po manjših ali večjih škandalih prej usmeriš v to, kar človeka dvigne nad te zadeve. Hrepenenje po dobrem in lepem, ki se zrcali v zgodbah in drži naših ljudi zunaj po župnijah. Ustvarjalnost in radost, ki jo najdemo v tako bogato razvejenem kulturnem življenju v naših krajih. Ne nazadnje je tudi majhnost naše skupnosti prej vir veselja kot pomanjkljivost, saj čutiš, kako ljudje berejo in se odzivajo bolj neposredno na to, kar pišeš.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh