Ko Jože P. Damijan halucinira in se mu največji zagovorniki svobode (Hayek, Mises) prikazujejo kot fašisti

(Slika: manifestointellettuali) (Slika: manifestointellettuali)

Jože P. Damijan, sklicujoč se na knjigo zgodovinarja Quinna Slobodiana o globalistih, piše, da imajo začetniki evropskega neoliberalizma (kar koli že to pomeni) fašistične korenine.

Sodobni kritiki kapitalizma poskušajo javnost vse bolj prepričati, da niso bili marksistične ideje tiste, ki so bile osnova za fašizem v Italiji in nacizem v Nemčiji, ampak da so bili fašisti nekateri najbolj izpostavljeni misleci liberalizma (denimo Ludwig von Mises in Friedrich August von Hayek).

A da ne bomo polemizirali z Damijanom, si rajši oglejmo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d´Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussollini. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija.  

Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), povzet po blogu Kavarne Hayek pa gre nekako takole.

Politični del

  1. Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.
  2. Sorazmerna zastopanost po regijah.
  3. Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).
  4. Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).
  5. Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, prevoz, javno zdravje, komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.

Družbeni del

  1. Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.
  2. Minimalna plača.
  3. Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.
  4. Reorganizacija prometnega sektorja, še posebno železnic.
  5. Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.
  6. Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.

Vojaški del

  1. Oblikovanje nacionalnih milic.
  2. Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.
  3. Miroljubna zunanja politika.

Finančni del

  1. Progresivni davek na kapital.
  2. Najbogatejše Italijane je treba delno razlastniniti.
  3. Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.
  4. Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobili od teh pogodb.

Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Nekako se zdi, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov.

nazaj na vrh