Keith Miles: Đilasovi poduki za Slovenijo – drugi del

  • Napisal  Keith Miles
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Tito in Hruščov leta 1953 v Kopru. (foto: Danilo Škofič / Wikipedia) Tito in Hruščov leta 1953 v Kopru. (foto: Danilo Škofič / Wikipedia)

Milovan Đilas je dokaj hitro spoznal razliko med ideali svobode in demokracije, ki jih je povezoval s komunizmom in s tem nujnostjo, kot se mu je zdelo, revolucije, ter tudi surovo resničnostjo totalitarnega režima, ki ji je bil prav tako priča.

 

Kot sem omenil v prvem delu tega dvodelnega članka, »vsa oblast kvari«, in nič ne bi moglo to jasneje pokazati kot kraljevski slog dveh dosmrtnih predsednikov, Tita in Castra. Kot je dejal Đilas, je revolucija postala »oblastiželjna in birokratska« in na njenem čelu je bil dosmrtni diktator, Tito. Enako je veljalo za Castra.

Skrivnosti diktatorjev

Med značilnostmi totalitarnega sistema je tudi nadzor tiska, četudi gre samo za urejanje novic. Obstaja tudi potreba po skrivnostnosti glede življenja voditeljev, zato ni bilo mogoče odkrito vedeti koliko palač ima Tito, pa lovskih koč, avtomobilov, jaht ter med drugim celo zasebni živalski vrt in zasebni vlak. Dobro znana je zgodba o Titovi vdovi Jovanki, ki je trdila, da so bili mnogi od teh predmetov zasebna last, in je moral to razjasniti srbski parlament. Če beremo tudi razkritja iz knjige Juana Sancheza »Dvojno življenja Fidela Castra«, vidimo enak vzorec, celo z zasebno marino. Vse to razkošje je bilo treba skriti za aparatom totalitarne države ter njenim sistemom tajne policije in nadzorom sodišč. Kot mi je pred kratkim omenil neki sodnik, imajo sodniki na nižjih sodiščih v mnogih primerih še vedno navado, da se ob sprejemanju razsodbe »ozirajo čez ramo«, da bi preverili, kaj morda o tem misli oblast. Obstaja tudi fenomen, da diktatorji nadzorujejo stroj odnosov z javnostjo in kot srednjeveški monarhiji želijo, da se jih v javnosti vidi pri izvajanju dobrih del in ugoditvi kakšne prošnje, da bi pokazali, kako dobrosrčni ljudje so v resnici. Vsi smo videli značilno fotografijo Adolfa Hitlerja, kako se prijazno smehlja ob srečanju z majhnimi otroki. Seveda režim ne objavlja kršitev človekovih pravic in montiranih procesov. Moderni apologeti komunizma popolnoma ignorirajo ogromni obseg njegovih zločinov.

Kritika sistema v resnici ni dovoljena, čeprav se včasih pod pretvezo v omejenem obsegu dopušča, navadno kot kritiziranje neučinkovitosti, ne pa samega sistema.

Komunistični nadzor nad gospodarstvom

Glede gospodarstva je Đilas pravilno analiziral, kako se vmešavanje vlade v gospodarstvo, ki spočetka velja za nujno, sprevrže v »ključni osebni interes vladajočih birokratov«. Vidimo lahko, da ta odnos še vedno ostaja v slovenskem gospodarstvu, tako v vladi kot v upravah nekdanjih državnih podjetij. Đilas tudi omenja, da komunisti verjamejo, da so sposobni upravljati gospodarstvo z znanstveno natančnostjo, »ker mislijo, da imajo izjemne znanstvene sposobnosti«. To dandanes seveda zveni kot slaba šala, če vemo, kako malo inovacij je bilo v komunističnih sistemih. Idejo, da je mogoče s centralnim planiranjem učinkovito voditi gospodarstvo, so popolnoma zavrnile akademske analize ekonomistov, kot sta Von Mises in Hayek, pa tudi rezultati v dejanski praksi.Čim bolj pretanjena in podrobna je postajala družba, tem bolj nemogoč je v resnici postal tak sistem. Mentaliteta petletnega planiranja, kakršno je razvil komunizem, žal še vedno ostaja v mnogih slovenskih podjetjih. Tako je, kot da bi se vodilni naučili, da je edini cilj načrta načrtovati proizvodnjo, ne pa ga uporabiti kot orodje za presojo, kako se napovedi ujemajo z dejanskimi tržnimi rezultati in jih temu primerno prilagoditi. Sprašujem se, koliko tako imenovanih strateških načrtov slovenskih podjetij je v resnici strateških, ne pa da so samo aritmetične vaje. V nekdanji Jugoslaviji se je govorilo, da je centralno planiranje v skladu z marksizmom, toda Marx o načrtovanju ni vedel skoraj ničesar in ni zmogel načrtovati niti svojih osebnih financ.

Centralno planiranje je bilo v resnici nujno za totalitarne komuniste, da so dosegli popoln nadzor in si povsem podredili gospodarstvo. Ta miselni pristop še vedno vztraja v slovenski vladi in birokraciji in ga deloma ponazarja pretirano spoštovanje do »strokovnjakov« in zaničevanje potrošnikov. Đilas trdi, da je bila ideja o delavskem samoupravljanju njegova, čeprav jo je nato podrobno razvil Kardelj. Vendar odkrito navaja, da ni mogla delovati, ker je bilo upravljanje z dobički strogo določeno, da je birokracija obdržala nadzor, izgubarske organizacije pa je bilo skrajno težko preoblikovati ali zapreti. Vidimo, da se ta odnos nadaljuje tudi pod novim normalnim sistemom. Nesposobnost zapreti slaba podjetja in spodbujati nova vlaganja v uspešna podjetja je v Sloveniji očitna. V komunizmu je način usmerjanja dobičkov v center tudi pomenil, da so se zaposleni jasno zavedali, da je glavni in verjetno edini namen poslovanja zagotavljanje delovnih mest. Ta odnos še vedno ostaja in zdi se, da je ovekovečen v delavski zakonodaji. Redne obljube politikov, da bodo reformirali in temeljito modernizirali zakone o delovnih razmerjih, so zdaj postale »slaba šala«.

Sindikati v času prejšnjega režima

Sindikati so imeli v prejšnjem sistemu samo politično moč, zato je bilo zelo malo stavk, če pa so se že pojavile, so jih videli kot protidržavno dejavnost. Dandanes sindikati še vedno izvajajo politično moč in se zelo redko postavijo proti pojavom, kot sta korupcija v upravljanju ali nepošteno obdavčevanje slabo plačanih ljudi. Ne moreš se izogniti misli, da voditelji sindikatov svojo vlogo v državi še vedno vidijo podobno kot pod komunizmom. Đilas jih je imenoval privesek države. Zaradi zunanje moči, ki je obstajala pod komunizmom, in moči birokratov lahko v podjetjih še vedno vidimo odpor do sprejemanja odgovornosti in sprejemanja odločitev. Tržni sistem je sistem popravljanja napak, zato mora podjetje popravljati čezmerno ali premajhno proizvodnjo; premajhno ali preveliko število delnic; zaposliti dodatno delovno silo ali odpustiti odvečno. Vse to pomeni, da odgovornost pomeni čim hitrejše in čim učinkovitejše sprejemanje odločitev.

Toda vsakdo iz normalnega tržnega gospodarstva lahko jasno vidi, da strah še vedno ostaja. To je strah vodilnih menedžerjev v mnogi podjetjih državnega pomena, da lahko še tako dobro delajo, pa jih bodo zamenjali iz političnih razlogov, ne gospodarskih. Pomanjkanje lastništva zasebne lastnine, čeprav se to spreminja, je pomenilo, da edino varnost zagotavljata zaposlitev in zajamčena pokojnina. Slednje ponazarja dejstvo, da je Slovenija edina država v Evropi, ki ima edinstveno interesno stranko, stranko upokojencev, za katero se zdi, da je v čisto vsaki vladi. Komunisti so se morali hvaliti s polno zaposlenostjo, čeprav je to pomenilo čezmerno zaposlenost ali emigracijo v zgodnjih sedemdesetih, ko je v tujino odšlo 20 odstotkov industrijske delovne sile, kar je vzbujalo lažen občutek varnosti.

Regulacije v gospodarstvu

Vidimo tudi, da se v gospodarstvu nadaljujejo slabe navade, kot je navada podrobne regulacije, ki se ujema s slovensko spretnostjo ali navado ignoriranja predpisov in zakonov ali iskanja načinov, kako bi jih zaobšli. Na papirju je vse videti odlično, v praksi pa je povsem drugače, kot lahko vidimo iz številnih slabih posojil bank, vključno z veliki državnimi bankami. Nekaj slabih posojil je bilo posledica laži v predlogih, danih bankam, kar se ujema z Đilasovo pripombo, da »komunizem ustvarja vse več in več polresnic in jih poskuša upravičiti. Na prvi pogled se zdi, kot da so njegova stališča, vsako zase, pravilna, vendar so okužena z lažmi.«

Moderno tržno gospodarstvo zahteva preglednost, odprtost duha in soočenost z resničnostjo, napredovanje po sposobnosti in rezultatih ter predvsem minimalno politično vpletanje. Zahteva tudi, da v gospodarstvu vsi dejavno sodelujejo, tudi z osebnimi prihranki in pokojninskimi načrti, ne samo s tem, da imajo zaposlitev. Odtujenost, o kateri je govoril Marx in jo zmotno analiziral, je v naprednih kapitalističnih gospodarstvih večinoma izginila. To je zato, ker so varčevalci in upokojenci osebno zainteresirani za gospodarstvo. Marx ni prepoznal pomena uveljavitve zakonov o delniških družbah v Angliji sredi 19. stoletja, ki so naredili kapitalizem odprt za vse. Njegova dela iz iste polovice 19. stoletja so se ozirala nazaj, medtem ko so bili zakoni o delniških družbah zazrti naprej. Ni čudno, da je vse narobe razumel in so njegovi komunistični in socialistični učenci nove »znanstvene religije« v mnogih državah mnogo let zadrževali človeški in gospodarski napredek.

Opomba: Mednaslovi so uredniški. Omenjeni prispevek je nadaljevanje članka, ki smo ga objavili v soboto, 17. februarja 2018. Preberete ga lahko TUKAJ.

nazaj na vrh