Kandidat SDS za celjskega župana Matjaž Železnik: Marsikaj bi se dalo narediti drugače, marsikaj se da spremeniti, tudi z mojim prispevkom

Matjaž Železnik kandidira za župana Mestne občine Celje. (foto: Polona Avanzo) Matjaž Železnik kandidira za župana Mestne občine Celje. (foto: Polona Avanzo)

Bližajoče se lokalne volitve so posebna priložnost in izziv. Tega se zaveda tudi Matjaž Železnik, ki se v poklicnem življenju ukvarja z glasbo, vendar mu niti udejstvovanje v lokalni samoupravi ni tuje. Novembra bo kot kandidat s podporo SDS kandidiral za župana mestne občine Celje. Z njim smo se pogovarjali v prostorih njegove trgovine z glasbili v starem mestnem jedru Celja.

 

Matjaž Železnik se je rodil leta 1957 v Škalcah pri Slovenskih Konjicah. Že zelo zgodaj pa se je družina preselila v Celje, nato pa v Žalec, kjer je obiskoval nižjo glasbeno šolo. Po maturi na celjski gimnaziji je najprej odšel na ljubljansko tekstilno fakulteto, nadaljeval pa je tudi šolanje na srednji glasbeni šoli. Nato se je vpisal na Pedagoško akademijo, smer glasbeni pouk in zborovodstvo. Po diplomi se je leta 1979 zaposlil na glasbeni šoli v Celju in se tudi aktivno glasbeno udejstvoval. Deset let kasneje je odprl trgovino z glasbili, ki deluje še danes. Leta 1990 se je vključil v politično dogajanje, saj je bil izvoljen za poslanca v tedanji celjski občinski skupščini in to ostal do leta 1995. Dve leti je bil na občini zaposlen kot član izvršnega sveta za področje kadrov in krajevne skupnosti ter kot sekretar za občo upravo občine Celje. Leta 1994 je kandidiral za župana, nato pa zapustil politiko in se znova zaposlil kot podjetnik, postal pa je tudi regijski tajnik SDS. Leta 1996 je postal honorarni učitelj na glasbeni šoli v Velenju in nato tam dobil redno zaposlitev. Je zborovodja na območju Celja in Savinjske doline, med drugim vodi pevski zbor v župniji bl. Antona Martina Slomška na Hudinji v Celju. Je poročen in oče štirih otrok.

Pogovarjava se v prostorih vaše trgovine z glasbeno opremo. Bi lahko rekli, da ste tako umetnik kot podjetnik?

Vaša trditev drži, že leta 1988 sem zapustil dokaj varno službo na celjski glasbeni šoli in šel med zasebnike. Že pred tem sem se ukvarjal z uglaševanjem klavirjev. Nato sem odprl trgovino, v kateri se zdaj pogovarjava. Odprl sem jo leta 1989 in še vedno jo imam. Sedaj sem sicer spet zaposlen v Glasbeni šoli Velenje, poleg tega pa se ves čas ukvarjam z najrazličnejšimi dejavnostmi na področju glasbe.

Se vam zdi naša družba naklonjena podjetništvu glede na nedavno vojno proti podjetnikom, ki jo je začela koalicija, še zlasti pa Levica?

Saj pravzaprav nikoli nismo prestopili Rubikona, kar se tiče prestopa v podjetništvu prijazno družbo, kjer bi bil podjetniški poklic cenjen. Sicer imamo v Celju kar nekaj velikih podjetij, predvsem trgovskih, ki se tepejo med seboj za elitne lokacije. Vendar imamo tudi veliko manjših podjetij, ki so zelo stabilna, imajo družinsko osnovo in se leta in leta trudijo ustvarjati delovna mesta ter kar se da dobro poslovati. Upam, da se bo to nadaljevalo v naslednje generacije.

Vaše področje je glasba, saj ste glasbeni pedagog in zborovodja. Včasih se zdi, da sta glasba in politika povsem različna svetova, a vendar je tudi sedanji minister za kulturo Dejan Prešiček prišel iz vrst glasbenikov, pred leti pa je za župana Ljubljane kandidiral tedanji direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič.

Ta razmejitev je pravzaprav le navidezna. Če pogledamo v zgodovino, so mnogi veliki dirigenti in skladatelji bili vključeni v dejavnosti vodilnih struktur; še posebej če so vodili velike orkestre, so morali biti aktivni, če so hoteli, da so bile njihove skladbe izvajane. Tudi dandanes je tako: tisti, ki je direktor javnega podjetja na področju glasbe, mora biti v stiku s politiko, da dobi sredstva in podporo. Tako da to dvoje ni strogo ločeno. Moji vzgibi, da sem šel v politiko, pa nekoliko drugačni.

No, saj je že vodenje pevskega zbora neke vrste menedžerska služba.

Drži. Vendar je ravnatelj glasbene šole vedno nekako odvisen od lokalne in tudi državne politike.

In kakšni so vaši vzgibi, da ste šli v politiko?

Sam sem želel pripomoči k spremembam. V politiki sem sicer že bil med letoma 1990 in 1995, ko sem bil poslanec v občinski skupščini, dve leti pa sem bil tudi šef občinske uprave in član izvršnega sveta tedanje občine Celje. Nabral sem si nekaj izkušenj s tega področja. Sedaj je situacija takšna, da je treba dvigniti politično zavest, pridobiti ljudi, ki sicer ne bi šli na volitve, da vsi skupaj sprožimo spremembo.

foto: Polona Avanzo

Kandidirate s podporo SDS. Celjski odbor te stranke je imel v preteklosti precej težav. Nekdanji predsednik celjske SDS je lani izstopil iz stranke, od decembra lani pa ima celjska SDS novo vodstvo.

Vodstvo se je zamenjalo tudi zaradi želje, da bi vodili politiko, ki bo manj podrejena občinski oblasti. Vseh pet mandatov dosedanjega župana Bojana Šrota mu je bila politika bolj ali manj podrejena. V tem času smo bili, če rečem grobo, stroji za dvigovanje rok, za potrjevanje aktov. Niso pa se odločili postaviti neke opcije za mesto, da bi navdušila člane za delo.

Za župana ste kandidirali že leta 1994?

Drži.

Katere so tokrat osrednje točke vašega programa?

So zadeve, ki so v Celju problematične. Marsikaj je bilo tudi dobro narejeno. Predvsem so me motile finančne mahinacije, ki so se dogajale. Marsikaj bi se dalo narediti drugače, marsikaj se da spremeniti, tudi z mojim prispevkom. Sem pa svoj program oblikoval v štirih točkah. Predvsem je treba najprej sprejeti prostorski načrt Celja, ker se mnoge stvari v Celju delajo nelegalno, ni načrta, ki bi bil zavezujoč. Na drugem mestu je skladno urejanje mestnega prostora z usklajeno skrbjo za okolico, da ustrezno ovrednotimo probleme v mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Ker sem delal v mestni četrti, vem, kakšni so problemi. Potem je tu skrb za mlade, ustvarjanje možnosti novih delovnih mest, to pomeni tudi privabljanje podjetij, da bi se mladi lahko učili tudi kakšnih obrtnih poklicev, ki so v drugih državah zelo cenjeni in dobro plačani. Četrta točka je zgraditev še enega doma za ostarele. Delež starejših se zvišuje, v tem domu bi dal poudarek pomoči ljudem z demenco. Morda bi lahko poskusili tudi z novim varnim naseljem.

Za zdaj sta v Celju dva domova: Dom sv. Jožefa in Dom ob Savinji.

Da, vendar sta oba ves čas polna. To pomeni, da je treba čakati na sprostitev mest, tudi če takšno pomoč potrebuješ takoj. Problem so tudi cene teh storitev, mnogi nimajo možnosti financiranja. Zagotovo bi bilo treba najti prostor za to dejavnost. Dom Sv. Jožefa mi je denimo zelo simpatičen, sem ga tudi večkrat obiskal. Tudi moja mama je dobivala hrano iz tega doma. Ljudi, ki potrebujejo takšne usluge, je vedno več in še več jih bo.

Celje je nedvomno mesto z bogato zgodovino. Bi ga lahko v turističnem smislu bolje izkoristili?

Če ste opazili, je v starem mestnem jedru veliko praznih trgovin. V glavnem jih prodajajo, zraven je telefonska številka, vendar ni kakšnega povpraševanja. Nihče ne more zagotoviti, da bo neko podjetje obstalo. In tu bi lahko občina opravila svojo vlogo: spodbujala bi mlade, da bi lahko odprli kakšno podjetje. Ko sem prišel leta 1989 v to ulico, je bilo tu polno rokodelskih delavnic. Potem pa so se ljudje, ki so tu delali, razbežali, ker so se razmere poslabševale, mali obrtniki pa nimajo toliko sredstev kot velika trgovska podjetja. Mali podjetniki pač potrebujejo spodbudo občine.

Eden od žgočih problemov mesta so tudi prometni tokovi. Tranzitni promet iz Savinjske doline proti jugu (smer Krško) in obratno poteka prav skozi mesto.

Zagotovo. Skozi Celje se vsak dan valijo kolone tovornjakov, kar slabo vpliva tudi na turizem. Mesto ima lepo tradicijo in zgodovinsko podstat. Po velikosti smo na tretjem mestu, po gospodarskem razvoju pa menda na petem. Ljubljana se je zelo razvila, ker je država vanjo vseskozi vlagala veliko denarja in spodbujala dejavnosti, ki sicer ne spadajo v državni okvir. V Celju pa ni bilo veliko sredstev. Tu je še zakon o sanaciji Celjske kotline, ki zadeva predvsem mestno občino Celje in občino Štore. Tu so še podjetja, ki so visoko rangirana, denimo Cinkarna, ki je donosno podjetje. V Nemčiji za dejavnost, kakršno ima Cinkarna, praktično ni mesta. A treba je umestiti ustrezne čistilne naprave in hitro sanirati degradirana območja. Leta 1993 smo se že pogovarjali o ukrepih, a od takrat se ni veliko premaknilo naprej. Še danes lahko zasledimo s težkimi kovinami zastrupljeno zemljo v neposredni bližini vrtcev.

Ko ste omenjali privilegirano prestolnico ... Brez povezav med mestom Celjem in poslanci v državnem zboru verjetno ne gre?

Žal je bilo Celje tu vedno v drugorazrednem položaju, kar zadeva poslansko zastopstvo. To se je še posebej pokazalo po zadnjih volitvah. Kot je znano, sta v Celju za SDS kandidirala Vinko Gorenak in Karmen Kozmus. Oba sta dobila relativno zelo veliko glasov, a zaradi škodljivega proporcionalnega sistema nista prišla v parlament. Sta pa zato v parlament prišla dva druga poslanca, ki sta dobila precej manj glasov. Žal Celje nima svojih ljudi, ki bi se zavzemali za razvoj mesta.

Kolikor se spomnim, je poslanka SMC Janja Sluga napadla Gorenaka, češ da zavira razvoj mesta.

Če jo že omenjamo, naj spomnim, da je v času, ko smo v Celju zbirali podpise za referendum o drugem tiru, nadlegovala ljudi, ki so dajali svoj podpis. To kaže na nedemokratično ravnanje. To sem pač opazil, ker je hodila okrog stojnic in skušala odgnati ljudi.

Verjetno pa ni lahko tekmovati z županom, ki ima za seboj dvajsetletno izkušnjo vodenja občin, znova kandidira za župana in ima zato izhodiščno prednost?

Zagotovo ima veliko izhodiščno prednost. V SDS ugotavljamo, da ima stranka nasploh veliko podporo, pričakujem tudi, da se bodo odzvali tudi volivci NSi. Ne vem, ali ima NSi svojega kandidata, poznam pa veliko njenih volivcev, ki si želijo spremembo v Celju. Računam tudi na njihovo podporo.

Na lokalnih volitvah se velikokrat pojavljajo lokalne »neodvisne« liste. Kaj menite o njih?

Te svobodne in neodvisne liste ocenjujem kot svojevrstno prevaro. Ko gledam, kdo se zbira na takšnih listah, ugotavljam, da je to reciklirana kadrovska zasedba iz prejšnjih časov.

Kaj pa nenačelne koalicije med strankami, ki na državni ravni nikoli ne bi sodelovale?

Nekaj takega smo v Celju že imeli. Kot je znano, je bil župan Bojan Šrot član SLS. Nato je izstopil. Kar se recimo mene tiče: nikoli nisem prestopil v drugo stranko. Zato se mi zdi nehigienično, kako nekateri menjajo stranke. V Celju so takšne stranke funkcionirale, dokler je bil Šrot v stranki, sedaj ima SLS manjši uspeh. Žal mi je, ker bi lahko blok SDS-NSi-SLS ponudil ustrezen blok, ki bi ponudil alternativo temu, kar se sedaj dogaja.

foto: Polona Avanzo

Kako pa gledate na sedanjo vlado? Imeli smo volitve, a se zdi, da smo dobili na koncu čisto nekaj drugega.

Žal. In kakor vidim, so ta projekt nekateri imenovali »družbeni eksperiment«. In veliko stvari, ki se dogajajo, je res eksperiment, in to eksperiment s slovensko družbo, kar ni ravno pozitivno.

Velikokrat slišim očitke, da se SDS ves čas ukvarja s preteklostjo. Prav to nedeljo (pogovarjala sva v petek, 5. oktobra, op. p.) bo slovesnost na Teharjah. Verjetno je prav, da se s takšnimi dogodki opozarja na nekaj, česar ne smemo pozabiti.

Gre za obujanje spomina in ne za hujskanje. Vesel sem, da pri projektu na Teharjah sodelujem tudi s svojim pevskim zborom. Ljudem moramo dati možnost, da se poslovijo od svojih dragih in da dobijo moč za naprej.

Od leta 2006 je Celje tudi sedež škofije, a ta sedež je ta čas izpraznjen. Kaj pričakujete od prihodnjega celjskega škofa?

Predvsem to, da bo škof povezal ljudi in dal poudarek potrebam, ki jih imajo župnije, da se bo znal pogovarjati tudi z občinsko strukturo in postavil zadeve v smer razvoja. To pomeni tudi graditev določenih objektov, ki jih župnija potrebuje. Od škofa torej pričakujem nove spodbude in ideje.

Lahko torej Celje postane zgodba o uspehu po letošnjih lokalnih volitvah?

Zgodba o uspehu se lahko zgodi, če bo prišlo do spremembe občinske politike, da se bo denar trošil za namene, za katere je predviden, da bi se ustavile nekatere finančne mahinacije, saniralo degradirano okolje, da bi se ustvarjal prostor za turizem in podjetništvo. To bi bila resnična zgodba o uspehu.

(Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)

nazaj na vrh