Janković propada: na vesti ima življenja, v maloro je šel tudi družinski posel!

  • Napisal  Anamarija Novak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Zoran Janković Zoran Janković Urban Cerjak/Demokracija

Bela Ljubljana. Bo držalo, smog, oznaka za mešanico dima (angleško smoke) in megle (angleško fog), bo prihodnjih nekaj mesecev prekrival Ljubljansko kotlino, saj Zoran Janković kot župan za bolj zdrav zrak v mrzlem delu leta v treh štiriletnih mandatih ni naredil ničesar.

Ljubljančani celo trdijo, da je bil zrak v mestu pred prihodom šerifa iz Saraorcev že bolj čist. Bela Ljubljana je v času županovanja Jankovića postala krvavo mesto. Pod površjem prenove cest in pročelij hiš, Potemkinovih vasi Jankovićevega županovanja, so ječale človeške stiske, ki jih nihče ni slišal. Ivan Selinšek, direktor podjetja Varkos Selinšek, katerega delavci so delali vse dni, plačal pa jim je lahko le 40 odstotkov tega, kar bi jim moral, ker naročniki niso poravnavali obveznosti, psihološkega pritiska ni zdržal. Marca leta 2010 je iz obupa dvignil roko nadse. Zoran Janković pa je iz namenskih sredstev, ki jih Selinšek in delavci niso dobili, jedel po najdražjih restavracijah v mestu. In nima dovolj (čustvene ) inteligence, da bi sploh dojel, kaj je storil.

Selinškovo podjetje je bilo podizvajalec podjetja Grep (Gradis-Energoplan), ki je gradilo Športni park Stožice. Jankovićev prvi veliki projekt, kjer naj bi po napovedih mestnega šerifa skozi javno-zasebno partnerstvo nastal moderen športno-trgovski kompleks. Danes, po osmih letih, ko se Janković poteguje za četrti mandat v mestni hiši, obratujeta samo športna dvorana in odprti nogometni stadion, v delu, kjer bi moral obratovati trgovski center, pa je mesto duhov. Še vedno je gradbišče, ki nedokončano propada. Deli so še vedno označeni s plastično oranžno varovalno ograjo. Tam je najbrž nevarno, na tak način pa se odgovorni skušajo znebiti odgovornosti, če pride do najhujšega …

500 delovnih mest, ki jih ni

Center Stožice je Janković odprl avgusta 2010, tik pred lokalnimi volitvami, na katerih se je potegoval za drugi županski mandat. Državna Slovenska tiskovna agencija je ob Jankovićevem odprtju dvorane avgusta 2010 poročala: »Je del športnega centra v Stožicah, ki je bil ena od predvolilnih obljub ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pogodba za gradnjo športnega centra med Mestno občino Ljubljana in podjetjem Gradis skupina G je bila podpisana 28. marca 2008, graditi pa so ga začeli leto kasneje. Gradnjo centra, ki premore tudi stadion, ob njem pa bo v prihodnje predvidoma zrasel še trgovski center, zlasti v zadnjem času spremljajo očitki o nejasni finančni konstrukciji projekta.« Uporabnega dovoljenja, ki ga je Janković napovedoval za 30. junij 2008, niso dobili vse do nekaj ur pred odprtjem kompleksa in prvo tekmo.

Odprtje trgovskega centra, ki naj bi meril skupno okoli 70.000 kvadratnih metrov trgovskih površin in imel 140 trgovskih lokalov, obljubljal pa je tudi 500 delovnih mest, je Janković načrtoval za oktober 2011. Danes, oktobra 2018, na spletni strani Stožic beremo obljube, ki jih nikoli ni izpolnil, čeprav je župan že 12 let, nekdanji predsednik vlade Borut Pahor pa je rešitev za Jankovića, potem ko so ga zapustili partnerji iz Srbije, leta 2009 iskal celo v Libiji pri diktatorju Moamerju Gadafiju: »Celoten kompleks zajema nogometni stadion, večnamensko športno dvorano, kmalu pa bodo obiskovalcem na voljo tudi zunanja športna igrišča. Center je zasnovan zelo sodobno in z veliko mero interakcije med programi športne in komercialne dejavnosti, vse to z namenom, da v čim večji meri prispeva k boljšemu zdravju in dobremu počutju vseh obiskovalcev Centra Stožice.« Osem let po odprtju Stožice niso pripomogle k boljšemu zdravju nikogar, kot smo spomnili uvodoma, so uničevale življenja. A očitno Janković zaradi masla, ki ga ima na glavi, ne spi slabo. Takšni so pač ljudje brez vesti in občutka za sočloveka. »Mesto je svoje dobilo,« se je 19. marca letos pred preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu v parlamentu, kjer je bil zaslišan kot priča, bahal Janković.

Bahavi Janković: Imam več vpliva

Pogoje, ki opredeljujejo pravice v javno-zasebnem partnerstvu, so opredelili, potem ko je mestna občina dobila, kar je želela. S tem je bil zasebni partner v izrazito podrejenem položaju, je v parlamentu Jankovića opozoril Logar, mestni šerif pa je znova pokazal svojo brezčutnost, ko je ob tem dejal: »Jaz sem župan mestne občine Ljubljana in skrbim za korist Ljubljančank, Ljubljančanov (…) Mi je žal, da sta šla v stečaj, a Ljubljana je svoje dobila.« Zoran Janković, ki v svojem napuhu očitno sporoča še, Ljubljana, to sem jaz, je torej dobil, kar je potreboval. Da je to dosegel, je svoj in vpliv svojega zaledja, kot je opozoril Logar, zlorabil do zadnje kaplje, zanj so spreminjali zakone, uredbe, pošiljali inšpekcije in zapirali ceste. Jankovićev napuh se je ob tem še razbohotil, ocenil je, da je svoj vpliv leta 2010 še povečal. »Po mojem imam več vpliva kot leta 2010,« se je leta 2018 v parlamentu napihoval Zoran Janković.

Logar ga je opozoril, da je bila gospodarska škoda, ki jo je povzročil davkoplačevalcem in podizvajalcem s projektom Stožice, enormna. Stadion bi bilo ceneje zgraditi z davkoplačevalskim denarjem, pa še manj tragedij bi bilo. A Janković je dejal, da je svoje dobil, drugo ga ne zanima: »Mestna občina je dobila prepotrebni stadion in dvorano, želja se je začela že leta 1985. Dobili smo vse, kar je bilo treba. Trdim, da so krive banke, ki so ustavile projekt. Banka, ki da sto milijonov kredita na zasebnem delu, pa ne da zadnjih 15 milijonov, ko je projekt 85-odstotno končan, se mora vprašati o svojem statusu, kaj si želi.«

Gluh za žrtve, jedel za njihov denar

Javni del objekta je stal 114 milijonov evrov, torej bi nas stadion in dvorana, če bi bila financirana direktno iz proračuna, stala 105 milijonov evrov, kar je dobrih 50 evrov na prebivalca oziroma davkoplačevalca, je izračunal predsednik komisije. Iz naslova bančnih posojil Grepu in lastnikoma Gradisa skupine G in Energoplana pa je nastala davkoplačevalcem neto 135 milijonov evrov visoka luknja, ki smo jo že morali zakrpati. »Samo pri Grepu je ostalo za 17 milijonov evrov neplačanih podizvajalcev, skupaj z Energoplanom in Gradisom skupino G 30 milijonov evrov, da o propadu cele serije manjših podjetnikov in osebnih tragedijah sploh ne govorimo,« je skušal človečnost v Jankoviću zbuditi Logar, ki je izračunal, da je skupaj 165 milijonov evrov padlo na davkoplačevalce. To je 56 odstotkov več, kot je Janković predvideval v svojem javno-zasebnem partnerstvu.

A Janković je dobil svoj predvolilni projekt za volitve 2010, prevarani in izkoriščeni podizvajalci ga ne zanimajo, branil se je: »Ne vem, kaj ste se vi s tem vprašanjem lotili mene. To morate vprašati tistega, ki je dal in vzel kredit.« Janković je tako zaverovan vase, da je na Logarjevo vprašanje, ali njegove krivde pri tem torej ni, odgovoril: »Popolnoma nič.« In Jankovićeva ocena projekta, ki ni končan, ki je povzročal takšne osebne stiske, da so ugašala življenja, podjetja, katerih delavci so delali, pa niso dobila plačila? »Uspešen projekt.« Od katerega se je tudi dobro najedel. Grep je v letu in pol iz sredstev namenskega kredita za Stožice plačal 131 večerij in kosil v najdražjih restavracijah v mestu, med drugim v Asu, JB, Cubu, Maximu, ki so stala tudi po 1.700 evrov, na njih pa je po besedah Zlatka Srake pogosto jedel tudi župan Janković. Ko je Logarja zanimalo, kolikokrat je Janković jedel na račun sredstev, iz katerih potem niso bili poplačani podizvajalci, kredite pa so morali sanirati davkoplačevalci, tudi tisti z najnižjimi prihodki, je županu narasel greben in razpetelinil se je: »Tudi slučajno ne mislim razlagati. Tudi slučajno ne.« Njegov čustveni domet je celo tako omejen, da očitno povezav ni doumel, ampak je vprašal: »Kaj pa ima to veze sedaj?«

Sin Jure brez zavor: »Ubij ga«

Zoran Janković letos ni bil prvič pred parlamentarnimi preiskovalci. Leta 2011 zaradi povezanosti družinskih poslov prek podjetij Electa, ki sta jih po očetovem prevzemu vodenja mestne občine na sosednjem naslovu od očetove pisarne (vsaj na papirju) upravljala sinova Jure in Damijan Janković, ki s svojim obnašanjem in posli, katerih dolgove za neuspele projekte in razsipno življenje plačujejo davkoplačevalci, polnita medije.

Sin Jure se je v medijih, potem pa še na sodišču znašel po lokalnih volitvah leta 2010, ko je na volilni večer novinarju Jaki Elikanu, ki je v svojem novinarskem delu razkrival umazane Jankovićeve družinske posle, grozil s smrtjo, ko je prijatelju pokazal na Elikana in dejal: »Daj, ubij tega.« Županov sin in novinar sta se leto kasneje poravnala, s čimer se je Janković znebil kazenske ovadbe za grožnje. Ni se pa tako enostavno znebil vabila pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki jo je vodila poslanka SDS Alenka Jeraj, saj se je zaslišanju izogibal toliko časa, da mu je grozila policijska prisilna privedba. Jure Janković je pred parlamentarne preiskovalce stopil v družbi odvetnika Aleksandra Čeferina in na štirideset vprašanj preiskovalcev odgovarjal z besedami: »Odgovor, enak prejšnjemu,« zaradi česar je komisija vprašanja posredovala sodišču in od njega zahtevala, da ga zasliši. Šlo je za vprašanja, povezana z nakupi zemljišč na Smodinovcu (denimo, ali si je za nakup parcel sposodil denar od Marjana Pišljarja), poskusi spremembe njihove namembnosti s pomočjo njegovega očeta Zorana Jankovića, ali ima sam, njegov brat ali oče na Cipru v lasti ali solasti kakšno podjetje.

Čeprav je ves čas zanikal, da bi bil lastnik katerega od ciprskih podjetij, vpletenih v sporne posle z nepremičninami na območju Ljubljane, so kasneje objavljeni dokumenti pokazali, da je za en dan, od 26. do 27. maja 2009) Jure Janković bil direktor podjetja Blue Train Investments Limited na Cipru. Transakcije so pristale tudi pod drobnogledom urada za preprečevanje pranja denarja. Drug nepremičninski ciprski posel Jureta Jankovića, ki je zanimal preiskovalce, je bilo njegovo lastništvo ciprskih podjetij Disonco Investments, ki so imela v Sloveniji podjetja Tabia, Hotel Cubo in Trstenjak 2000, vsaj eno od njih pa je imelo v Ljubljani parcele, ki so postale zazidljive v županskem mandatu očeta Jankovića. To pomeni, da je čez noč vrednost za kvadratni meter narasla z 20 na 300 evrov, torej se je podražilo za petnajstkrat.

Urad za preprečevanje pranja denarja je Jureta Jankovića obravnaval tudi zaradi neverjetnega trošenja. Pri družinski Electi je mesečno dobival 1.015 evrov plače, v štirih letih je davčni upravi prijavil le 53 tisoč evrov prejemkov, potem pa 9. in 10. aprila 2009 s svojega transakcijskega računa različnim družbam in fizičnim osebam nakazal 668.000 evrov. Davčnemu uradu je zamolčal tudi šest računov v švicarskih bankah, decembra 2010 pa je v enem dnevu porabil 44 tisoč evrov, z Dinersovo kartico več kot 30 tisoč evrov in 14 tisočakov z Mastercardom. Furs mu je odmeril plačilo več kot pol milijona evrov davka, po podatkih za leto 2016 pa ga ni plačal, saj je bil s 594 tisoč evri pri vrhu sramotilnega stebra davčnih neplačnikov.

Od Jureta terjal Pišljar, od Damijana Avstrijci

Poleti 2012 se je ob drugi dražbi njegovega polovičnega deleža v Electi pokazalo, da se je Juretu Jankoviću dokončno zalomilo, saj na dražbi za njegov delež v Electi, ki so ga skušali na dražbi prodati za 2,3 milijona evrov, ni bilo niti enega dražitelja, zato je odvetnik Marjana Pišljarja, ki mu je Jure Janković dolgoval tri milijone evrov, zahteval novo cenitev. Ker je imela Electa Holding 8,7 milijona evrov dolgov samo do Zorana Jankovića, so mediji takrat ocenili, da podjetje dejansko ni vredno nič. Pišljar je Jankovićevega sina Jureta zaradi dolga deložiral tudi iz hiše v Grosupljem, prodal mu je tudi mercedes G AMG.

Letos spomladi so skušali Jankovići izvesti manever poenostavljene prisilne poravnave, s katerim bi se Jankovićev poslovni sistem Electa, ki ga sestavljajo Electa Inženiring, Electa Naložbe in Electa Holding, znebil 16 milijonov evrov dolga. S prisilno poravnavo bi se znebili od 90 do 95 odstotkov dolgov, obvladovali pa bi jih prek prijateljskih upnikov, ki so pred tem odkupili terjatve do vseh treh podjetij. Upniki Electe Inženiringa so sicer septembra lani potrdili poenostavljeno prisilno poravnavo družbe, v kateri bodo navadni upniki do konca leta 2020 10-odstotno poplačani. Višje sodišče v Ljubljani je junija ugodilo pritožbi avstrijske družbe Heta Asset Resolution in razveljavilo sklep okrožnega sodišča o začetku poenostavljene prisilne poravnave nad družbo Electa Holding ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Enako je maja odločilo tudi glede Electe Naložb. Heta, slaba banka nekdanje banke Hypo, je v pritožbi spomnila, da je že pred uvedbo postopka poenostavljene prisilne poravnave vložila predlog za začetek stečaja, in zatrdila, da se dolžnik s prisilno poravnavo le »brani« pred stečajem, saj da s predloženo poravnavo ni mogoče doseči realnega prestrukturiranja.

Letos je sodišče na zahtevo sestrskega podjetja Heta, družba za upravljanje TCK, sodišče pričelo z osebnim stečajem Damijana Jankovića. Stečajna upraviteljica Sara Pušenjak je v začetku oktobra objavila končni seznam preizkušenih terjatev, iz katerega izhaja, da starejši brat Jureta Jankovića, ki je svoje stalno prebivališče prenesel v hrvaško Savudrijo, dolguje nekaj evrov manj kot 5,5 milijona evrov, od tega 1,3 milijona evrov tudi Družbi za upravljanje terjatev bank (Dutb), 2,3 milijona evrov TCK in 1,2 milijona Heti. Za 258 tisoč evrov terjatev je prijavila Nova KBM, za 315 tisoč evrov pa NLB Leasing v likvidaciji. Mediji so pisali, da terjatve Hete izhajajo od osebnih poroštev za posojila Electi in Bazi Dante. Baza Dante se je v javnosti omenjala predvsem v povezavi s podjetjem KLM, ki je bilo v lasti ljubljanskega župana Jankovića in je tudi pristalo v stečaju. Policisti so namreč v več hišnih preiskavah iskali dokaze za utemeljitev suma pretakanja denarja med Mestno občino Ljubljana, Bazo Dante, KLM in Grepom. Med drugim so preiskovali transakcije iz leta 2011, ko je Grep, ki je v partnerstvu z Mestno občino Ljubljana gradil športni objekt Stožice, družbi Baza Dante posodil 500.000 evrov, ta pa je nato prek asignacij plačala določene račune Electe. Baza Dante naj bi tudi jamčila za posojila KLM pri Factor banki.

Meseni užitki in roka pravice

Zoran Janković kot župan ni skrbel le za svojo vnovično izvolitev in družinske posle, ampak tudi za svojo meseno srečo, kar so pokazali prisluhi, v katere se je ujel v povsem nepovezani zadevi. V zameno za seks je farmacevtki Lekarn Ljubljana Katarini Ravnikar uredil službo za nedoločen čas. Ko se je začel postopek, pa še občinskega odvetnika Miho Kozinca, kar je še en primer, ki kaže na domačijsko poslovanje ljubljanskega župana. Odrešila ga je tožilka Blanka Žgajner, znana že iz napake v zadevi Balkanski bojevnik, ki je zamudila rok za vložitev sodne preiskave. In prisluhi so bili uničeni.

A upanje, da bo moral tudi Zoran Janković odgovarjati za nepravilnosti, ki jih je počel, umre zadnje. Konec septembra je postala pravnomočna obtožnica v zadevi Stožice, ki jo je tožilstvo vložilo 18. maja letos. Šest let po hišnih preiskavah pri družini Janković. Obtožnica devetim fizičnim osebam očita več kaznivih dejanj, med drugim zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, goljufijo na škodo EU, preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti in ponareditev ali uničenje poslovnih listin. Poleg Jankovića naj bi bilo tožilstvo ovadilo še njegovega strankarskega kamerada iz Pozitivne Slovenije Romana Jakiča kot nekdanjega direktorja Zavoda Tivoli, Uroša Ogrina in Zlatka Srako iz podjetja Gradis-Energoplan (Grep), ki je gradilo Stožice, in nekdanjega direktorja Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice Sama Lozeja, ki zadnja leta vodi družbo Energetika Ljubljana-Termoelektrarna Toplarna Ljubljana. Pravnomočna je namreč tudi obtožba specializiranega tožilstva zaradi domnevnega jemanja podkupnine oziroma prejema donacije družbe Gratel za obnovo ljubljanskega gradu, je maja poročal časnik Delo. Zoper ljubljanskega župana je odprtih še več drugih (pred)kazenskih postopkov. Je pa ljubljansko višje sodišče aprila lani Jankovića pravnomočno oprostilo obtožb o zlorabi položaja v zadevi Niš, ko je bil še predsednik uprave družbe Mercator.

nazaj na vrh