Janez Janša: Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba. (4. slika)

  • Napisal  Janez Janša/ vir: Facebook
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janez Janša, predsednik SDS. (Slika: arhiv Demokracije) Janez Janša, predsednik SDS. (Slika: arhiv Demokracije)

Skrajno moralno izprijeno početje je možno samo v pretežno obvladovanem javnem prostoru, kjer sta prav in narobe absolutno poljubni kategoriji. Kjer po nietzschejansko dejstva ne obstajajo, obstajajo samo interpretacije. In kjer moramo danes žal z vso resnostjo priklicati v ospredje Voltairovo opozorilo, ki se glasi: »Ta, ki vas lahko prepriča v absurde, vas lahko navede tudi v zločin.«

 

Seveda bi lahko tudi politično predstavništvo demokratične, drugorazredne strani v zadnjih desetletjih naredilo manj napak. Vprašanje pa je, če bi bilo ob danem razmerju sil na začetku (izostanek ustavne večine) strateško danes karkoli bistveno drugače, tudi če bi ob drugačnem taktičnem ravnanju ostajali v istem polju naivnosti in dobronamernosti.

Iz resne razprave o lastnih napakah izpuščam ocene in nasvete prvorazrednih analitikov in strokovnjakov, ki so vedno skušali drugorazredni strani podtikati kukavičja jajca. Še posebej radi so za poraženko razglašali stranko, ki se je kot edina vedno uvrstila v parlament, je doslej daleč največkrat zmagala na volitvah, med drugim tudi na zadnjih evropskih, državnozborskih in lokalnih.

Realno se z razdalje kot največje taktične napake kažejo razkoli znotraj demokratičnega (pomladnega) bloka ter sodelovanje posamičnih šibkih pomladnih strank s političnimi izpostavami prvorazrednih, ki so to dobronamerno sodelovanje zgolj uporabili za krepitev svoje moči in privilegijev. Krivda je med nami porazdeljena sorazmerno s stopnjo naivnosti ter z dolžino časa takšne kolaboracije. V SDS smo takšno napako naredili leta 1992, V SKD 1993, v SLS 1996 in 2001. Politična napaka je bila tudi dobronamerno oblikovanje Bajukove vlade leta 2000 in v podobni meri tudi oblikovanje naše protikrizne vlade leta 2012 skupaj z Desusom in Državljansko listo. Medtem ko smo reševali od njih zbankrotirano državo, so prvorazredni reševali svoje črne fonde v državnih sektorjih, trepetali pred morebitnim razkritjem pranja milijarde evrov za iranske teroriste ter pripravljali vstajniški udar.

Nauk teh napak je zelo poveden. Dobronamerno sodelovati z nedobronamernimi se vedno slabo konča za prve. Uporaba načela biti za vsako ceno pri koritu pa je za demokratične stranke sploh najhitrejša pot v propad. Pot k normalizaciji vodi zgolj preko trdnega sodelovanja vseh, ki zastopamo drugorazredne. Tega se prvorazredni najbolj bojijo in zato daleč največ investirajo v razdore na pomladni strani. Že bližnja prihodnost bo pokazala, ali smo se iz očitnih posledic dosedanjih napak dovolj naučili.

Glede na opisano stanje se na prvi pogled zdi, da rešitve iz močvirja vsaj zaenkrat ni na vidiku. Kaj storiti, ko prvorazredni obvladujejo skoraj vse in ko so za obrambo svoje prvorazrednosti pripravljeni uporabiti vsa sredstva? Ko je pred nami čas nemirnega zunanjega okolja in - sodeč po tekmovanju v tem, kdo bo večkrat izrekel pozdrave z grožnjo smrti - stopnjevanja izrojenosti samooklicane elite? Ko se od vseh »kriz« najbolj stopnjuje tista najnevarnejša, kriza vrednot?

Na razpletanje vrednotne krize v prihodnje bo v znatni, čeprav ne prevladujoči meri vplivalo zunanje okolje. EU je sicer še vedno najboljši politični dosežek v znani zgodovini starega kontinenta, a obdobje optimizma je na žalost vsaj zaenkrat minilo. Že v letošnjem letu glavni izziv ne bodo le ilegalne migracije in strateška katastrofa, imenovana brexit, ampak tudi občutno ohlajanje gospodarske rasti, nove sence hladne vojne in rastoče napetosti z ZDA. Zato razprava o Evropi ene ali več hitrosti ni več na dnevnem redu, razen če govorimo o vožnji nazaj. Potrebni sta sanacija in stabilizacija razmer. Zvrhana mera zdravega razuma in državništva torej. Apologeti evropskega federalizma v tem trenutku povzročajo enako škodo kot neposredne zahteve po odpravi unije. Hkrati pa je razburkan čas hkrati tudi priložnost za uveljavitev držav, kot je Slovenija. Ugled države ni zgolj politična, ampak tudi močno ekonomska kategorija. Slovenija ne more voditi z velikostjo in/ali močjo, lahko pa prednjači s predlogi dobrih rešitev. Prihaja drugo predsedovanje svetu EU v naši zgodovini, ki priložnosti zagotovo povečuje. Vendar pa moramo ravnati ravno obratno kot zadnje desetletje, ko Slovenija ob očitni nesposobnosti samooklicane elite za reševanje državniških problemov partnerje zasipa s svojimi (zanje desetorazrednimi) težavami, kot je npr. arbitražni spor s Hrvaško. Namesto da bi predlagali ali sooblikovali predloge za rešitve skupnih problemov EU. Varnost, priložnost in prihodnost so ključni pojmi za EU v naslednjem obdobju.

Odločilni spopad vrednot z izrojenostjo in za odpravo drugorazrednosti  pa bo potekal doma. Medtem ko se je pred 15 leti sprava v narodu, pozitivna diskriminacija in evolucijsko zlitje elit na podlagi meritokracije še zdela dosegljiva možnost, ustavna zapoved blaginje pa skupni imenovalec dihanja z obema kriloma pljuč, pa danes nihče več, ki uporablja zdravo pamet, ne verjame več v kakršnokoli pripravljenost prvorazrednega jedra v civilizirano dokončanje tranzicije. Tako kot za obdobje osamosvojitve, ko je del samooklicane elite bivšega režima iskreno sodeloval v nastajanju slovenske države, velja poudariti, da so bili številni razumnejši pripadniki druge generacije samooklicane elite do pred desetletjem pripravljeni na spravno in odprtejšo politiko. Tega pa jim ajatole za nobeno ceno niso dovolile in so preko medijskega in represivnega monopola strogo kaznovale vsak odklon. Leta 2012 in 2013 so nato prvorazredni dokazali, da so svoje privilegije in monopole pripravljeni poleg z zlorabo pravne države in ukradenimi volitvami braniti tudi z nasiljem.

Ker so bili z uporabo nasilja uspešni pri ohranjanju oblasti, monopolov in privilegijev, je na tem humusu banditizma nastala nova politična sila na skrajni levici, ki namesto od sramu zardeva od ponosa, ko odkrito zagovarja in poveličuje zločine, diktatorje ter jugoslovansko in venezuelsko pot v revščino. Medtem ko je za njihove partnerje pri Socialnih demokratih in vsakokratnih novih obrazih donedavna veljalo, da zločine, s katerimi je samooklicana elita nastala, v praksi iz svoje ukradene vile odobravajo in ščitijo, jih pa ne reklamirajo, pri stranki Levica tudi to ni noben problem. In namesto da bi se celotna slovenska levica normalizirala, se je znašla v spirali radikalizma. Nič več ni onstran dovoljenega. Takšno odkrito skrajno moralno izprijeno početje je seveda možno samo v pretežno obvladovanem javnem prostoru, kjer sta prav in narobe absolutno poljubni kategoriji. Kjer po nietzschejansko dejstva ne obstajajo, obstajajo samo interpretacije. In kjer moramo danes žal z vso resnostjo priklicati v ospredje Voltairovo opozorilo, ki se glasi: »Ta, ki vas lahko prepriča v absurde, vas lahko navede tudi v zločin.«

Vsak, ki je sposoben vsaj malo pogledati pod vsakdanjo virtualno resničnost, ki jo rišejo režimski mediji, se zaveda, da je stanje v Sloveniji v vrednotnem smislu skrajno resno in da drsimo k prelomnici. Ko samooklicana elita za svoj obstanek na oblasti in obrambo svojih privilegijev uporablja vsa sredstva, demokracija na prvi pogled nima nobenih možnosti. Vendar, kot nas uči zgodovina, samo na prvi pogled. Pred Slovenijo je čas, podoben tistemu pred tremi desetletji. Takrat je grozilo, da bomo v balkanskem loncu smodnika propadli ekonomsko in politično, potegnjeni v krvav spopad za vzpostavitev velikosrbske tvorbe na ruševinah bankrotirane komunistične SFRJ. Prav lahko da bi se to zgodilo, če bi krmilo narodove usode v tistem prelomnem času ostalo v rokah tistih, ki so moralni in gospodarski bankrot bivše države orkestrirali na mešanici ideoloških zablod in prvorazredne arogance. Vendar se ni.

Danes Slovenijo ponovno v celoti obvladuje enaka, predvsem pa za prepoznavanje zgodovinskih dilem in preizkušenj enako “sposobna” samooklicana elita kot leta 1989. Lahko ostane tako, kot je, in sadovi časa, ko je slovenski narod na predlog Demosa edinkrat v zgodovini sam odločal o svoji usodi in ko se je oblikovalo njegovo vrednotno središče, bodo propadli. Lahko pa tako kot pred tremi desetletji razbijemo okove drugorazrednosti ter osvobodimo in ohranimo samostojno Slovenijo za prihodnje rodove.

Možna sta torej dva razpleta. V prvem demokracija lahko zmaga. Vendar pa so za njeno zmago in za osvoboditev Slovenije ter dihanje z obema kriloma pljuč potrebni najmanj naslednji ukrepi:

1. Odprava cenzure

Predpogoj za delovanje demokracije je vzpostavitev agore, javnega prostora, v katerem so argumenti različnih interesnih in političnih skupin načeloma enakopravno dostopni volivcem. Boj za agoro je vedno in povsod absolutna prioriteta vseh demokratov.

2. Odprava finančnih in gospodarskih monopolov

Javni denar je izmišljena kategorija. Realno obstaja samo denar davkoplačevalcev, ki ga politična oblast pobira z davki in prispevki ter preko finančnih in gospodarskih monopolov. Boj za smotrno porabo tega denarja je absolutna prioriteta vsake demokratične oblasti. Prav tako boj za odpravo vseh monopolov in vzpostavitev logične konkurenčnosti povsod, kjer je to smiselno in mogoče.

3. Odprava imunitete za prvorazredne

Vzpostavitev enakosti pred zakonom je absolutni predpogoj za normalno delovanje demokratične države. Ko bodo Kučan, Rigelnik, Zemljarič, Janković, Jamnik, Golobič, Kocjančič in drugi nedotakljivi na slovenski policiji, tožilstvu in sodiščih obravnavani enako kot drugorazredni državljani, bomo dobili vladavino prava. Če tega institucije ne bodo zmogle, bo na neki točki vrelišča ulica sodila tako nedotakljivim kot tistim, ki so zatajili v svojem poklicu.

4. Ukinitev privilegijev samooklicane elite

Demokratična družba ne more tolerirati privilegiranih pokojnin in položajev, zato bodo odpravljeni.

5. Prepoved totalitarne ritualike

Obujanje fašizma, komunizma in nacionalsocializma oziroma nacizma je kaznivo. Šolski sistem uči in vzgaja mlade tako, da snov temelji na resničnih in celovito podanih zgodovinskih dejstvih, s poudarki na spravi in vrednotah slovenske osamosvojitve, ki predstavljajo vrednotno središče Slovencev in slovenske države.

6. Pogled k peti generaciji potomcev

Demokratična oblast terja uresničevanje ustavnega temelja Slovenije, ki pravi, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do lastne državnosti. Brez slovenskega naroda torej Slovenije ni. Zato Slovenija ne vzpodbuja ilegalnih migracij, ampak jih preprečuje in v okviru mednarodnih naporov pomaga odpravljati njihove vzroke. Blaginjo lastnih ljudi postavlja na prvo mesto, vzpodbuja rojstvo otrok in pomaga družinam, mladim pa omogoča kvalitetno šolanje in zaposlitev doma ter uspeh v skladu z njihovimi sposobnostmi. Vzpodbuja vrnitev slovenskih rojakov iz tujine domov in jim pri tem aktivno pomaga. Zaveda se pomena obrambe evropske civilizacije za srečno prihodnost svojih otrok.

Intelektualni napor za uveljavitev teh rešitev je nujen, a sam po sebi zagotovo ne bo dovolj. Tako kot očitkom o ne-reformah se mu prvorazredni prizanesljivo nasmihajo. Po Stalinovo: “Oni so lahko pametnejši, a mi štejemo glasove, pišemo zapisnike, predvsem pa imamo strojnice …” Zato morajo drugorazredni za odpravo tega statusa pač zahtevati in doseči demokratičen nadzor nad štetjem glasov, pisanjem zapisnikov in strojnicami.

Prvorazredni se bodo naslednji tezi sicer posmehovali tako, kot se očitkom o ne-reformah. Kljub temu pa lahko zelo logično utemeljimo trditev, da bi bil njihov pristanek na spravo in odpravo drugorazrednosti (ali če hočete: resničen sestop z oblasti) glede na povzročeno stanje in čas, ki prihaja, zanje daleč najboljša rešitev. Končno odštevanje se je namreč začelo in tisti z bolj pretanjenim sluhom lahko brez težav slišijo tiktakanje ure sprememb. Izrojenost je dosegla stopnjo, ki je blizu samodestrukcije. Ena od neizogibnih posledic prvorazrednosti, ob kateri ti nečesa ni treba doseči s trudom in znanjem, ampak ti je dano s statusom, je nesposobnost, ki pa se stopnjuje iz roda v rod in se kopiči v tistem delu samooklicane elite, ki predstavlja politično predstavništvo prvorazrednih. 

Po izvolitvi za predsednika republike je dr. Janez Drnovšek, ki si sicer v svoji pisarni še vedno ni upal na glas izgovoriti besede “Kučan“, začel v privatnih pogovorih zagovarjati tezo o potrebi dihanja z obema kriloma slovenskih pljuč. Kasneje je v ta namen organiziral kvalitetne “Pogovore o prihodnosti”, ki so zaradi njegove avtoritete za skupno mizo posedli različno misleče intelektualce ter vlado in opozicijo. Takratni predsednik vlade Anton Rop, naslednik Drnovška na čelu vlade in LDS, je o tej okrogli mizi novinarjem delil cinične pripombe, ignorirati pa si je vseeno ni upal. Vsaj delno je bila tako leta 2003 in 2004 vzpostavljena agora, resnični javni prostor izmenjave argumentov o ključnih vprašanjih prihodnosti naroda, kamor so bili povabljeni vsi. Začasno je nastal vtis skupnega napora za premagovanje izzivov, ki so čakali Slovenijo na pragu nove dobe življenja v združeni Evropi. Sledile so prve volitve v samostojni Sloveniji v vsaj približno normalnih razmerah in zasijalo je novo upanje, žal kmalu pogašeno z novimi zlorabami pravne države za krajo volitev. In ajatole samooklicane elite so poskrbele, da kasneje nikoli noben predsednik republike ni prišel na kako podobno heretično idejo, s katero bi ogrozil prvorazredne.

Danes jedro prvorazrednih niha med paranojo in evforijo, a večina pripadnikov samooklicane elite verjame, da nepovratno obvladujejo državo in da so večni. Bolj so nesposobni, bolj verjamejo, da so nenadomestljivi in večni. Ne zavedajo se, da se jim izteka čas zadnje priložnosti. Ne glede na njihovo trdo in včasih arogantno zavračanje spravnih ponudb imajo na drugi strani zaenkrat za sogovornike še demokrate, ki v spravo ter vključevalno politiko kot temelj za srečo in blaginjo slovenskega naroda še vedno iskreno verjamejo. Kljub prevaram skozi dolga desetletja praznega časa, polnim zanikanja in teptanja človekovega dostojanstva in celo pravice do groba in spomina. Verjamejo, ker gre za generacijo demokratov, ki ima neposredno izkušnjo življenja in trpljenja v vojni in diktaturi ter predvsem izkušnjo usodnega pomena enotnosti naroda ob osamosvojitvi. In ker se zaradi teh izkušenj zaveda tako nevarnosti državljanskega spopada kot groženj evropski civilizaciji, ki jih prinaša rastoči demografski pritisk na ostarelo, staro celino ter obnovljene sence hladne vojne. Predvsem pa zaradi svojega cilja, blaginje za celoto, ne želi izključevati sposobnih posameznikov samooklicane elite na način, kot to počnejo oni. Za polno življenje in razvoj Slovenije mora ta dihati z obema kriloma pljuč brez izključevanja na podlagi pripadnosti.

Bolj prosvetljeni, gospodarsko usmerjeni del samooklicane elite ima zadnjo priložnost, da obrzda svoje paranoične ajatole, se ogradi od vse bolj retardiranega jedra, njegove izrojenosti in kulture smrti ter sprejme roko sprave, dokler je ponujena. Za demokrati, ki izhajajo iz vrednot slovenske osamosvojitve, bodo namreč prišle generacije drugorazrednih, ki ne bodo poznale dovolj niti zgodovine niti Tolstoja in njegove misli, da sta čas in potrpljenje najmočnejša bojevnika.

Drugorazredni danes nastajajo tudi iz preproste zakonitosti obstoja prvorazrednih. Prioritetna skrb za privilegije prvorazrednih namreč avtomatsko ustvarja drugorazredne in krivice tako izgubljajo predznak in zaščito ideologije. Nove generacije drugorazrednih bodo zgolj seštevale in odštevale in na teptanje njihovega dostojanstva, krivice, krajo priložnosti in prihodnosti, »taktiko obrata« in zmerjanje s fašisti bodo enostavno odgovorile: »OK. To ste želeli in to boste imeli. Hirošimo.« Konec samooklicane elite pa bo v tem primeru enako krvav kot je bilo njeno spočetje.

Delajmo in molimo torej za modrost, moč in milost, da bo generaciji, ki ji je uspel zgodovinski podvig slovenske osamosvojitve, ne glede na vse uspela tudi civilizirana osvoboditev, zgodovinski spravni kompromis oziroma dokončanje tranzicije. Da bomo zanamcem predali v roke Slovenijo, za kakršno smo glasovali leta 1990 na plebiscitu in za kakršno smo se borili v vojni za Slovenijo pol leta kasneje. Da se bodo lahko soočali z nedvomno izjemno zahtevnimi izzivi svojega časa brez dodatnega težkega bremena nerešenih usodnih vprašanj iz časa svojih prednikov.

Janez Janša

nazaj na vrh