Janez Janša: Dobronamernost in iluzije (3. slika)

  • Napisal  Janez Janša/ vir: facebook
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednik SDS Janez Janša (Foto: Urban Cerjak) Predsednik SDS Janez Janša (Foto: Urban Cerjak)

Politične izpostave prvorazrednih se smejejo očitkom, da ne delajo reform. Upravičeno. Kajti smisel njihovega obstoja je ravno ne-reforma in s tem obramba statusov, oblasti in privilegijev prvorazrednih.

 

Za demokratični del slovenske politike in večino slovenskih ljudi je značilna dobronamernost. Verjetje v dobro. V srečen konec in dober izhod tudi takrat, ko realne okoliščine kažejo drugače. Zaupanje v dobre namene drugih. Zelo verjetno je ta značajska lastnost Slovencem marsikdaj v zgodovini pomagala preživeti. Večkrat pa je botrovala velikim tragedijam. Najbolj takrat, ko se je soočila z brezobzirnim naskokom avantgarde na oblast za ceno bratomora. Kljub usodni prevari v najtežjih trenutkih zgodovine in strašni ceni je ta lastnost “dobroverjetja” v slovenskem narodu ostala.

Prvorazredni danes v Sloveniji brez večjih težav ohranjajo oblast in privilegije ne samo zaradi svoje stvarne moči v denarju, medijih in represiji, ampak tudi zaradi “dobroverjetja” drugorazrednih. Dobroverjetja, ki je preraslo v iluzije. Zaradi njih potem dobri ljudje ne gredo na volitve in tako omogočijo slabe vlade. Zaradi njih dobri in sposobni ljudje ne vidijo bistva, ampak zgolj virtualno resničnost. Zaradi njih ljudje ne vidijo pravih vzrokov za svoje nizke plače in pokojnine, ampak lahkotno nasedajo lažem z ekranov. Zaradi njih tudi dobronamerni intelektualci iz naslonjačev ponujajo zdravorazumske rešitve, katere pa v svetu, ki ni tak, ne delujejo.

Borci za svoje pravice

Prva iluzija dobronamernih ne režimskih intelektualcev, ki trmasto vztraja skozi celotno (ne)tranzicijo, je, da je mogoče zgolj z opozarjanjem na stanje ne-reform ali proti-reform, po možnosti z uporabo čim višje stopnje “politične korektnosti”, katere pomemben gradnik v Sloveniji je “vsegliharstvo”, stanje spremeniti. To je velika samoprevara. Kajti prvorazredni se smejejo očitkom, da ne delajo reform. Upravičeno. Ta očitek namreč izhaja iz domene, da se ne zavedajo njihovega pomena oziroma da jih niso sposobni izvesti. Drugo mogoče deloma drži, prvo pa zagotovo ne. Njihov cilj – pravzaprav temeljni smoter njihovega obstoja – je namreč ravno preprečevanje teh reform. Tam pa, kjer to ni možno, pa zavlačevanje do hitrosti oziroma počasnosti, da lahko še obvladujejo tveganje. Tveganje, ki bi jih resne reforme prinesle za sistem, ki služi samo izbrani eliti. Razumnim ljudem je zvenelo nelogično, celo bebavo, ko je izbranec samozvane elite dr. Miro Cerar ob očitnem izostanku kakršnihkoli reform skozi mandat 2014-2018 ponavljal, da je ključen uspeh njegove vlade stabilnost. Z vidika cilja, zaradi katerega je bil po ukradenih volitvah ustoličen na mesto predsednika vlade, pa ta trditev zveni še kako logično. Dejansko je res delal to, za kar so ga oklicali. Varoval je položaj in privilegije samozvane elite, iz katere tudi sam izhaja. Za njih stabilnost pomeni varnost in nedotakljivost njihovih privilegijev. Kajti oni so, kot je nedavno na Osankarici dejal predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, “borci za svoje pravice.“

Osankarica (Foto: twitter)

Medtem ko se razumna Slovenija drži za glavo ob izgubljenih astronomskih vsotah denarja zaradi zamud in zavlačevanj pri privatizacijah, se ajatole prvorazrednih zgolj privoščljivo nasmihajo. Kajti kolikor manj bo od njih ne obvladovane ekonomije, toliko bolje za sistem samooklicanih elit.

Brez razgradnje totalitarnega sistema in sprave ne bo napredka

Druga iluzija je zgrajena okrog prepričanja, da je mogoče delujoč sistem parlamentarne ali liberalne demokracije vzpostaviti mimo opozoril resolucije Sveta Evrope 1096, ki je pred 22 leti jasno povedala, da brez razgradnje ostankov nekdanjega totalitarnega sistema realna demokracija v postkomunističnih državah ni možna. Kljub vnaprejšnjemu opozorilu iz “posvečenega” mesta in kljub skozi desetletja ne-tranzicije in restavracije nakopičenim dokazom še dan danes lahko na različnih okroglih mizah in “think-tankih” spremljamo “intelektualne” poskuse odkrivanja lesenega železa.

Tretja iluzija je zgrajena na samoprevari v smislu zanikanja pomena razkritja resnice o izvornem aktu slovenskega narodnega razkola, torej komunistični revoluciji in iz nje izhajajočem obsežnem fizičnem uničenju tradicionalne slovenske gospodarske in humanistične elite. Brez razumevanja posledic totalnosti in skrajno izrojene zločinskosti tega akta namreč ni mogoč noben nov narodov vzpon, nobena druga republika in nobena katedrala svobode. Slovenija ne zadiha z obema kriloma pljuč zato, ker prvorazredni tega ne dovolijo. Ne dovolijo resnice, brez resnice pa ni sprave. In narod, ki ni spravljen, ni sposoben izkoristiti večine svojih razvojnih možnosti.

S trendom menjave slovenskih za neslovenske volivce na leto pridelajo najmanj deset tisoč glasov

Četrta iluzija temelji na prepričanju, da se prvorazredni ne zavedajo dovolj nevarnosti pritiska ilegalnih migracij na Evropo in na Slovenijo. Da zato in pa iz iskrene solidarnosti podpirajo Marakeško deklaracijo ter za drag denar sprejemajo in vzdržujejo ilegalne migrante iz neogroženih držav. Resnica je ravno obratna. Tisto, kar večina ljudi v Sloveniji in Evropi zdravorazumsko prepoznava kot nevarnost, prvorazredni vidijo kot priložnost. Priložnost za krepitev kopneče baze podpornikov, kajti prišleki iz civilizacijsko tujih okolij so sprva lahek plen tistih, ki jim delijo davkoplačevalski denar za nedelo. Interes za ohranitev oblasti in statusov prvorazrednosti prevladuje nad prepoznavanjem realnih groženj terorizma in socialnih napetosti, ki jih prinaša divja multikulturnost. Eden najstarejši režimskih časnikov je v božičnem času zmagoslavno predstavil zadnje celovite demografske podatke za Slovenijo (za leto 2017). Na dan se nam povprečno rodi 55 otrok, umre pa nam 56 sodržavljanov. Dnevno se k nam priseli 52 oseb iz tujine, odseli pa se jih 48. Naravna rast prebivalstva pada zaradi premajhnega števila rojstev in odseljevanja mladih Slovencev, medtem ko se priseljujejo pretežno ljudje brez slovenskih korenin. Kulturni marksisti trend vidijo kot uresničevanje enega od osnovnih petih ciljev Komunističnega manifesta (razgradnja naroda, družine, religije, zasebne lastnine in zasebnega šolstva), prvorazredni pa kot obet ohranitve svojega statusa in privilegijev. S takšnim trendom menjave slovenskih za neslovenske volivce na leto pridelajo najmanj deset tisoč glasov neto oziroma en poslanski mandat letno.

Zaradi teh iluzij so rezultati občasnih politični projektov “desnoliberalnih” intelektualcev običajno prav nasprotni od nedvomno večinoma iskrenih namenov akterjev, saj je njihove aktivnosti mogoče zelo enostavno speljati na stranske tire ali pa v odločilnih trenutkih celo uporabiti proti spremembam samim. Nazoren primer tega je bilo ravnanje Virantove Državljanske liste v trenutku, ko je bila na prelomu 2012/2013 prvič realno mogoča razgradnja finančno-mafijske strukture prvorazrednih.

Komunisti celotno tranzicijo uničevali napore demokratov

Z iluzijo, da bodo prvorazredni slej ko prej spregledali svojo zmoto in sprejeli spravo, če bomo mi dovolj dolgo nastavljali drugo lice, bili vključevalni, povezovalni, vljudni in popustljivi, njihov ideološki aparat hrani slovenski narod vse od napovedanega “sestopa z oblasti” pred tremi desetletji. Demos je bil tako skrajno galanten in je pristal na večino zahtev opozicije glede plebiscita. Kljub temu so preimenovani komunisti naredili vse, da osamosvojitev v praksi ne bi uspela. Milan Kučan in Ciril Ribičič sta sredi vojne za Slovenijo celo prepričevala sekretarja Socialistične internacionale, naj mednarodnega priznanja Slovenije ne naklonijo desnici. (Pierro Fassino o tem v svoji knjigi “Per Passione”) SKD in SDS sta šli v drugo Drnovškovo levičarsko vlado kot manjšinski partnerici, misleč da bomo po osamosvojitvi le stopili skupaj in delali za blaginjo Slovenije. A takoj po priključitvi Zelenih in Demokratske stranke k LDS so imeli sami dovolj glasov za večino. Proti SDS so brž organizirali Depalo vas, proti SKD oziroma Lojzetu Peterletu pa Oglejski sporazum.

Ciril Ribičič in Milan Kučan mnogo let po izdaji. (Foto: STA)

Ko je leta 1997 v vlado z njimi šla SLS, so levičarski mediji najprej brata Podobnik kovali v zvezde, čez nekaj mesecev pa začeli z obsežno kampanjo osebnih diskreditacij v vnaprej načrtovanih projektih očitnih medijskih umorov obeh.

Po izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi leta 2000 je Bajukova vlada v slabega pol leta občutno pospešila implementacijo evropskih standardov ter ujela zaostanek, ki ga je imela Slovenija pri vključevanju v EU. Za nagrado so socialisti ob asistenci vseh poslancev združene SLS-SKD s spremembo ustave izničili rezultat referenduma o večinskem volilnem sistemu in tri odločbe ustavnega sodišča na to temo. Milan Kučan pa je kot predsednik republike svojega svetovalca Zdenka Roterja poslal na Hrvaško, da bi tam zbral kak obremenjujoč material zoper obrambnega ministra lastne vlade (glej knjigo Padle Maske avtorja dr. Zdenka Roterja – razprodana in neponatisnjena).

Po zmagi na volitvah jeseni 2004 smo ponudili koalicijo in sodelovanje vsem parlamentarnim strankam in nato sestavili vlado z vsemi tistimi, ki so hoteli sodelovati. Tistim, ki niso hoteli, smo ponudili partnerstvo za razvoj. V zameno so organizirali afero Patria.

V času oblikovanja Pahorjeve vlade po volitvah 2008 smo maksimalno pomagali novi koaliciji pri pripravi nujnih ukrepov zaradi stopnjevanja finančne krize v EU. V zahvalo je nova vlada na mesto predsednika vrhovnega sodišča imenovala Branka Maslešo, na mesto generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, na čelo KPK pa Gorana Klemenčiča in Darka Stareta. V rekordnem času so pripravili vrsto proti opozicijskih zakonov, večinoma kasneje razveljavljenih na ustavnem sodišču. Vse z enim skupnim ciljem, ki ga je jedrnato strnil Branko Masleša v stavek: “Janšo je treba sf…ti.” Dopolnil pa ga je takratni predsednik republike dr. Danilo Tűrk, ki je v intervjuju za Mladino prvorazrednim ukazal, da je potrebno enkrat za vselej opraviti z “osamosvojitveno navlako.“

Leta 2012 smo po debaklu Jankovića sestavili proti krizno vlado, ki je z ZUJF-om in vrsto drugih ukrepov zaustavila finančni stečaj slovenske države. Ko je bilo najhuje mimo, so prvorazredni v zahvalo proti nam organizirali nasilne vstaje ter s protizakonitim in lažnim poročilom KPK razsuli koalicijo.

Kaos ob migrantski krizi in razglasitvi arbitražnega sporazuma
V času največjega kaosa zaradi pritiska imigrantskih kolon leta 2015 je SDS kljub ukradenim volitvam konstruktivno pomagala vladi pri obvladovanju razmer. Če bi takrat nekdo posnel in javno predvajal eno od kaotičnih sej Sveta za nacionalno varnost, prepir nedoraslih ministric za obrambo in notranje zadeve o tem, kdo bo dobil sredstva iz proračunske rezerve in popolno nesposobnost Mira Cerarja, da bi sploh razumel obseg grožnje same, bi zaradi gneva ljudstva Slovenija v eni uri ostala brez vlade.

Enako konstruktivno je SDS ravnala ob razglasitvi za Slovenijo katastrofalnega rezultata arbitraže o meji s Hrvaško. Interese Slovenije smo postavili na prvo mesto, v zameno pa dobili lažnivo kampanjo o “odličnem rezultatu” in popolno nesposobnost Cerarjeve vlade, da uresniči vsaj sprejemljive dele arbitražne razsodbe na kopenski meji.

Demos, Jože Pučnik, SDS, vse stranke demokratičnega loka in velika večina vseh ostalih drugorazrednih smo bili v času od začetka demokratičnih sprememb vseskozi vključevalni, odprti, povezovalni, razumevajoči in spravni.

Ko kriminalci v zapore pošiljajo svoje kritike in uvedejo “sovražni govor”
V zameno pa smo od samooklicane elite dobili dvakrat okradene državne banke, ovadbe, obtožnice, aretacije, montirane sodne procese, kraje mandatov, volitev, zapore, nasilne vstaje, diskreditacije na vseh ravneh, medijske umore in grožnje s smrtjo. Vzpostavili so stanje, v katerem dejanski kriminalci na čelu globoke države pošiljajo svoje nasprotnike in kritike v zapor in temu početju rečejo pravna država.

Za samoizbrano elito je značilna imuniteta oziroma nedotakljivost pred kazenskim pregonom. To seveda velja za prvi krog. Za ajatole. Zato Kučan, Kocjančič, Rigelnik, Zemljarič, Ribičič, Potrč, Valant, Eržen, Tepeš, Vogrinčič in podobni niso bili nikoli niti resno ovadeni od državnih organov, kaj šele preiskovani, obtoženi ali celo obsojeni zaradi več kot očitnih sumov protipravnega delovanja. Za drugi krog prvorazredne elite velja, da so izjemoma sicer lahko kazensko preganjani, a ker “zaupajo v sodstvo in ga spoštujejo”, niso nikoli obsojeni, ne glede na očitnost dokazov o njihovih zločinih. Najbolj nazoren primer tega spoštovanja sodstva je Zoran Janković. V tretjem, najširšem krogu pripadnikov samoizbrane elite zaščita ni popolna. Zgodi se jim včasih za delanje vtisa “neodvisnosti sodstva” tudi kaka obsodba, a se ta praktično nikoli ne konča v zaporu, temveč v razveljavitvi na drugi stopnji. Izjeme naredijo le v primerih, kjer je potrebna lekcija za primer drugim zaradi začasne nezvestobe. Najbolj nazoren primer takšnega opozorila je Boško Šrot.

Ko se je para uničevanega dostojanstva drugorazrednih v slovenskem loncu začela pregrevati in je vse več posameznikov na družabnih omrežjih začelo stvari poimenovati s pravim imenom, pa so prvorazredni izumili novo ime za preganjanje svojih kritikov: sovražni govor. Ajatola prvorazrednih je jeseni 2018 na proslavi masakra mobilizirancev na Ilovi gori zapovedal nič več in nič manj kot to, da ”sovražni govor ogroža svetovni mir.” Čeprav je že od Orwella sem znano, da je “sovražni govor” za tiste, ki živijo v laži, v bistvu RESNICA. Torej, če kdo kaj napiše o vlogi ajatole pri razorožitvi TO, pranju milijarde evrov za iranske teroriste ali nasprotuje izdatkom za ilegalne migrante, ki presegajo dvakratnik povprečne pokojnine v državi, je po razsodbi ajatole to sovražni govor, ki ogroža sam svetovni mir. In tisti, ki sedaj pozivajo na uničenje nerežimskih medijev, grozijo z represijo ali zgolj zmerjajo “desničarsko bando”, seveda branijo sam svetovni mir. Živimo v džamaheriji, kjer ajatola določi, kaj je resnica, samooklicana elita pa v obrambi svojih privilegijev zapoved zvesto prevaja v prakso. Propagandna orodja režima pa potem iz “sovražnega govora” naredijo notranjega sovražnika po vzoru koloradskega hrošča in polovico javnosti prepričajo, da je to osrednji nacionalni problem.

(Nadaljevanje in konec sledi v četrtek, 17.1.ob 8.00 uri)

Janez Janša

nazaj na vrh