Igor Gabrovec za Demokracijo: V novem deželnem parlamentu, ki šteje 49 članov, sediva dva Slovenca!

Igor Gabrovec Igor Gabrovec Polona Avanzo

O položaju slovenske manjšine v Italiji in o obetih za njeno prihodnost smo se pogovarjali z Igorjem Gabrovcem, ki je bil aprila letos znova izvoljen v deželni parlament Furlanije Julijske krajine v Italiji, v katerem je zdaj eden od dveh predstavnikov slovenske manjšine.

Gospod Gabrovec, konec aprila ste bili na volitvah vnovič potrjeni kot član deželnega parlamenta Furlanije Julijske krajine. Kaj pričakujete od novega parlamenta in katere politične sile ga sestavljajo?

Stranka Slovenska skupnost je lahko ponosna na dejstvo, da je edini v sklopu levosredinske koalicije uspelo izvoliti slovenskega zastopnika v Deželni svet FJk. SSk se hkrati lahko ponaša z najvišjim številom zbranih slovenskih preferenčnih glasov, kot tudi, da sem sam kot potrjeni deželni svetnik najbolj voljen od vseh slovenskih kandidatov. Teh je bilo kar nekaj, saj so Slovenci, kot je že običajno, kandidirali na različnih listah italijanskih strank. Kot SSk smo vsekakor prvouvrščena stranka v občinah Števerjan, Sovodnje, Doberdob in Repen ter vsekakor dobro uvrščeni v številnih občinah, kjer je zgodovinsko navzoča naša narodna skupnost.

Zanimivo je povečanje števila glasov za SSk v Ronkah, v Tipani, v Reziji, v Bardu, Miljah in Tržiču. S skromnimi finančnimi sredstvi smo speljali karseda dostojno volilno kampanjo in tudi po zaslugi ugleda naših kandidatov in kandidatk (med temi je bil tudi častni predsednik naše stranke prof. Boris Pahor!) nam je uspelo omejiti pravo glasovno izkrvavitev, ki je prizadela ves levosredinski tabor. Demokratska stranka, občanska in levičarska lista so v primerjavi z volitvami leta 2013 skupaj izgubile približno štirideset tisoč glasov. Podoben padec glasov so utrpele tudi desne skupine, z edino razliko Lige in njenega liderja Massimiliana Fedrige, ki je nesporen zmagovalec tokratnih deželnih volitev.

SSk je v tem političnem potresu v absolutnih številkah izgubila nekaj čez petsto glasov, še zlasti na Tržaškem in v Pordenonu (na Goriškem je SSk potrdila in celo okrepila svoj konsenz), kar je za nas vsekakor veliko in predstavlja alarmni zvonec, ki ga ne bomo preslišali. Naš odgovor bo še naprej v obliki pomnožene navzočnosti na ozemlju ter v prevetritvi političnih vsebin in osvežitvi pristopa do odprtih vprašanj.

So se že začeli konkretni pogovori glede položaja slovenske manjšine?

V novem deželnem parlamentu, ki šteje 49 članov, sediva dva Slovenca, po novem tudi Danilo Slokar, ki je bil izvoljen na listi Lige. V nasprotju z mano je njemu dano, da sedi v klopeh vladne koalicije, tako da bo marsikaj odvisno tudi od njegovega ravnanja. Kot vodstvo SSk smo se z novim predsednikom FJk Massimilianom Fedrigo vsekakor sešli že nekaj dni po volitvah. Z njim smo se pogovarjali o odnosu dežele do manjšinskih vprašanj, čezmejnega sodelovanja in do reforme krajevnih uprav, ki bo potrebna, potem ko je zakon o medobčinskih zvezah, do katerega je bila SSk vseskozi kritična, dejansko klecnil.

Stranka SSk se je svojčas opredelila proti ukinitvi pokrajin in vztrajala, da imajo tudi majhne občine, še zlasti na narodno mešanem območju, pravico do samouprave. Mnenja smo, da morajo občine same odločati, s kom in kako naj organizirajo javne storitve, ki naj bodo varčne in učinkovite, se pravi, da ustrezajo potrebam občanov. S predsednikom Fedrigo in z novim odborom se bomo v prihodnjih tednih kot SSk znova srečali, da obravnavamo konkretna odprta vprašanja, začenši z deželnimi obvezami glede gospodarskega razvoja podeželja in razvojnih možnosti na zavarovanih območjih Nature 2000. Tu se prepletajo številna poglavja, ki gredo od kmetijstva do upravljanja s kamnolomi in razvoja turističnih dejavnosti.

Kako razumevajoč utegne biti novi parlament za interese slovenske manjšine?

Ta čas ne bi vedel, kako bo nova, politično desnosredinsko usmerjena deželna vladna koalicija pristopila do številnih in občutljivih vprašanj, ki zadevajo našo narodno skupnost. Osebno se trudim, da vzpostavim tvorne odnose sodelovanja. V vladni večini sedi nekaj političnih veljakov, ki ne veljajo ravno za prijatelje naše skupnosti. Sicer pa me stvar ne straši. Italijanska desnica, ki je bila v teh krajih zgodovinsko protislovensko (in protislovansko) usmerjena, se z minevanjem generacij vsaj delno spreminja. Čas bo povedal svoje. Stranka Slovenska skupnost bo novo vladno ekipo vsekakor ocenjevala brez predsodkov in torej na podlagi konkretnih izbir in dejstev.

Po vaših bogatih izkušnjah in rezultatih, saj vas stranka Slovenska skupnost – SSk sicer ne bi znova kandidirala: kakšne lastnosti mora imeti slovenski politik v Italiji, da se uveljavi in uspešno utemeljuje zahteve svojega okolja?

Za slovenskega politika je še najprej potrebno, da je resnično svoboden, da lahko samostojno in brez zunanjih vplivov zastopa pričakovanja in potrebe slovenske narodne skupnosti. Vloga je težka in občutljiva, saj Slovenci ne živimo na nekem osamljenem otoku, temveč se vsakodnevno prepletamo z večinsko skupnostjo. Ne trdim, da nam ta streže po življenju, vendar nas večinsko okolje kljub našim prizadevanjem premalo pozna, premalo razume in premalo upošteva. Slovenski politik in javni upravitelj mora zato čim bolj pozorno slediti vsemu, kar se dogaja, in povsod opozarjati in predlagati ukrepe, ki so prirejeni za potrebe večjezičnega in večnarodnega okolja. Izkušnja me je izučila, da imamo okoli sebe res malo odkritih nasprotnikov.

Žal pa se hkrati vedno dogaja, da če na vprašanja Slovencev ne opozarja Slovenec, potem se tega ne spomni nihče. Od »opozorila« do potrebnih ukrepov pa je pot večkrat tudi zelo strma, saj marsikdo potrebna odstopanja, priznavanje pravic, t. i. pozitivno diskriminacijo razume preprosto kot neko obliko privilegijev – in jim zaradi tega nasprotuje. Sprašujete po lastnostih: slovenski politik mora biti vedno pozoren, bojevit in vztrajen. Ne nazadnje pa tudi velik diplomat, saj majhna skupnost potrebuje vedno nove zaveznike, ki jih je treba potrpežljivo vpletati v naše dogajanje.

Pred deželnimi volitvami so bile v Italiji državne volitve, za članico italijanskega senata pa je bila izvoljena Slovenka Tatjana Rojc. Je ob tem mogoče sklepati, da to ni »naključje«, ampak posledica spremenjene politične in druge klime v Italiji?

Recimo tako: osebno sem mnenja, da smo s Tatjano Rojc imeli srečno roko. Prvič v povojnem obdobju se je zgodilo, da mesto slovenskega zastopnika oz. zastopnice v italijanskem parlamentu zaseda kandidatka, ki se je predstavila kot neodvisna ter kot taka iskala podporo in soudeležbo vseh političnih komponent v naši narodni skupnosti. Nekateri so to razumeli, drugi ne. Za Rojčevo je to politični ognjeni krst, saj nima politično-upravnih izkušenj. Zato ji bomo vsi stali ob strani, vsaj tako se nadejam. Glede drugačnih volilnih pravil pa ugotavljam, da so (šele) danes prišli vsi na stališče SSk: sedanja pravila, sedanji volilni zakon Slovencem ne daje nobenih otipljivih zagotovil, izvolili smo zastopnico zaradi spleta srečnih in verjetno neponovljivih naključij.

To pomeni, da je treba pravila spremeniti vsaj s prvo prihodnjo spremembo volilnega zakona, model pa vidimo le v evropski in deželni volilni zakonodaji, ki predvideva olajšane pogoje za nastopanje manjšinske stranke. Idealna bi bila sicer rešitev, ki za italijansko in madžarsko manjšino velja v Sloveniji, kjer je izvolitev zastopnikov dveh ustavno priznanih manjšin zakonsko zagotovljena, in to ne glede na številčno konsistenco posameznih manjšin. Naj navedem le podatek, da je italijanska narodna skupnost na minulih političnih volitvah izvolila svojega svobodnega in samostojnega parlamentarca, s tem da se je volitev udeležilo manj kot tisoč petsto volivcev iste skupnosti. Temu pravimo zajamčeno zastopstvo. Pa še svobodno in demokratično evidentirano, saj so se za mesto poslanca tokrat potegovali kar trije kandidati. Za tak sistem v Italiji pa je menda treba spemeniti ustavo ali vsaj statut avtonomne dežele FJk, ki uživa rang ustavnega zakona.

Zanimivo pri vsem tem pa je, da so se druge politične komponente – mislim zlasti na Slovence znotraj italijanskih izrazito levičarskih strank − znotraj slovenske narodne skupnosti posmehovale vsem našim zahtevam in predlogom, dokler so veljavna pravila drugim strankam vseeno omogočala, da so tako ali drugače prosto izbirale, kdo bo Slovence zastopal v Rimu. S posmehovanjem SSk so žagali vejo, na kateri so dolga desetletja udobno sedeli, ne da bi se tega pravočasno zavedeli. Pravila in razmere so se tako spremenile, da te moči v danih pogojih nima več nihče. Demokratska stranka (v Italiji gre za vodilno stranko levega bloka) je tokrat v FJk izvolila rekordno nizko število parlamentarcev, poleg Rojčeve le še Rosata in Serracchianijevo, ki sta oba vsedržavna voditelja stranke. Pred petimi leti je bilo parlamentarcev dvanajst in nekdanja poslanka Tamara Blažina je bila kljub temu izvoljena le po zaslugi večinske nagrade. Za senatno večinsko nagrado listi DS so bili leta 2013 odločilni glasovi volivcev SSk, tako kot smo odločili za zmago na deželnih volitvah istega leta, le nekaj mesecev po političnih. Življenje pa je nepredvidljivo: enkrat teče zajec, drugič lisica …

 

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

 

nazaj na vrh