Hrvaška političarka Bruna Esih v intervjuju za Demokracijo: Čeprav smo zmagali v vojni, zaradi nepretrgane popkovine s komunizmom izgubljamo v miru

  • Napisal  Bogdan Sajovic
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Bruna Esih velja za osebo, ki ne sklepa gnilih kompromisov. (foto: Veronika Savnik) Bruna Esih velja za osebo, ki ne sklepa gnilih kompromisov. (foto: Veronika Savnik)

Bruna Esih je hrvaška znanstvenica in političarka. V okviru znanstvenega inštituta je raziskovala hrvaške žrtve povojnih pobojev, od leta 2016 pa je aktivna v politiki. Esihova je poslanka v hrvaškem saboru in predsednica stranke Neovisni za Hrvatsku. Zaradi brezkompromisnega zavzemanja za lustracijo in odpravo dediščine komunizma so jo mediji razglasili za ikono hrvaške desnice.

 

Rodila se je 20. maja 1975 v Splitu, a že skoraj vse življenje živi v Zagrebu. Na zagrebški univerzi je diplomirala iz filozofije in kroatologije, potem pa delala na Inštitutu družbenih znanosti Ivo Pilar. Večji del znanstvene kariere je preučevala hrvaške žrtve povojnih pobojev po drugi svetovni vojni, med letoma 2012 in 2016 je bila predsednica društva Hrvaški križev pot. Je avtorica treh knjig in več krajših znanstvenih prispevkov v strokovnih revijah. Od leta 2016 je poslanka v hrvaškem saboru, od lani je predsednica stranke Neovisni za Hrvatsku. Po končanem študiju se je poročila z ekonomistom Renatom Esihom, s katerim imata tri otroke.

Imate diplomo iz kroatologije, zakaj ste se odločili za ta študij?

Od malih nog sem zaljubljena v knjige, predvsem v lepo hrvaško književnost, in dolgo sem verjela, da bo to moj življenjski poklic. Enako strast sem občutila za glasbo, pela v zborih in soosnovala žensko klapo »Cesarice«. Likovna umetnost, krščanska duhovnost, filozofija in seveda moderna hrvaška zgodovina so mi blizu. Kroatologija je skupaj s filozofijo, iz katere sem tudi diplomirala, zajela vse tisto, v čemer sem se lahko našla.

Del kariere ste posvetili preiskovanju hrvaških žrtev spomladi 1945. Zakaj ste se začeli s tem ukvarjati?

To je nazoren primer, kako vas življenje oblikuje in preusmeri v nekaj, o čemer niste nikoli razmišljali. Diplomirala sem na temo »Srbska propaganda in hrvaški molk« in s pomočjo članov diplomske komisije sem dobila službo na Inštitutu družbenih znanosti Ivo Pilar. Tako se je začelo vzpostavljanje novih stikov, širjenje obzorij in vse bolj jasnega prepoznavanja pomena nacionalne biti, izvora in temeljev. Hrvaški narod, njegova politična tradicija, struktura in mentaliteta so zaznamovani z burno zgodovino in velikanskimi žrtvami. Z učenjem in s spoznavanjem se jih naučite ceniti. S časovno bližjimi, ne glede na izobrazbo ali morebitne osebne travme, ki jih sama sicer nimam, sočustvujete in jih podoživljate. Če ste normalni, vas vaša vest in zavest pripelje do reakcije, delovanja. Te moje opredelitve so se dogajale v desetletju, v katerem se je Hrvaška soočala z jugosrbsko agresijo. Domovinska vojna je bila temelj mojega tedanjega in prihodnjega dela, ker je bilo popolnoma jasno, da je kal zla, velikosrbske agresije in totalitarne ideologije torej, ki jo je vodila, bila posejana že zdavnaj. Obrazci in posledice pa se ponavljajo. Zato so se hrvaške žrtve ob koncu druge svetovne vojne razumljivo izkristalizirale kot moja tema. Od nje še dandanes mnogi bežijo, bojijo se etiketiranja. Strahu nisem imela nikoli, samo odpor proti tistim, ki lepijo te etikete, in tistim, ki dopuščajo, da jih ustavlja strah ali pa jih vodi le oportunizem …

Napisali ste dve znanstveni deli o hrvaških žrtvah v letu 1945. Kašen je bil odziv?

Malo je tistih, ki so se v skoraj treh desetletjih samostojne Hrvaške resno ukvarjali s to temo, in še manj tistih, ki jih to resno zanima. Ne pravim, da ni interesa, a na žalost je zreduciran na jalove razprave, te se navadno spolitizirajo, zato so začele zbujati odpor v javnosti. Najhujša krilatica, ki jo slišimo na Hrvaškem, je: pozabimo preteklost in se usmerimo v prihodnost. To zelo pogosto slišimo iz ust politikov, in to ne le levičarskih, postalo je splošna mantra. Da o medijih sploh ne govorimo. A prav mediji in politika ustvarjajo javno mnenje in splošno družbeno klimo. Popolnoma jasno je, da zdrave prihodnosti ne more biti brez razčiščene preteklosti, brez resnice. O mnogih svetovnonazorskih vprašanjih mi kot družba in država še dolgo ne bomo dosegli konsenza, zato mi kot stranka vztrajamo pri tistih vprašanjih, kjer je konsenz nujen, da zagotovi mirno sobivanje v družbi, saj brez njega ni nobene možnosti za napredek. Ta najnujnejši konsenz, o katerem ne sme biti nobene debate, pa je, da je pravična in obrambna domovinska vojna edini dejanski temelj naše državnosti.

Levici v Sloveniji uspeva tudi po letu 1991 opravičevati komunistične zločine, kako pa je s tem na Hrvaškem?

Mnoga grobišča hrvaških žrtev so v Sloveniji, zato mi je znan problem relativizacije in celo opravičenja zločinov. Obrazec je zelo podoben in to ni naključje. Jugoslovanski komunisti so na oblast prišli z zločinom proti nacionalnemu, duhovnemu in telesnemu bitju. Ne smemo pozabiti, da so ljudem 45 let prali možgane. Danes se vsi smejemo, ko gledamo Severne Korejce, ne opazimo pa, koliko je »Korejcev« med nami. Evropa je jasna v obsodbi totalitarnih ideologij, ampak na Hrvaškem lahko levica za zborih nosi komunistične oznake, sovjetske zastave, srp in kladivo, povzdiguje notoričnega zločinca »maršala« Tita − brez vsakršnih sankcij. Ni obsodbe uradnih oblasti, medijev, civilne družbe. Na drugi strani pa neizživet smrkavec na svojem Facebooku objavi nekaj podobnega, le z drugim ideološkim predznakom, pa so na nogah vse dežurne moralne vertikale in se aktivirajo vse institucije. Poskusite reči, da je vsak zločin obsodbe vreden, da so totalitarizmi enaki, da vsaka žrtev zasluži grob in da vse matere jokajo enako za svojimi sinovi. Samo s tem postanete skrajni desničar in je zato pravično in zaželeno, da vas družbeno eliminirajo, tako kot so nekdaj fizično eliminirali »sovražnike ljudstva«.

Nekatere nekdanje komunistične države so demontirale komunizem, Sloveniji to ni uspelo. Kako je s Hrvaško?

To je nadaljevanje odgovora na prejšnje vprašanje. Posamezniki in skupine ter njihovi pogledi, ki so izšli iz jugoslovanske nedemokratične dediščine, so danes skriti pod sprejemljivimi imeni političnih strank in civilnih združenj. Intenzivno si prizadevajo za demokratizacijo družbe, svobodo, človekove pravice, tolerantnost, proti sovražnemu govoru, vendar na tak način, da so samo njihova resnica absolutna in samo njihova stališča napredna, za druge pa imajo drugačna merila. Nedavno so v Zagrebu ob preimenovanju Trga maršala Tita v Trg Republike Hrvaške, pri čemer so pretehtali glasovi naše stranke, nasprotniki preimenovanja, in ob to se ni nihče spotikal, nosili gesla: »Ne bosta nam ženska in musliman odvzela Josipa«, kar je letelo na mojega kolega Zlatka Hasanbegovića in name. No, tako kakor napredni in demokratični »antifašisti« dejansko vidijo pravice žensk in oseb drugačne veroizpovedi.

Hrvaška država, razen deklarativno, dejansko ni nikoli poskusila prekiniti z nekdanjo totalitarno državo in njeno dediščino, ki je izvir podkupovanja, korupcije in sive ekonomije. Čeprav smo zmagali v vojni, zaradi tega izgubljamo v miru. Hrvaško pravosodje ni nikoli obsodilo niti enega samega zločina. Vse dosedanje in tudi aktualna politična elita so izšle iz teh struktur, delujejo v okviru te dediščine ali pa jih to ne moti. Ne glede na to, ali so t. i. levi ali desni. Menim, da je za demokracijo zelo zdrava jasna razlika v dojemanju družbe, če spoštujemo državo, v kateri živimo, in smo se zmožni dogovoriti glede občih civilizacijskih vrednot. Vendar pa se pri nas zatika že pri najosnovnejših predpostavkah; nekateri se še vedno ne morejo sprijazniti s tem, da Jugoslavije, nedemokratične tvorbe, ki je nastala in izginila v krvi tistih, ki je predvsem niso nikoli želeli, ni več.

Od leta 2016 ste poslanka sabora, zakaj ste se odločili za aktivno delovanje v politiki?

Ni lahko odgovoriti na vprašanje, ki si ga sama pogosto postavljam, saj ne gre za nezahtevno in neodgovorno delo. Seveda z moje perspektive, kajti izhajam iz tega, da mora politik v prvi vrsti dati vse od sebe za narod in državo ter biti zgled. V hrvaški javnosti je pojem politik popolnoma kontaminiran zaradi brezobzirnih oseb, njihovega koristoljubja in nečimrnosti, razprodaje državnih interesov in osebne integritete. Če se odločiš za politiko, zavestno sprejmeš težo takšne stigme in globoko verjameš ter se dejansko trudiš, da bi s svojim zgledom spremenil takšno percepcijo javnosti, in kar je še pomembnejše, spodbudil ljudi čistih rok in vesti, mlade, izobražene in odločne, da se vključijo v politično življenje, česar se sedaj izogibajo, ker se bojijo, da bi se umazali.

Na volitvah ste nastopili kot neodvisna kandidatka na listi HDZ. Po dveh letih se prekinili odnose, zakaj?

Razlog za razhod s HDZ je hkrati edini razlog za vstop v politiko in delovanje v njej − brezkompromisno za svoje ljudstvo in državo, ker samo tak interes priznavam!

Moram pa vas popraviti, do razhoda ni prišlo po dveh letih, ampak po dveh mesecih. Kot nestrankarska kandidatka na listi HDZ sem nastopila na začelju liste. V parlament sem prišla izključno zaradi 11 tisoč preferenčnih glasov volivcev. Skušala sem delati v poslanski skupini HDZ, a člani te skupine so glasovali za istanbulsko konvencijo, glasovali za še več proračunskega denarja za že tako hudo preplačane in netransparentne t. i. nevladne organizacije. S tem se nisem mogla strinjati. Kmalu nato je premier Plenković predstavil novo vlado, v kateri so bili ministri, od katerih je malokdo dobili zaupanje volivcev, celo takšni, ki so do tedaj delovali v čistem nasprotju s tistim, na podlagi česar je HDZ dobila zaupanje volivcev. Tedaj sem prvič kot poslanka šla pred medije in dejala, da ta vlada ni izraz volje volivcev. Prevara volivcev, na kateri ta čas temelji hrvaška politika, ki jo premier Plenković imenuje »politična stabilnost« in na katero sem opozarjala v oktobru 2016, je medtem dosegla neverjeten obseg. Tisti, ki sodelujejo v takšni »stabilnosti«, imajo državo le kot plen.

Od lani ste predsednica nove stranke »Neovisni za Hrvatsku«. Za kaj se zavzemate?

Smo stranka, ki je nastala na sintezi Starčevićeve politične misli in dediščine domovinske vojne. Zatorej se jasno zavzemamo za ohranitev Hrvaške kot suverene nacionalne države hrvaškega ljudstva, v kateri je svoboda zajamčena vsakemu posamezniku in skupini, ne glede na njihov nacionalni izvor, versko pripadnost, politično ali kakšno drugo prepričanje. Ta načela nas vodijo tudi v odnosih do sosedov in vseh oblik mednarodnega sodelovanja in integracij: kakor so posamezniki dragoceni in nenadomestljivi in so narodi s svojimi jeziki, kulturo, tradicijami in običaji bogastvo tega sveta, tako so nacionalne države s svojo suverenostjo najboljši instrument enakopravnosti, miru in blaginje človeštva.

V zadnjih nekaj letih je bilo iz tujine več napadov na Hrvaško zaradi »razraščanja fašizma«. Kdo po vašem mnenju in zakaj stoji za temi napadi?

Ta fenomen je v sociološki in politološki literaturi davno znan in obdelan, tako da ne bom rekla nič novega, če menim, da gre za običajno metodo diskvalifikacije in eliminacije drugače mislečih. Nihče ni te metode bolje razdelal kot nacionalsocialisti in komunisti. Kakor je Hitler razlagal, da je treba vse sovražnike razvrstiti v en tabor, tako so tudi komunisti svoje nasprotnike, pa naj so bili katoličani ali liberalci, socialdemokrati ali nacionalisti − in to že od Stalina naprej −, preprosto razglasili za fašiste. Isti recept se uporablja še danes in se bo uporabljal tudi v prihodnje, kadar se posamezniki, skupine in narodi skušajo postaviti na svoje noge in misliti s svojo glavo in dokler bodo obstajali takšni, ki so pripravljeni nasedati na takšne poskuse klevetanja.

Del hrvaške politike se strinja s temi napadi ali podlega tem pritiskom. Zakaj, kaj imajo za bregom?

Na eni strani so tisti, ki v tem sodelujejo zaradi lastnih koristi in ti skoraj brez izjeme prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih in komunističnih krogov. Na drugi pa so tisti, ki mislijo, da si bodo z uklanjanjem takšni propagandi, pa čeprav vedo, da je pokvarjena in lažniva, pridobili simpatije t. i. mednarodne javnosti. To je strahopetna in po mojem globokem prepričanju popolnoma napačna kalkulacija, saj bo tisti, ki se sam uvršča med sužnje, dejanske ali duhovne, brez dvoma v očeh drugih tudi veljal za sužnja. Mi zato pozivamo vsakogar, naj odpre oči in misli s svojo glavo. Kdor bo tako ravnal, bo odkril, da so te obtožbe na račun Hrvaške popolnoma neutemeljene.

Ta čas so migracije z Bližnjega vzhoda in iz Afrike velik problem. Kakšno je stanje na Hrvaškem?

Migracije so velik, danes morda največji gospodarsko-politični pa tudi etični problem. Kot Hrvati imamo lastne izkušnje, saj se poldrugo stoletje razseljujemo po svetu iz različnih razlogov. Najbolj drastično smo to doživeli ravno v letu 1945, s katerim sva začela pogovor, ko so se sto tisoči Hrvatov v begu pred obnovljeno Jugoslavijo in komunistično tiranijo razpršili po Evropi in potem tudi po čezmorskih deželah.

Migracije, s katerimi se soočamo, pa so neprimerljive z do sedaj znanimi migracijami. Tu gre za družbeni inženiring, za upravljanje z množicami ljudi in z večinoma ne povsem jasnimi cilji; tisti cilji, ki pa so jasni, za nas nikakor niso sprejemljivi. Hrvaška je v nehvaležni situaciji, v svojevrstnem precepu, saj ima na svoji zunanji meji, ki je hkrati tudi zunanja meja EU, akumulacijo migrantov, na notranji meji pa ima še vedno schengenski nadzor. Na Hrvaškem torej niso problematične smo vsiljene kvote za sprejem, temveč že prihod v državo sam po sebi, saj lahko pomeni, da ljudje tu tudi ostanejo. Logično je, da sočustvujemo z vsemi, ki so morali zapustiti svoj dom, ampak menda smo toliko racionalni, da vidimo, da se na naših mejah ne zbirajo objokane matere in begunski otroci.

Ste žena in mati treh otrok. Se strinjate, da je tradicionalna družina temelj naše civilizacije, ki jo kulturni marksisti želijo uničiti?

Se strinjam, a saj to oni v svojih delih odkrito priznavajo. Razširjena družina je že izginila, ožjo pa poskušajo razgraditi z vsemi silami in na vse načine, v zadnjem času tako sprevržene, da bi jih lahko imenovali diabolične. Družina kot pojem obstaja predvsem zaradi otrok. Družina nastaja iz temeljnega družbenega binoma − poroke moškega in ženske. Vse to skušajo popolnoma sprevreči in podrediti psevdoprogresivnim trendom. Ne mislim, da bi vse družine morale biti enake, to ni mogoče iz mnogih razlogov. Vseeno pa menim, da obstajajo stvari, ki nam morajo biti po Božji in človeški plati vodilo, sicer se kljub umu ne razlikujemo od drugih oblik življenja.

S strinjate z oceno, da se poskuša uničiti evropska civilizacija, krščanstvo, narodi in tradicija?

To hipotezo je treba jemati resno. Ne pravim, da je pravilna, dokazana in brez dvoma. Vendar nas zgodovina uči, da so bili različni zelo ambiciozni načrti skovani v izredno ozkem krogu »mogočnežev« in so po pravilu drago stali tako posamezne narode kot celotno Evropo. Dejstvo, da se nova selitev narodov in nova kolonizacija Evrope dogaja prav v času, ko poteka sistematično razbijanje vseh tradicionalnih vrednot, nakazuje, da bi lahko bili tudi zdaj žrtve enega takšnih načrtov, ki Evrope ne napada samo z vzhoda, ampak tudi z zahoda.

Menite, da se bo Evropi in s tem tudi Hrvaški uspelo izogniti temu uničenju?

Če v to ne bi verjela, potem ne bi bilo vredno delati, upati, živeti. Kot ljudstvo smo preživeli toliko stoletij v najtežjih okoliščinah, pa bomo preživeli tudi to. Sicer pa kot vernica verjamem, da nas ne bo niti pekel premagal. Zato pravim, tudi kot političarka, ki želi poslati takšno sporočilo: pekel ne bo premagal ne Hrvaške, ne Evrope in ne Cerkve.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
nazaj na vrh