Helenistično obdobje Zahodne Evrope? (I)

  • Napisal  Dr. Ivan Klemenčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Helenizem, ki ga simbolizira Aleksander Veliki, je že v antični dobi v sebi nosil smrtonosno kal. Helenizem, ki ga simbolizira Aleksander Veliki, je že v antični dobi v sebi nosil smrtonosno kal.

Je zahodnoevropska civilizacija v zatonu? Se je polno izživela ter kot človeški in vsak organizem naravno pričakuje svoj konec, kar neizbežno velja za vse prejšnje civilizacije in kulture?

Tako tudi za staro grško, antično civilizacijo po sijajnem vzponu klasične dobe, ki je bistveno oplodila evropsko kulturo in civilizacijo, velja tudi za njeno helenistično obdobje (323 do 30 pr. Kr.) po največji ozemeljski ekspanziji z osvojitvami Aleksandra Velikega in hkratnem umetnostnem razmahu, ki je kot polno izživeta postopno zatonila. Bila je to velika ideja svetovne države z močno razvito kulturo in hkrati s prvo kaljo smrti v sebi.

Pozne faze razvoja civilizacij praviloma označuje degeneracija. Zahodna Evropa je poseben primer

Če smo natančnejši, je bilo za takratno »pisno zgodovino tega obdobja /…/ značilno, da je bila helenistična umetnost prikazana kot dekadentni slog po zlati dobi klasičnih Aten« (gl. wikipedia.org/wiki/Helenistično obdobje). Plinij starejši je ob obravnavi kipa iz klasičnega obdobja sodil še ostreje: potem je umetnost izginila. Tako se je obravnavala kot dosežek prehodnega obdobja ter tudi kot dekadentna in degenerirana v primerjavi s klasično dobo. Pred propadom Rimskega imperija govorimo o moralni razpuščenosti elite in vdajanju hedonizmu.

Imamo že asociacije na današnji čas, na njegovega duha? Dekadentno, degenerirano? Še mnogo več, bi rekli, bistveno več. Kaj je to izrojeni duh zahodne krščanske civilizacije? Kaj denimo teorija spola? Danes je ta radikalni eksponent dekadence in degeneracije že patološki znanilec konca te najsijajnejše civilizacije vse od obdobja novega veka dalje. Ob tradicionalni konservativnosti in normalnosti pomeni temeljno prekinitev z naravnim in moralnim, je nasilje nad njima. Ko so kot odločilno zavrgli tradicionalno moralo, so odprli vrata zlu.

Kdo stoji za temi nazori? Po povsem neuspelem ekonomskem marksizmu je sicer prikrito v razmahu obdobje nasiljevanja s kulturnim marksizmom. Njegova agenda izhaja iz temeljnega prevrednotenja vrednot naravnega in moralnega. Zato se njegov radikalni eksponent poljubnega menjanja spolov izkaže za nasilje nad naravo, nad človekom, ki se mu hoče vladati, nad družino in s tem nad narodom (ob dejstvu, da spol eksaktno določata moški in ženski kromosom, xy in xx, da drugih možnosti ni, vse drugo je manipuliranje za uničenje družbe). Drugi izsek sprevrženosti je LGBT kot eksponent in uresničevalec nove degeneracije, ki se hoče še vedno nenaravno z obrobja družbe, kamor sodi, vsiliti v središče. To pomeni hkrati izrinjanje normalnega na obrobje in tako uničevanje zdrave družbe. In končno ne prezrimo multikulturalizma kot levičarskega nadomestka za družino in narod, ki ju hoče prav tako brezobzirno uničiti. Pri tem zadnjem izrojeni levici kot naročeni prihajajo ilegalni migranti muslimani, njihovi potencialni volivci, do katerih kaže velik humanizem, ki je lažen, in z njim ima priložnost pokazati prepričano sovraštvo do lastnega naroda. Vse deluje povezano, daljnosežno kot napad na Zahodno Evropo za njeno pričakovano uničenje.

 

Dva smrtna sovražnika Zahodne Evrope

Tako se izkaže, da ima Zahodna Evropa poleg naravnega procesa zatona civilizacije, o tem še pozneje, dva nova smrtna sovražnika. Namenjena sta ji ali umor od zunaj ali samomor od znotraj. Ali kot tretje, vzajemni učinek obeh sovražnikov, podeseterjen in katastrofalno uničevalen. Radikalna dekadenca in degeneracija bleščečega evropskega duha na eni strani in na drugi islam kot ekspanzivni četrti totalitarizem, podprt z verskim fanatizmom. 

Pa vendar, zakaj ne gredo ti muslimani v bogate muslimanske države, k svojim? Ker so v dobro organiziranem množičnem prihodu sto tisočev, daleč največ je za boj sposobnih mladih moških, namenjeni v Zahodno Evropo, da jo okupirajo in uničijo njeno civilizacijo, in to ob asistenci izrojenega duha evropskih destruktivnih sil. Te so v svojih državah že uvedle cenzuro. Skratka, spopad dveh civilizacij. Ne oklevamo se reči, da se tako začenja tretja svetovna vojna, in to na zelo zakrit, sprevržen način, za katerim stojijo milijarderji tipa Soros. Vojna z migracijami. To je povsem nov način vojskovanja, je zanesljiva okupacija sovražnikovega ozemlja z milijoni sprva neoboroženih prišlekov. Potrebne niso ne do zob oborožene armade, ne tankovske divizije in topniške baterije, niti eskadrilje vojnega letalstva z bombami in s strupi, materialno pustošenje. V sedanjih okoliščinah, če se odgovorni ne spametujejo, imajo napadalci vse možnosti.

Temeljni vprašanji obrambe ob tej že začeti in načrtovani agresiji sta: Kako naj se evropska družba bori proti agresivni veri, če krščanstva in s tem krščanske identitete ne priznava niti v preambuli ustavne pogodbe? In kako naj se bori proti vdoru islama, če ji je njeno levičarsko vodstvo zvezalo roke z malteško deklaracijo. Ta vendar legalizira ilegalno migracijo kot zaželeno in ji na stežaj odpira vrata Zahodne Evrope.

Tako smo prišli do prvega naravnega vprašanja, ki je nenehno navzoče, namreč, kakšno vodstvo ima Evropska zveza. Že doslej ni bilo mogoče prikriti, da izdaja vitalne interese polmilijardne evropske populacije.

V tej konstelaciji je predvsem odpovedala Evropska ljudska stranka. Kot ključna in največja v evropskem parlamentu bi morala biti garant tradicionalne, konservativne politike, politike še posebno krščanskih vrednot in morale, na katerih je bila Evropska zveza utemeljena. Zdaj to ni več naša Evropa. Večinsko je očitno politično usmerjena (izvzeti moramo predvsem Višegrajsko skupino in Slovensko demokratsko stranko) tako kot evropski socialni demokrati, ki so rušilci vrednot zahodne krščanske civilizacije. 

V njej najbolj kritična osebnost je nemška kanclerka Angela Merkel. Sprašujemo se, ali gre za še nepredelani kompleks pohitlerjevske Nemčije, plačevanje starih dolgov za nemški krvavi totalitarizem in imperializem ter z njim za samoobtožbe in krivdo, ker je kanclerka tako velikodušno povabila ilegalne muslimanske migrante. Kazalo je da v Nemčijo, potem pa jih je hotela kar samovoljno deliti po evropskih državah. »Zmogli bomo,« pravi in prav moramo razumeti, ne torej samo Nemci, Evropejci bomo zmogli! In kdo se tako odziva, do nedavnega vendar voditeljica nemških krščanskih demokratov, ne morda levičarjev! In kaj naj rečemo k temu še za sedanjega papeža socialista, ki prav tako podpira nezakonite migracije? Ali ni to za najvišjega vodjo kristjanov sprevrženo? Ali se je papež kaj naučil iz dosedanjih dveh stoletnih agresij islama na krščanski svet, ki ga je resno ogrožal in je le z velikimi žrtvami obranil zahodno krščansko civilizacijo? Ni se odzval tako, kot se je humano odzval predstavnik budistične civilizacije, tibetanski verski in posvetni poglavar dalajlama: »Evropa pripada Evropejcem.«

Evropska ljudska stranka in celotno vodstvo Eu izdaja vrednote skupnosti, na katerih je bila utemeljena

Še več. Merklova je pripravljena izdati tudi interese lastne konservativne stranke. Za novega kandidata za predsednika Evropske komisije v letu 2019 je namesto že izbranega strankarskega kandidata predlagala evropskega socialnega demokrata, in to človeka izrojenega duha, ki bi civilizacijsko združil Afriko in Evropo. To naj bi bila drža socialnega demokrata, ki so ga demokratične sile ostro zavrnile, in menda znova kandidata za podpredsednika »Evropske komisije Nizozemca Fransa Timmermansa. Komaj verjetno: »Afrika bo prišla k nam in zahtevala, kar ji gre – pravičen delež svetovnega bogastva.« »Enonacionalne – monokulturne države bi morale izginiti. Množično priseljevanje moških je sredstvo za doseganje tega cilja!« Ta miselnost pomeni odkrito in neposredno nadaljevanje Stalinovega patološkega boljševističnega inženiringa. Z markantnim začetkom priseljevanja se je očitno že začela nova politika Evropske zveze, in to – spet komaj verjetno – z desne politične polovice, ki jo je spodbudila Merklova. 

Nemški krščanski demokratki politično prav tako blizu je francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ima v svoji evropski državi največji odstotek muslimanov in uradno največ, tj. nekaj manj kot tisoč t. i. con no go, v katerih so oblast prevzeli muslimani in mimo francoskega uvedli šeriatsko pravo. Francoski liberalni vodja (sam se ima za centrista in je pogojeval članstvo pri evropskih liberalcih s preimenovanjem te stranke v Renew Europe – Obnoviti Evropo) – v resnici je to poimenovanje nepomembno, ker je tudi on v bistvu skrajni levičar in uničevalec Evrope – začetek muslimanske okupacije mirno sprejema in Francije noče očistiti tega nedemokratičnega agresivnega tujka, dokler je še čas. Njegova fantazma je, podobno kot Timmermansova, nekakšno paktiranje in povezovanje z Afriko. Zato jo tudi državniško obiskuje. Vztrajne organizirane stavke rumenih telovnikov, ki jih s policijo nasilno, nedemokratično zatira (ne morda muslimanov), kažejo na močno nestrinjanje Francozov z njegovo politiko.

Ta »socialistični« in »humanitarni« inženiring, ta nova multikulti obsedenost po nekdanjem rdečem proletarskem internacionalizmu, ki je denimo v idealizirani socialistični Švedski ali nemara Belgiji s širokogrudnim sprejemanjem muslimanov morda že presegel kritično točko, ko poti nazaj ni več, ta ideološki imperativ nasilnega mešanja narodov je seveda popoln konstrukt. Ne upošteva naravnega razvoja in tudi tu deluje proti naravi stvari. Spomnimo se napovedi kakšne pravoverne Mladine in ne le nje, kako bodo prihajali iz teh nerazvitih in polrazvitih krajev visoko izobraženi intelektualci, zdravniki, znanstveniki, inženirji, ki bodo pospešili gospodarsko rast in poskrbeli za pokojnine Evropejcev. In česa vse se bomo od njih naučili. Potem so s temi neresnicami povsem utihnili. V Nemčiji denimo so jih za manj zahtevna dela lahko zaposlili le majhen odstotek, vsi drugi so ostali milijardni strošek nemški državi. Tudi v Sloveniji so le strošek, večji od plač in pokojnin neredkega Slovenca. Vnaprej znano dejstvo je bilo, da so ti ekonomski migranti prav zato tudi prišli v bogato Nemčijo in še kakšno »socialno« severnoevropsko državo. In od migrantov naj bi se naučili česa, sekanja glav nedolžnim, suženjskega zatiranja žensk, kamenjanja nepokornih do smrti itd.?

Kaj pove inteligenčni kvocient nezakonitih migrantov

Mimo tega postkomunističnega inženiringa v izhodišču eksaktno in prostodušno govori primerjava inteligenčnega kvocienta med prebivalstvom Evrope in tretjega sveta. V prvi se ta giblje okoli 100 odstotkov ali odstotek, dva manj. V evropski Sloveniji je le 96 odstotkov zaradi uvažanja nekvalificirane ali malo kvalificirane delovne sile z njihovimi družinami in odtekanja naših možganov v tujino. Morda brezvestni postkomunisti to celo namenoma počno, kar je mirnodobna oblika genocidnega uničevanja slovenskega naroda. Na Balkanu je povprečni inteligenčni kvocient na meji normalnega. Tako je v Albaniji in Bosni okoli 90 odstotkov, na Kosovu 89, in če gremo jugovzhodno od Balkana, ta pada od afriške Nigerije, Maroka (84) do Indije (82) vse do »neuvrščenih« Etiopije ali Somalije že pod povprečnih 70 odstotkov. To zadnje velja za kritično retrogradno, njeni pripadniki po zakonu niso več kazensko odgovorni za svoja dejanja. Te in take nam torej namenjajo različni evropski timmermansi, merklove, macroni, junckerji, tuski in njihov prevladujoči blok ter slovenski kučani, cerarji, šarci, fajonke, brglezi in še cela množica zagrizenih v škodo Slovenije v njihovem prevladujočem bloku (prim. tudi Bogdan Sajovic, Sprejetje dogovora o migracijah pomeni destrukcijo zahodne civilizacije!, Demokracija, 6. december 2018, in Open Borders: The Case. IQ deficit, openborders.info/iq-deficit). Znova smo pri začetku: tudi to govori o uničenju ahodnoevropske civilizacije na naši celini.

Ni odveč dodati, na kar opozarja Samuel Huntington v svoji knjigi Spopad civilizacij (Ljubljana 2005, str. 327), ki ni poznal vdora poznejših muslimanskih hord iz leta 2015: »Kamor koli po islamu se ozremo, povsod imajo muslimani težave s tem, da bi miroljubno živeli s svojimi sosedi.« Navaja primer pars pro toto iz let 1993 in 1994, ko so bili »udeleženi v šestindvajsetih etnopolitičnih konfliktih /…/«. Leta 1992 je na svetu potekalo devet medcivilizacijskih vojn od dvanajstih »med muslimani in nemuslimani, in muslimani so se spet enkrat bojevali v več vojnah kakor ljudje iz katere koli druge civilizacije«. Zato sklepa: »Meje islama so krvave, prav tako tudi njegova notranjost« (navedeno delo, str. 327 in 328).

Drugi vidik soočenja z muslimani je religija. Civilizacija krščanske Zahodne Evrope je, začenši z vero, daleč najbolj razvita na svetu, islamska je skladno z zaostalo bojevito religijo ostala med najmanj razvitimi na ravni srednjega veka (kot že vemo drastične nesorazmerne kazni s pohabljanjem in smrtjo). Kakšna je perspektiva pri soočenju Zahodne Evrope pri tretji agresiji muslimanskega sveta nanjo in seveda ob napovedanem inženiringu z ilegalnimi migranti? Evropa je imela moč, duhovno in fizično, dvakrat se ubraniti pred agresivnim islamom. S sedanjo izdajalsko in destruktivno miselnostjo evropskih »socialnih demokratov«, tudi slovenskih, so možnosti vse prej kot dobre. 

(2. del jutri.)

Dr. Ivan Klemenčič 

nazaj na vrh