Glosa Gašperja Blažiča: Uganete, zakaj je Slovenec sam sebi najhujši parazit?

Glosa Gašperja Blažiča: Uganete, zakaj je Slovenec sam sebi najhujši parazit? Matic Štojs Lomovšek

Ne vem, če ste kdaj že slišali za stavek »Babo jezik tepe«. Ta sicer gostilniško zveneči stavek sicer nisem pobral iz Serpentinškove »zakladnice«, pa čeprav je nekdanji komik, ki je nedavno dobil mandat za sestavo vlade, izrekel kar precej pikrih na račun žensk. Posledic seveda ni bilo, feministke molčijo, pa čeprav so pred 24 leti, zelo kmalu po aferi Depala vas, bíle plat zvona zaradi menda žaljive reklame znane znamke kreme za sončenje Sun Mix.

Govorim namreč o tistem oglasnem sporočilu s štirimi ženskimi zadnjicami ter pripisom »Vsaka ima svoj faktor«. In kakšna je bila reakcija? Fatvo nad menda ogabnim oglasnim sporočilom sploh ni izrekla kakšna nevladna organizacija, pač pa kar vladni (!!!) urad za žensko politiko. In kaj je julija 1994 zapisal omenjeni urad? Da je reklamno sporočilo Krke kozmetike, ki propagira kolekcijo za sončenje z zaščitnim faktorjem Sun mix, menda »prebilo vse meje slabega okusa«. Pomeni pa tudi grob napad na integriteto žensk, enega hujših, ki si jih je doslej privoščila kaka reklamna agencija.

Uf, težke besede, ni kaj. Poročilo STA o vročekrvnem odzivu »uradnih feministk« sicer ne omenja konkretnih oseb. Vendar ni skrivnost, da je omenjeni urad, ki je bil ustanovljen poleti 1992 pod patronatom tedanjega premierja Janeza Drnovška, takrat vodila Vera Kozmik Vodušek. Kozmikova je bila sicer kasneje tudi direktorica urada za varstvo potrošnikov (leta 2002 jo je razrešila dama, kajpak tedanja ministrica za gospodarske dejavnosti Tea Petrin), danes se pojavlja kot prepoznavno ime izvenparlamentarne stranke Sloga, ki jo je ustanovil nekdanji vidni član SD Janko Veber, povezana je tudi z razvpitim Mirovnim inštitutom. In kaj se je zgodilo z vladnim uradom za žensko politiko? Leta 2001 se je preimenoval v urad za enake možnosti, leta 2012, ko bi praznoval dvajsetletnico, pa je bil ukinjen. Pod premierjem Janezom Janšo, kajpak – zato so v Mladini pričakovano besno protestirali, vsaj toliko kot sufražetke ob reklami z zadnjicami. A ne skrbite, feminizem s tem ni zamrl, le preselil se je dokončno tja, kamor sodi, namreč v sfero civilne družbe, pa čeprav je prav ta civilnodružbeni sektor še vedno izdatno financiran, tako s strani države kot Sorosovih fundacij. A kaj, ko so borke za dostojanstvo žensk snedle jezike, ko je na sceno stopil »resni« Marjan Šarec s svojim znamenitim programom v slogu »baba je žaba« – morda pa so se res ustrašile, da bi jih zaradi njihovega jezikanja bodoči premier dal čez koleno.

In če smo že pri gromovniških odzivih na določene dogodke, lahko ugotovim, da smo pripravljeni demokratično usmerjeni Slovenci grmeti le za računalnikom (tudi za avtorja teh vrstic to velja), ne pa tudi na ulicah. Čeprav še ni tako dolgo, ko smo se zbirali pred ljubljanskim sodiščem in hrumeli. Sedaj tudi tega ni več. Medtem ko Romuni s svojo udeležbo na ulicah bučno spominjajo svoje oblastnike na dogodke decembra 1989, ko je svoj labodji spet odpel rdeči tiran Nicolae Ceauşescu, se Slovenci zatekamo k jeremijadam (čeprav za preroka Jeremijo vem že dolgo, sem ta izraz prvič zasledil šele v esejih Draga Jančarja). Ali po domače: k jamranju. Skratka in zdolga: k nerganju. Slovenci smo znali nergati že v času prejšnjega režima – no ja, saj prejšnji je tudi sedanji, anede - takrat so tu in tam kakšnega preglasnega nergača poslali na hlajenje na Povšetovo. Sicer pa je bilo znano, da gostilniški nergači oblasti praviloma niso nevarni. Itak predstavljajo samo manjšino, ki sicer nikoli ni zadovoljna, vendar se pač vda v usodo. V slogu tistega vica, ko pošljejo vprašanje na radio Erevan: »Kdaj nam bo bolje?« In pride odgovor: »Nam je že bilo.«

Ni še tako dolgo, ko je zaradi oblastniške arogance umrl novorojenček. Nekaj dni nazaj je aroganca dobila nadaljevanje: policisti v Bovcu so zaradi neposedovanja osebnih dokumentov krepko oglobili kubanske plesalce, ki imajo pač to smolo, da nimajo statusa ilegalnih migrantov, zato jih je pozabljivost skorajda drago stala (vmes se je denarna kazen spremenila v opomin). Bilo je veliko hude krvi zaradi tega – na facebooku in twitterju, se razume. Pa morda pod kakšnim člankom na spletu, kjer je oblika nemišljenja (berite Jančarjev esej »Slovenske marginalije« izpred dvajsetih let, pa vam bo vse jasno) prešla iz pisem bralcev v novo formo, namreč v spletne komentarje pod članki.

Medtem pa ostajajo ulice v Ljubljani, kljub temu, da ni več velike vročine, še vedno strašljivo prazne. Razen ljudi, ki se sprehajajo iz enega konca na drugega zaradi povsem običajnih opravkov, ne vidite ničesar. Nobenega protestniškega glasu. Z Adijem Smolarjem si torej lahko zapojemo »Vse je krasno«, saj je Slovenija srečna dežela. Do končnega stanja blaženosti nam morda manjka le še nekaj Eritrejcev, ki radi vihtijo nože, vendar v primerjavi z avtorjem vrstic, ki jih ravno berete, niso nevarni. Oni niti ne grozijo, ampak samo naredijo. Torej niso nevarni. Nevarna pa je moja malenkost, ki zapiše nekaj sarkastičnega o rezilu, nato pa ga uporabi – za rezanje salame.

Da, Slovenci smo res mojstri parazitiranja. Pri nesramno visokih obdavčenih plačah bi morali namreč imeti vrhunski državni proračun in zato totalno poštimano javno zdravstvo ter infrastrukturo, a kaj, ko se je na slovensko kokoš prisesalo toliko medicinskih pijavk, da lahko resno dvomimo o kakem medicinskem čudežu s čiščenjem krvi. In lahko ugotovimo, da te pijavke lahko vsak hip postanejo pitbuli s strašljivim izrazom Tita Turnška, ki ob obilnih finančnih injekcijah iz državnega proračuna sedaj zahtevajo še več: nacionalna televizija, ki jo prav tako financirajo vsi davkoplačevalci, naj bo samo NAŠA, kajti v tej državi smo na oblasti mi, komunisti. In če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, kenede? Vsaj tako je daljnega leta 1972 grmel nek znani gobar, ki je dajal zgled za parazitiranje. Kar se mu je tudi krepko poznalo pri prostornini, ki jo je zasedal.

Lahko se vprašamo, ali je bolje imeti na sebi enega velikega parazita ali več manjših. V obeh primerih nam izsesajo veliko krvi. In ko se enih navadimo, pridejo tisti hujši, ki začnejo parazitirati po volji tistih prvih. Denimo: ti, Slovenec, si lahko obrišeš pod nosom za počitnice na morju, tistih nekaj stotakov pa ti bomo vzeli, da bo na tvoj račun na morju prebival nekdo drug. Nekdo iz nabora multikultija pač. In nič te ne bomo vprašali, ali si za ali si proti – v vsakem primeru ti bomo osušili denarnico. Če pa se boš kaj upiral, bo sledilo bivanje v počitniški destinaciji drugačne vrste – na Povšetovi. Tudi o njej je nekoč prepeval Adi Smolar.

A paraziti smo Slovenci pravzaprav sami sebi. Povedano drugače: vsak Slovenec je sam sebi parazit, a se mu o tem niti ne sanja (tako je prepeval tudi Samo Glavan v skladbi "Svoboden"). Ker nerga, da ima na sebi parazite (pa s tem ne mislim zgolj kakšnih uši ali bolh), a ne bo nič naredil, da jih odstrani. Ravno danes zjutraj na spletu najdem pretresljivo in hkrati jezno pismo (najdete ga TUKAJ) gospe v srednjih letih, ki bi si rada našla zaposlitev, vendar ji to prepreči zdravniški pregled, ki ji pokaže, da je invalidka in pravzaprav ne more delati. A glej ga, zlomka, statusa invalida pa ji kljub temu nočejo dodeliti. In je tako prisiljena parazitirati državni proračun s prejemanjem socialne pomoči. In je jezna, ker »socialce« zmerjajo z lenuhi. Na dolgoletno ministrico za delo, družino in socialne zadeve Anjo Kopač Mrak – ki se s te funkcije v teh dneh poslavlja, čeprav ni rečeno, da bo zapustila tudi vlado nasploh – se užaljena napol invalidna gospa seveda ne jezi. Saj uboga ministrica ni nič kriva, saj se ni ona odločila za ta kruti kapitalizem. In itak nikjer drugje v Evropi ne bi bilo nič bolje, saj je kapitalizem povsod. Naša država, pardon, vlada je do socialnih primerkov vsaj radodarna, drugje niti tega ne boste dobili. Naša vlada bi tudi slovenskim ribičem dala denar, da bi plačali kazen organom pregona sosednje države. Ergo, naša vlada je tako radodarna, da priznava celo sredinsko črto v Piranskem zalivu.

Torej, če ima kdo težave s plačilom kazni, vam lahko tudi avtor teh vrstic lahko kaj pomaga. Denarnico ima sicer bolj tanko, ker pač ni član zveze norcev, pa tudi pri zdravstvenih projektih ne pobira nobenih provizij. Ima pa zato doma celo prikolico zamaškov. Podari pa vam jih lahko le pod pogojem, da boste prejšnje in tudi nove oblastnike pustili pri miru, tudi če vas bodo še tako izsesavali, molzli in lupili kot banane. Torej, pustite parazite pri miru, naj vas malo osušijo. Vi samo zbirajte zamaške, pa boste dolgo živeli in vam bo dobro na zemlji. In ne jezikajte preveč – če ne veste, zakaj to pravim, še enkrat preberite uvod v to kolumno …

nazaj na vrh