Erozija morale predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana

  • Napisal  Petra Janša
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Matic Štojs Lomovšek) (Slika: Matic Štojs Lomovšek)

Dejstvo je, da je Anton Panjan višji sodnik in predsednik največjega sodišča v državi, kar pomeni, da bi moral imeti še posebej izdelano etično držo. V konkretnem primeru gre najmanj za izrazito nemoralno in neetično ravnanje, nas je opozoril bralec Demokracije.

Nedavno smo bili opozorjeni, da je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Anton Panjan aprila letos predaval na odvetniški šoli, civilna sekcija, v okviru Dnevov slovenskih odvetnikov v Portorožu. Naslova njegovega prispevka sta bila Izločitev sodnika in Pisanje konstruktivnih vlog. V okviru sodelovanja na dnevih odvetnikov je Panajan v reviji Odvetnik (št. 85) objavil svoja prispevka z naslovom Argumentacija odvetniške vloge in Izločitev  sodnika v civilnem postopku. Na objavljeni prispevek in sodelovanje Panjana na Dnevih slovenskih odvetnikov pa se nanaša članek Tomaža Pavčnika v Pravni praksi št. 23/2018, iz katerega izhaja, da je Panjan dobesedno prepisal določene dele svojega objavljenega prispevka od vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika, pri čemer ni navajal vira svojega pisanja.

Sodnik prepisovalec

Anton Panjan ni navajal vira v delu, ki se bere: »Torej, ko gre za kompleksnost več let trajajočega življenjskega primera ali pa za zahtevnost samega dejanskega stanja (hude poškodbe v odškodninskih sporih in nujnost izvedenstva), je po moji oceni treba upoštevati, da stranka trditve zasnuje bolj opisno, posamezne vrzeli pa bo med postopkom zapolnil tudi izvedenec, saj bi sicer levico trditvenega in dokaznega bremena ponekod postavili previsoko, predvsem pa preveč formalistično in neživljenjsko.« Pavčnik v članku z naslovom Lahkotnost uporabe tujega (intelektualnega) dela opozori, da so vse prvine Panjanove ocene, vključno z nosilnimi besednimi zvezami in uporabljeno metaforo, vzete iz obrazložitve sodbe (gre za sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 128/2016 z dne 21. septembra 2017) na isti način kot tedaj, ko iz sodbe oblikujemo verodostojen evidenčni stavek. Utemeljenost ostrine očitka, tako Pavčnik, je preverljiva v spletni bazi IUS-INFO, v kateri sta objavljeni obe besedili. Pavčnik v svojem članku še opozori, da je »sodnike mogoče uvrstiti v dve zelo prepoznavni skupini«. »Eni so ustvarjalci in drugi prepisovalci. Seveda obstajajo tudi takšni, ki so vsakega nekaj, in takšni, ki niso nič od tega. Slednji so pravi tehniki. Za prepisovalce je značilno, da si prosto jemljejo pravico jemati celotne pasaže iz zbirke sodne prakse. S tem ni seveda nič narobe, če originalni vir pasaž korektno citirajo in nosilne razloge tudi sami ovrednotijo glede na primer, ki je pred njimi. Temu je sodniško pravo s precedensi tudi namenjeno. Drugače pa je, ko so citati nenatančni, površni, pomanjkljivi ali pa jih, kot je mogoče (pre)večkrat videti, sploh ni. Sodniku ustvarjalcu se tako pogosto zgodi, da spiše obrazložitveno pasažo in gre ta pasaža nato kot kakšen deseti brat na nepredvidljivo klateško pot skozi sodno prakso. Čez nekaj let se sodniku ustvarjalcu nato pripeti, da mu njegovi lastni stavki pljusknejo v obraz iz tuje sodbe ali odvetniške vloge, pri čemer se je sleherni citat na tej klateški poti skozi številne odločbe izgubil. / Tudi sodnik ustvarjalec se naslanja na sodno prakso in pravno literaturo, tako lastno kot tujo. Literatura je, drugače kot sodbe, seveda, avtorskopravno zaščitena. Sodnik ustvarjalec korektno citira tuje misli, jih vtke v svoj miselni tok,« med drugim zapiše Pavčnik v članku z naslovom Lahkotnost uporabe tujega (intelektualnega) dela.

Pridobil premoženjsko korist

Prav tako smo bili opozorjeni, da je pri tem pomembno izpostaviti, da je Panjan za sodelovanje na Dnevih slovenskih odvetnikov in objavljeni prispevek z Odvetniško zbornico podpisal avtorsko pogodbo, na podlagi katere so mu izplačali 320 evrov avtorskega honorarja, potne stroške, plačali so mu tudi hotelsko nočitev. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru dobesedno za krajo intelektualne lastnine, pri čemer si je Panjan pridobil premoženjsko korist najmanj v višini 320 evrov, če ne štejemo hotelskih uslug.

Kraja intelektualne lastnine

Dejstvo je, da je Anton Panjan višji sodnik in predsednik največjega sodišča v državi, kar pomeni, da bi moral imeti še posebej izdelano etično držo. V konkretnem primeru gre najmanj za izrazito nemoralno in neetično ravnanje, nas je opozoril bralec Demokracije in ob tem zapisal, da glede na dejstvo, da takšno ravnanje ni naletelo niti na obravnavo v sodnem svetu niti na etični komisiji sodnega sveta, ki mu je ravnanje predsednika Višjega sodišča v Ljubljani znano vsaj iz objavljenega članka v strokovni literaturi, Pravni praksi, je pomembno, da javnost o nemoralnem in neprofesionalnem vedenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani izve iz medijev. Bralec nas je pri tem še opozoril, da je javno sodnemu svetu treba predlagati, da se izreče o moralnosti takšnega sodnikovega ravnanja, ki odtujuje intelektualno lastnino. V konkretnem primeru gre prav tako za hudo kršitev sodniške etike, ki za najpomembnejšo vrednoto sodnika postavlja njegov moralni ugled in spoštovanje etičnih standardov, tudi v zasebnem življenju.

Več si lahko preberete v tiskani izdaji revije Demokracija.

nazaj na vrh