"Državno lastništvo vidim kot hudo zlorabo moči državnega aparata nad posamezniki"

"Državno lastništvo vidim kot hudo zlorabo moči državnega aparata nad posamezniki" Foto: Urban Cerjak

Dr. Anže Burger je docent s področja mednarodne ekonomije, zaposlen na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, in raziskovalec na Centru za preučevanje mednarodnih odnosov ter podpisnik peticije ZA privatizacijo.

Ste eden od pobudnikov peticije ZA privatizacijo. Podpisov pod peticijo je že krepko prek 10 tisoč. Kakšen je bil namen in zakaj ste se odločili za to?

Namen peticije je opozoriti na škodljivost državnega lastništva v gospodarskih družbah in ozavestiti slovensko javnost, da ideja o ohranitvi države v gospodarstvu še zdaleč ni prevladujoča paradigma. Kot državljan, davkoplačevalec in ekonomist se čutim dolžnega opozarjati na zlorabe sistema in si prizadevati za večjo blaginjo večine prebivalcev, ne le posvečenih gospodarsko-političnih elit. Peticija je združila kar nekaj civilnih gibanj s sicer različnimi političnimi in nazorskimi usmeritvami v skupno gibanje za privatizacijo in normalizacijo družbe. Podpisali so jo tudi številni priznani strokovnjaki in gospodarstveniki. Znani podpisnik iz gospodarstva je izjavil, da si še pred nekaj leti takšne pobude ne bi upal podpisati. To je grozljivo, hkrati pa vliva optimizem. Vesel sem, da se tektonika v slovenski družbi končno spreminja na bolje.

Pobudniki peticije podporo iščete tudi med parlamentarnimi strankami. Kakšen je odziv?

Poziv k podpori peticije za privatizacijo je bil poleg javnosti poslan tudi vsem parlamentarnim strankam, saj je iniciativa nediskriminatorna do potencialnih podpornikov. Recimo med podporniki smo še posebej veseli sindikata Neodvisnost, ki očitno razume, da bo umik države iz gospodarskih družb koristil predvsem njihovim članom, torej zaposlenim. Konec januarja je bila sklicana nujna seja odbora za finance in monetarno politiko, na kateri so obravnavali peticijo. Veliko poslancev je prispevalo tudi svoj podpis in ji izreklo podporo, res pa je, da gre predvsem za opozicijske glasove. Želel bi si več glasov tudi iz levega spektra parlamentarnih strank, saj so prav te stranke pregovorno tiste, ki si prizadevajo za blaginjo delavskega razreda in bi jim privatizacija najbolj koristila.

Kakšno je vaše stališče do privatizacije državnega premoženja na splošno; zakaj je to nujno in kaj bi to prineslo državi in državljanom?

Zame osebno je najpomembnejši razlog za privatizacijo etične narave. Ideja državnega lastništva v družbah, ki delujejo na trgu, se mi zdi etično sporna, saj gre za nedemokratično prisilno ohranjanje lastništva prebivalcev v teh podjetjih, pa tudi zato, ker je naloga države zagotavljanje varstva človekovih in lastninskih pravic, zunanje obrambe, konkurence na trgih, osnovne infrastrukture in temeljnega socialnega varstva najbolj ranljivih skupin, ne pa upravljanje podjetij. Skratka, državno lastništvo vidim kot hudo zlorabo moči državnega aparata nad posamezniki. Za večino ljudi pomembnejši utilitaristični razlogi pa so naslednji: dokazano slabše poslovanje podjetij, posledično nižje plače zaposlenih in nižja gospodarska rast, izkrivljanje konkurence na trgu, ustvarjanje nemeritokratskega sistema kadrovanja, napredovanja in sklepanja poslov, ekstrakcija rent v zasebne žepe, nevarna oligarhična sprega politike, gospodarstva in medijev, izgubljanje vrednosti teh podjetij, visoki oportunitetni stroški izgubljenih donosov in ogromni stroški sanacije teh družb.

Dejali ste, da bo privatizacija odprla tudi medijski prostor in omogočila bolj enakovreden spopad različnih idej in svetovnih nazorov. Kako je mogoče to doseči?

Lastništvo države je skoncentrirano v nekaj ogromnih sistemih, ki že sami po sebi predstavljajo znaten delež dodane vrednosti in celotne zaposlenosti (samo prvih 46 največjih gospodarskih družb v državni lasti zaposluje 11 odstotkov vseh zaposlenih in ustvarja kar šestino bruto domačega proizvoda), ko pa prištejemo še vse njihove hčerinske družbe in obvodne satelite, ki so v svojem poslovanju prevladujoče vezani na te sisteme, ugotovimo, da država neposredno in posredno nadzoruje skoraj polovico gospodarstva. Zato ne razumem argumentov v stilu škodljivih posledic neoliberalizma v Sloveniji, saj o kakšnem delujočem tržnem sistemu pri nas težko govorimo. V tem sistemu ne vidim nič novega, še manj pa liberalnega. Takšen sistem je uničujoč tudi za podjetništvo, saj uspešno rastoče zasebno podjetje zelo hitro naleti na domeno tega državnega leviatana, kjer gre za prakse zvez in poznanstev, če si sposodim besede Marjana Batagelja, podpornika peticije. Enaki vzorci veljajo za medije. Ti so odvisni od oglaševalcev, pri čemer največji del oglaševalskega kolača režejo ravno državna podjetja. Noben večji medij si ne more privoščiti konflikta z njimi, saj je medijski trg nasičen, hkrati pa javni mediji predstavljajo nelojalno konkurenco zasebnim, tako da jim kljub financiranju s prispevki odžirajo oglaševalce. PortalPlus je pred kratkim na primeru Mladine razril enega od mnogih primerov, kako državna podjetja izvajajo svoj vpliv na medije. Privatizacija bo ta medijski monolit razbila in omogočila večjo konkurenco med idejami. Ideje so zelo pomembne, saj utemeljujejo družbene spremembe. Ideje in etika so bile tiste, ki so v obdobju po letu 1800 omogočile velik upad revščine in velik napredek duha.

Soočamo se tudi z nasprotniki privatizacije, ki zagovarjajo stališče, da bo s privatizacijo državnega premoženja konec slovenske suverenosti. Pripravljajo tudi demonstracije. Menite, da so njihovi argumenti upravičeni?

Veliko zagovornikov etatističnega gospodarstva je zavedenega v ideji, da je za zagotavljanje blaginje potrebno državno lastništvo v t. i. strateških podjetjih. V Sloveniji je okrog 150 tisoč podjetij in samostojnih podjetnikov in 149 tisočim uspe poslovati brez lastništva države in brez industrijske politike. Empirične študije pri nas in v tujini konsenzualno kažejo, da je državno lastništvo v podjetjih slabše od zasebnega, saj prvo v večini primerov v korporativno upravljanje vnaša moralni hazard, kjer vodilni v teh družbah ne sledijo interesom lastnikov, ampak parcialnim interesom interesnih skupin. Učinek moralnega hazarda je bil lepo razviden v slovenskih bankah, medtem ko banke v tujem lastništvu v krizi praktično niso imele težav. Slovenija ima kljub zasebnim lastnikom podjetij še vedno suverenost na svojem ozemlju, saj parlament lahko sprejme zakone, ki na primer natančno določajo, pod kakšnimi pogoji konkurenti dostopajo do telekomunikacijskega omrežja, katere so dovoljene oz. zahtevane investicije v koprskem pristanišču ali na železniškem omrežju. Manjši delež nasprotnikov privatizacije pa je na žalost del sistema črpanja rent in za idejo stojijo izključno zaradi lastnih osebnih koristi. Peticija za privatizacijo skuša na miren in argumentiran način prepričati tisto prvo skupino dobro mislečih, vendar zaslepljenih ljudi, da državno lastništvo v podjetjih deluje le na papirju, v praksi pač ne.

Zdaj velja, da so podjetja v državni lasti priročna pipica za marsikoga, ki na trgu ne bi preživel samo z lastnim delom. Se strinjajte?

Večina teh podjetij je bila ves čas slabo upravljana, saj je na vodilne položaje politika imenovala zaslužne, a le redko najbolj kompetentne kadre. Ti so potem bodisi zavestno, bodisi nevede dopustili, da se na podjetja prisesajo številne obvodne družbe, ki so prek fiktivnih pogodb ali preplačanih dobav in storitev izčrpavale državno lastnino. Z ekonomskega vidika je šlo za veliko proizvodno neučinkovitost, kjer je preveliko število zaposlenih ustvarjalo prenizko dodano vrednost. Posledica tega so številni stečaji, t. i. bailouti, propadanje podjetij, agregatno gledano pa padec blaginje in upočasnitev gospodarske rasti. Na začetku tranzicije več kot dvakrat revnejše države, kot so Češka, Slovaška, Poljska in Litva, nas sedaj prehitevajo po zadnjem Eurostatovem kazalniku dejanske individualne potrošnje v standardih kupne moči.

Državni zbor RS je že pred časom potrdil seznam 15 podjetij za privatizacijo, v katerih naj bi država prodala državne deleže. Nekateri menijo, da ta seznam morda ni najboljši, da tudi nima nobene logike, vendar pa je prodaja nujna za ohranitev slovenske verodostojnosti. Se strinjate s tem?

Strinjam se, da seznam ni najboljši, saj bi se na njem morala znajti vsa podjetja v državni lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih, ne le omenjenih 15. Problematično je, da do sedaj nihče ni niti vedel, koliko teh podjetij obstaja. Po internih ocenah Banke Slovenije je številka domnevno nekaj čez 1.200, pri čemer so verjetno upoštevali tudi hčerinske družbe podjetij v državnem (so)lastništvu. Res pa je, da je bila zaveza Evropski komisiji in Svetu EU dana in da EU postaja vedno manj potrpežljiva glede slovenskega načina reševanja problema državnega lastništva. Eden zadnjih primerov tega so bili pozivi komisije za vračilo neupravičeno dodeljene državne pomoči Elanu.

Kaj bomo državljani pridobili s privatizacijo?

Privatizacija bo pomenila premik od državnega k tržnemu kapitalizmu. Da ne bo pomote, ne slepim se, da bi bil katerikoli od njiju idealen. Če pa lahko izbiram med sistemom, ki je precej neučinkovit, in sistemom, ki je precej dober, seveda izberem tržni sistem. S privatizacijo pa gospodarstva in širše družbe seveda ne morete prepustiti avtopilotu. Potrebujemo močno državo, ki zagotavlja konkurenco na trgu, preprečuje zlorabe prevladujočega položaja ter zatira povezave med politiko in gospodarstvom. Privatizacija nam bo olajšala delo, saj nam poleg preprečevanja izkrivljanja konkurence ne bo več treba skrbeti še za kadrovanje, upravljanje in nadziranje teh podjetij. To je naloga pravih ekonomskih lastnikov.

Je smiselno prodajati telekomunikacije pa morda železnice in luko?

Da, tudi te storitve je smiselno prodati. V Veliki Britaniji je večina glavnih letališč v lasti zasebnikov iz tujine in nimajo nobenih težav. Pri telekomunikacijah je treba z ustrezno zakonodajo urediti dostop konkurenčnih ponudnikov storitev do ključne infrastrukture, vendar je danes obstoječa infrastruktura lahko že jutri zastarela. Google na primer v ZDA načrtuje vzpostavitev storitev wi-fi za gospodinjstva. Država lahko ob prodaji SŽ zakonsko določi obveznosti novega lastnika glede investicij in razvoja železniškega omrežja. Osebno sem proti ohranitvi infrastrukturnega dela, saj je bila takšna lastniška ločitev infrastrukture in prevoza v Veliki Britaniji glavni vir za probleme po privatizaciji družbe British Rail. Tudi pri pristanišču lahko zavarujemo strateške interese države, ne da bi morali ohranjati škodljivo državno lastništvo v podjetju.

Pravijo tudi, da zdaj ni pravi čas za prodajo; tako trdijo vedno, ko se začne razpravljati o tem. Kdaj je pravi čas?

Zdaj je pravi čas za prodajo. Borzni indeksi so na višjih ravneh kot pred krizo. MSCI World indeks je na primer za tretjino nad vrednostjo leta 2007 pred krizo. Glede na nizke stroške zadolževanja zaradi ekspanzivnih denarnih politik večine centralnih bank v razvitih državah bi danes iztržili največ. Je pa res, da je osnovna vrednost državnih podjetij nizka zaradi neustreznega vodenja, razvoja in izčrpavanja. Da bi preprečili še nadaljnje padanje vrednosti premoženja, je treba ta podjetja prodati čim prej. Dr. Vodopivec je ocenil, da je vsaka slovenska družina zaradi zmanjšanja vrednosti družb v državni lasti izgubila že toliko denarja, kot je vreden VW golf.

Kaj pa nacionalni interes?

Nacionalni interes je zagotoviti čim večjo blaginjo in svobodo posameznikom v naši družbi, pri čemer sta ta dva cilja komplementarna. Lahko uporabim tudi definicijo Michaela Porterja, da je država konkurenčna, kolikor so njena podjetja sposobna uspešno konkurirati na regionalni ali globalni ravni, pri čemer ohranjajo ali zvišujejo plače in življenjski standard povprečnega prebivalca. Nacionalni interes je torej povečati konkurenčnost Slovenije, da bomo lahko svobodno izkoriščali potenciale posameznikov, družbe in naravnih danosti. Ločiti moramo med cilji in sredstvi za dosego teh ciljev. Cilji družbe so človekove pravice, kultura, zdravje, čisto okolje, delujoče institucije, izobrazba in gospodarska rast po padajočem vrstnem redu pomembnosti. Način, kako doseči te cilje, pa ima obratno zaporedje pomembnosti: rast, izobrazba in institucionalni okvir so ključni dejavniki blaginje in zato pravi nacionalni interes družbe.

Slovenija še vedno nima pripravljene širše strategije upravljanja z državnim premoženjem; ne vemo torej, kaj res hočemo z državo. Kaj bi moralo biti zajeto v tej strategiji?

Strategija za upravljanje državnega premoženja po privatizaciji bi morala biti naslednja: delež kupnine od privatizacije za pokrivanje zakonskih obveznosti KAD in SOD bi morala država dati v upravljanje tujemu naložbenemu skladu, ki bi to premoženje globalno razpršil (na slovenski trg lahko investira največ 0,012 odstotka portfelja, kolikor znaša tržna kapitalizacija slovenske borze v celotni svetovni tržni kapitalizaciji), preostali del kupnine pa bi namenili za zmanjšanje javnega dolga. V naslednjih letih bomo namreč samo za obresti na javni dolg namenili 3,3 oz. 3,4 odstotka BDP, večino celotnega javnofinančnega primanjkljaja torej.

Spremljate tudi mednarodne odnose. Kako ocenjujete zadnje dogajanje glede privatizacije v Grčiji?

Retorika novega finančnega ministra Varufakisa glede privatizacije je identična sloganom slovenskih nasprotnikov prodaje državnih deležev v podjetjih. Pravi, da ni pametno prodajati družinskih draguljev v času deflacijske spirale in da je pametneje to premoženje plemenititi s pomočjo primernih finančnih virov. Iz Grčije prihajajo od različnih uradnikov ali celo od istega politika v različnih časovnih točkah diametralno nasprotna stališča glede privatizacije, tako da očitno vlada znotraj vlade kaos. Do sedaj so Grki prodali le za okrog 5,4 milijarde evrov premoženja, kar predstavlja le 15 odstotkov od načrtovanega. V zadnjih dneh se vstajniška retorika umirja, saj Siriza spoznava, da ekonomske zakonitosti delujejo, pa če se s tem strinjajo ali ne. Ker je država še vedno kritično odvisna od institucionalno zagotovljene likvidnosti za servisiranje javnega dolga in vzdrževanje likvidnosti bank, se bo morala sprijazniti z nadaljevanjem obljubljenih reform.

Menite, da bi se morala Grčija posloviti iz evroobmočja?

Grčija bi ob uspešno izpeljanih strukturnih reformah lahko obstala v evroobmočju. Do sedaj je fiskalno konsolidacijo izvajala zlasti s povečevanjem davkov in doslednejšim pobiranjem dajatev, kar je seveda zadušilo rast. Osredotočiti bi se morala na privatizacijo in strukturne reforme na ponudbeni strani ekonomije, dejavnikih torej, ki poganjajo dolgoročno rast. To so reforme trga dela, deregulacije trga, privabljanje naložb, reforma javnega sektorja. Višina javnega dolga je nevzdržna, zato bi moralo priti do delnega odpisa. Neodgovornega dolžnika namreč ni brez neodgovornega posojilodajalca. Na žalost smo sedaj v situaciji, ko bomo račune za neodgovorno posojanje in izposojanje plačevali davkoplačevalci držav članic EU prek višjih davkov in neto varčevalci prek višje inflacije. 80 odstotkov javnega dolga Grčije je namreč sedaj v rokah mednarodnih institucij in vlad držav članic EU, samo petina je še vedno v lasti zasebnih upnikov, na primer bank. To pomeni, da je EU zasebni dolg socializirala, in tudi če pride do odpisa dela dolga, tega ne bodo krili lastniki prvotnih posojilodajalcev, na primer nemških in francoskih bank, ampak davkoplačevalci. Ker možnosti za odpis dolga in nadaljevanje bolečih reform v Grčiji ni veliko, je tveganje izstopa iz evra veliko.

Kako ocenjujete, da se bodo stvari v Grčiji uredile; lahko pričakujejo odpis dolgov?

Ne samo Nemčija, celo Italija in Francija sta odklonili odpustke pri reformah in odpisu dolga. Ta znaša že 320 milijard evrov oziroma 175 odstotkov BDP, od tega je samo skozi program trojke od leta 2010 prejela 240 milijard evrov. Pri prisegi nove vlade v grškem parlamentu pred nekaj dnevi je premier Cipras na začudenje vseh nadaljeval predvolilni manifest in obljubljal povečevanje minimalne plače, zamrznitev privatizacije, zahtevo po nemških reparacijah za drugo svetovno vojno, izstop iz programa bailout. Večina zmerne politike v EU se boji, da bi ugoditev zahtevam skrajne levice v Grčiji sprožila plaz podobnih zahtev drugih članic in pomik volilnega telesa k skrajnim levicam in desnicam. Z ekonomskega vidika Grčiji evro ne prinaša neto koristi, saj danes zaradi neustreznih reform njeno gospodarstvo ni sposobno konkurirati znotraj skupne valute. Zaradi fiksnega tečaja je bilo vse prilagajanje izvedeno na grških nominalnih plačah in cenah, kar je poglobilo gospodarsko krizo, hkrati pa prilagajanje med neto izvoznicami oz. varčevalci, kot je Nemčija, in neto uvoznicami oz. upnicami, kot je Grčija, ni bilo simetrično, ampak izrazito asimetrično v breme slednjih. Posledica tega je bilo povečanje agregatnega varčevanja v EMU, kar se odraža na spremembi salda tekočega računa evroobmočja z 2 odstotka na 3 odstotke BDP, in pa deflacija, ki preprečuje padec realne obrestne mere in s tem hitrejše okrevanje. Lastna valuta bi z depreciacijo v Grčiji omogočila hitro vzpostavitev zunanje konkurenčnosti, vendar bi izrazito dvignila breme zunanjega dolga in znižala kupno moč prebivalstva. Mislim pa, da bodo na koncu obe strani sprejeli kompromis, ki bo ohranjal večino zavez Grčije v zameno za reprogramiranje dolga ali celo delni odpis.

(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh