Društvo novinarjev – kolaboracija s cenzuro in napad na medijsko neodvisnost

  • Napisal  Vinko Vasle
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Vinko Vasle Vinko Vasle

Po svoje mi je malo žal, da ta trenutek nisem član Društva novinarjev Slovenije. Žal zato, ker bi lahko odločno protestno izstopil kot odgovor na njihovo klečeplazno sporočilo o tem, da podpirajo odločitev predsednika vlade Marjana Šarca, da državni mediji in tisti, v katerih ima država pomemben delež naj ne bi več oglaševali v opozicijskih medijih. Na to neustavno diktatorsko odločitev predsednika vlade Marjana Šarca se je odzval elektro distributer GEN-I, kar ne čudi, če vsaj malo poznamo biografijo  vodilnega člena te firme Roberta Goloba.

Kar gre pri tej izjavi Marjana Šarca za nedvoumen napad na ustavno ureditev svobode obveščanja in medijske svobode, je izjava Društva novinarjev Slovenije neverjetna kolaboracija “neodvisnih novinarjev” s centrom izvršilne moči. A to ni nič novega, zgodovina tega društva je vedno bila povezana z močjo partijske oblasti, v medijih pa so (ponekod še danes) vladali uredniki in novinarji, ki so bili sodelavci udbe ali vojaškega KOS-a in pomembni člani društva.

Decembra 1993 je takratni direktor in glavni urednik Dela Tit Doberšek izstopil kot član društva novinarjev in ob tem posebej poudaril, “ da je v Sloveniji resno ogrožena svoboda tiska, za katero nosi pomemben delež krivde sedanje vodstvo društva”. Društvu je predsedoval Marjan Sedmak, sicer novinar Dela, zaradi katerega so sočasno s Titom iz društva izstopili njegov pomočnik Danilo Slivnik, novinar Jože Biščak, novinarka Vesna R. Marinčič, novinar Igor Guzelj in jaz – se pravi, celotna Slivnikova četica. To je bil čas, ko so se preživele partijske sile tudi na Delu po osamosvojitvi postavile na noge in začele gonjo proti t.i. Slivnikovi četici. Šlo je tako daleč, da je Sedmak podpisanemu javno grozil, da ga je treba zaradi pisanja zapreti. Kasneje se je profesionalno blamiral pri poskusu oživitve novega partijskega glasila Republika, ker mu ni uspelo, da bi porazil takratno vodstvo Dela in se sam ustoličil na njegov vrh.

Društvo novinarjev Slovenije je vedno veljalo za kolektivnega glasnika partije, posebej seveda njenega centralnega komiteja. V prejšnjem režimu je bilo to društvo neposredna izpostava  izvršnega komiteja partije za informiranje, torej medijskega agitpropa in cenzorja, ki je v imenu partijske vrhuške skrbel za uresničevanje njenih sklepov. Takrat so predsedniki novinarskega društva v resnici bili pomemben partijski kader, ki je skorajda dnevo hodil na CK ZKS na Tomšičevo na tako imenovane brifinge, ki so se jih morali udeleževati tudi številni uredniki medijev. Posebej znana sta bila Delova urednika Boris Jež in Vlado Šlamberger, ki sta tja hodila po svoje komentatorski mnenje.

Ta nenaravna vez med novinarskim društvom in partijo je svoj cinični vrhunec doživela, ko je bil za predsednika društva novinarjev imenovan Jak Koprivc (oče Marka Koprivca, sedanjega pridnega poslanca naslednikov partije Židanovih socialdemokratov), ki je bil istočasno direktor Dela in sekretar izvršnega komiteja CK ZKS za informiranje. Med predsedniki tega društva najdemo tudi Borisa Berganta, še danes sivo eminenco medijske globoke države na RTV in še prej Mitjo Gorjupa, nečaka predsednika RK SZDL Slovenjije Mitje Ribičiča, ki je postal direktor in glavni urednik Dela tako, da ga je stric poklical k sebi in mu povedal, kje bo sedel naslednji dan. Med častnimi člani društva novinarjev pa najdemo dva krvava trdorokca Vido Tomšič in Borisa Kidriča.

Osamosvojitev na položaje društva novinarjev naplavi nove kadre stare partijske in levičarske šole. Poleg Sedmaka na primer še prej Boštjana Pirca, ki so mu na republiških sindikatih, kjer je deloval, pravili družbenopolitični predpražnik. Potem je novi predsednik postal gimnazijski maturant Grega Repovž, ki se mora za to funkcijo iz za sedanjo v Mladini in še prej za delovanje v Delu zahvaliti dednim partijskim uzancam preko mame Miji Repovž, urednice na Delu, očima Janka Lorencija in ateka Aleksandra Lucuja, ki ima v rumenilu Nedeljski dnevnik stalno rubriko za diskvalifikacije, neresnice, polresnice in druge proudbovske agitprop prijeme. Repovž v Mladini to družinsko tradicijo nadaljuje. Za njim je predsedovanje društvu prevzel agitator levice Matija Stepišnik, ki je društvo še bolj porinil v žrelo vladajoče oblasti. Sedanji  mandat opravlja Petra Lesjak Tušek, siva miška lokalnega novinarstva, ki pa odlično urersničuje in nadaljuje temeljno napotilo falange 571, da je medijska svoboda tisto, kar si oni zamislijo oz., kar jim gospodarji narekujejo.

Nikdar v preteklosti pa društvo novinarjev ni na tak pobalinski, neprofesionalen način javno kolaboriralo z oblastjo, nasprotno, falanga 571 je celo preventivno, lažno napadla takratnega premierja Janeza Janšo v znameniti peticiji “zoper cenzuro in politične pritiske”. V teh dneh to isto društvo podpira neustavni napad predsednika vlade Marjana Šarca na neodvisnost medijev in svobodo javne besede – kar je način cenzure in eklatantni politični pritisk vrha izvršilne oblasti.

Saj bi napisal: naj bo društvo novinarjev sram za to kolaboracijo, a ker vem, da jih ni in da samo opravljajo naloge družbenopolitičnih delavcev v MSM medijih, jim samo predlagam, da si preberejo munchensko deklaracijo, celo lasten statut in   naj se zaradi izjave v podporo Šarcu svojemu častnemu razsodišču zaradi napada na profesionalno etiko novinarstva sami prijavijo.

nazaj na vrh