Dr. Zvonka Zupanič Slavec: Ljudje naj strogo upoštevajo vsa uradna navodila, ostanejo v samokaranteni in skrbijo naj za psihofizično odpornost, jemljejo D-vitamin, grgrajo lahko jodov preparat Betadine in pijejo vroče napitke…

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Zvonka Zupanič Slavec (foto: Jože Suhadolnik) Dr. Zvonka Zupanič Slavec (foto: Jože Suhadolnik)

O izbruhu koronavirusa smo se pogovarjali z redno univerzitetno profesorico, doktorico medicine Zvonko Zupanič Slavec, ki se je specializirala za zgodovino medicine. Vodi Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

DEMOKRACIJA: Gospa Zupanič Slavec, ste odlična poznavalka zgodovine medicine. Ob sedanjem izbruhu koronavirusa covid-19 se mi postavlja vprašanje, kako so se ljudje v Evropi soočili s kugami v preteklosti? 

ZUPANIČ SLAVEC: Ljudje so se z epidemijami kužnih bolezni srečevali, odkar so organizirano živeli v večjih skupnostih. Pogosto so bile spremljevalke vojn in so odločale celo o izidih vojn oz. propadu mest ali narodov. Sprva so jih sprejemali kot naravni pojav, kasneje pa so jih pripisovali nadnaravnim silam; vzrokov niso poznali, zato tudi ne zaščite in ne zdravljenja. Prav zato so se proti njim borili na iracionalne načine. Temeljni higienski zaščitni ukrepi, ki bi jih na racionalen način sicer težko uveljavili, so zato prešli v svete knjige, npr. v Bibliji je bilo zapisano, da je treba izolirati gobavce in obvezno kopati gonoroike, v Koranu pa, da verniki ne smejo jesti svinjskega mesa (prenos trakuljavosti). Tako drastičnih ukrepov, kot je izolacija obolelih, namreč z običajnim svetovanjem ne bi dosegli. Ob epidemijah je med ljudmi vladala neobvladljiva panika: bežali so po znanem reku »Mox, cito, longe!« – Beži takoj, hitro, daleč! S tem so epidemije bliskovito širili. Stari Rimljani so se pred epidemijami branili s poostreno higieno, skrbjo za odvoz in sežiganje mrličev ter urejanjem pokopališč zunaj naselij. Spisali so sanitarno zakonodajo in jo nadzirali, predlagali posebne diete, predvsem pa prepovedali shajanja. Med najbolje popisanimi kugami antičnega sveta je atenska ali Tukididova kuga (430–425 pr. n. št.), ki je razsajala med peloponeško vojno.

DEMOKRACIJA: In kaj je povzročilo okužbo, izbruh pandemije?

ZUPANIČ SLAVEC: V medicini dolgo niso poznali vzrokov epidemij. Antične razlage o miazmah ali nezdravih zemeljskih izparinah so bile teoretična razlaga za kužne bolezni vse do odkritja povzročiteljev bolezni ob koncu 19. stoletja. Mislili so na vse tisto, kar so vsi uživali in čemur se niso mogli izogniti. Nemalokrat so pomislili na kužnost vode, sežigali so stvari, za katere so sumili, da bi jih lahko okužile. Infekcijske bolezni niso izbirale žrtev ne po spolu, ne starosti in ne stanu. Pojavile so se kot strela z jasnega. Zdravniki so zgodaj spoznali, da gre za prenos bolezni s predmeta na človeka in/ali s človeka na človeka. Ljudje so iskali krivce zanje, da bi s prstom pokazati na tuje in nepriljubljene etnične skupnosti, čarovnice … in jih kamnali. V srednjem veku so bili za krivce večkrat obdolženi Židje, ker so bili kot posojevalci denarja nepriljubljeni. Prav tako so kužne bolezni poimenovali po tujih »povzročiteljih«: Italijani so npr. sifilis imenovali francoska bolezen, Francozi italijanska, Španci neapeljska. V srednjem veku so razmišljali, da bi se pred kužnimi boleznimi zaščitili z »antidoti«, t. i. teriaki, ki so vsebovali tudi 150 različnih substanc najbolj bizarnega izvora, od mišjih iztrebkov do zmletih netopirjev, delov krokodilov in drug čuden imaginarij t. i. »Dreck Apotheke«. Pripravljali so jih na javnih prostorih, kuhali ob mističnih obredih, nato pa po malem jemali za zaščito. V vsem tem iracionalnem je vidna nemoč, neznanje in strah zaradi množičnega obolevanja in umiranja. 

DEMOKRACIJA: Kaj se je ob epidemijah še dogajalo?

ZUPANIČ SLAVEC: V mestih se je ob epidemijah ustavilo normalno življenje: zaprtje mestnih vrat, prepoved vstopa in izstopa naj bi preprečila širjenje bolezni. Množični shodi so bili označeni za neprimerne, kasneje pa so bili prepovedovali. Ker je bilo izredno stanje nemalokrat dolgotrajno, je prišlo do zloma ekonomije, trgovine, primanjkovalo je hrane, vode itd. Vse manj je bilo tudi zdravih posameznikov, ki bi negovali bolnike in pokopavali mrliče. Z nepokopanih se je okužba širila naprej. V želji po preživetju so se ob epidemijah ljudje različno obnašali: eni so se zapirali pred svetom, drugi so v smrtnem strahu prestopili vse meje civiliziranega: kradli, se maščevali, ubijali, požigali, posiljevali in velikokrat končali s samomorom. V srednjem veku je vladalo prepričanje, da so bolezni kazen za grešno življenje, zato so se ob epidemijah obračali k Cerkvi, molitvam, procesijam, kjer se je zaradi druženja bolezen še bolj širila. 

DEMOKRACIJA: No, nedvomno pa je Evropo v srednjem veku, mislim da v 14. stoletju, najbolj prizadela smrtonosna epidemija, ki je bila znana kot črna smrt. Pri zgodovini smo se učili, da je praktično opustošila staro celino in spremenila tok zgodovine. Zakaj?

ZUPANIČ SLAVEC: Ja, kulminacijo med kužnimi boleznimi res predstavlja imenovana kuga, ki je prišla iz Kitajske in najverjetneje bila bubonska, prenašale pa so jo okužene podganje bolhe ali pa je morebiti bil povzročitelj kakšen hudo patogen virus. Zmanjšanje tedanje evropske populacije za dobro tretjino (ok. 25 milijonov) je pripeljalo do zloma ekonomije in družbenega reda. Predvsem pa je prišlo do depopulacije in je Evropa tedanje število prebivalcev dosegla šele na začetku 16. stoletja. Nastopilo je veliko pomanjkanje delovne sile, kar so takratne oblasti reševale z novo populacijsko politiko. Z medicinske plati je znano preganjanje vsakršnih metod preprečevanja zanositve in poroda oz. vseh zvez, ki niso vodile do potomstva, kar je postalo osrednja vsebina t. i. čarovniških procesov. Na začetku novega veka so z njimi izkoreninili praktično vse babice, zeliščarice, ki so prenašale empirično znanje človeštva o naravnih kontraceptivih in abortivih. Od urejene srednjeveške družine, ki je v povprečju štela 3 do 4 otroke, so v novem veku nastale družine z ducatom otrok, v katerih je s pojavom industrijske revolucije vladala lakota, in velik padec življenjske ravni. 

DEMOKRACIJA: Je v tistem časa nastala zaščitna maska v obliki kljuna, ki smo jo lahko videli v različnih filmih?

Ja, v srednjem veku so se oskrbovalci kužnih oblačili v kužne maske s ptičjimi nosovi, v katerih so imeli aromatična zelišča, pogosto pelin, kar jih je varovalo pred smradom trupel. Bolnim so delovali kot magi ali vrači, z masko so bili prepoznani, bistveno pa je bilo to, da so že bili prekuženi, saj so bolezen preboleli v blažji obliki in so lahko šli med okužene.

DEMOKRACIJA: Kako so se sicer takrat zoperstavili širitvi epidemije?

ZUPANIČ SLAVEC: Takrat se je izkristalizirala misel, da »čudne« kužne bolezni prihajajo od daleč z mornarji, trgovci, vojaki, popotniki in drugimi, kar je leta 1377 pripeljalo do ustanovitve prve karantene na svetu, in to v Dubrovniku. Karantene so se kmalu za tem razširile po italijanskih, francoskih in drugih evropskih obmorskih mestih, kjer so v posebej zgrajenih objektih 40 dni zadrževali vse, ki so pripotovali. Menili so, da je to čas, v katerem se lahko razvijejo vse potencialno nevarne nalezljive bolezni.

DEMOKRACIJA: So kuge potem v naslednjih stoletjih še »kosile« po Evropi?

ZUPANIČ SLAVEC: Še vedno so kosile, a ni bila le bubonska kuga, ampak tudi črne koze, pegavi tifus, sifilis, kolera, tuberkuloza, otroške nalezljive bolezni pa španska gripa in epidemije gripe nasploh ter aids v 80. letih prejšnjega stoletja … Kužne bolezni so bile tudi najhujša orožja osvajalnih vojn. Na Slovenskem je recimo za kozami v letih 1871−1875 umrlo kar 15.000 ljudi, za kolero pa npr. na Kranjskem 1855 kar 6.000 ljudi. Šele cepljenja, najprej proti kozam, nato proti drugim boleznim, so zmanjšala njihovo pojavnost. 

DEMOKRACIJA: Ste avtorica številnih strokovnih člankov in knjig. V vaši bibliografiji sem zasledil tudi to, da ste analizirali pojav tuberkuloze, »kuge 19. in 20. stoletja pri Slovencih« …

ZUPANIČ SLAVEC: Manj dramatična, a številčno nič manj tragična je usoda tuberkuloznih bolnikov v času industrijske ere. Takrat je začel diktirati kapital in zanj žrtvoval delavstvo, ki je v bedi skoraj suženjskega dela hiralo, izgubljalo telesno odpornost in umiralo za jetiko. Epidemični vrh je jetika na Slovenskem dosegla ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja, ko je predstavljala četrtinski vzrok vseh smrti na Kranjskem.

DEMOKRACIJA: Pred dnevi sem vas na radiu slišal, da ste opozorili, da smo ljudje pravzaprav pozabili, kako nevarne so lahko epidemije in pandemije, opozorili ste na špansko gripo, ki je razsajala po Evropi proti koncu prve svetovne vojne …

ZUPANIČ SLAVEC: Španska gripa se je ob koncu prve svetovne vojne z vrhuncem septembra in oktobra 1918 sprevrgla v strašno morijo. Pred njo se je leta 1889 širila epidemija t. i. ruske gripe, ki je prekužila takratno populacijo. Mlajši, ki pa se z njo niso srečali, so bili zanjo še posebej dovzetni in so zato tudi množično umirali (predvsem med 20. in 40. letom). Špansko gripo je povzročil ptičji virus influence A tipa H1N1, ki je na koncu avgusta 1918 mutiral in opravil svoj smrtonosni pohod po vseh vojnih frontah kakor tudi med civilnim prebivalstvom vsega sveta. Zaradi strašnega razdejanja je nemogoče ugotoviti točno število žrtev, ocene se gibljejo ok. 50 milijonov. Zbolela je okoli tretjina takratnega svetovnega prebivalstva (ok. 500 milijonov), smrtnost je okvirno znašala 3−5 odstotkov, umrlo je – predvsem zaradi pljučnega edema – veliko več ljudi kot v vsej vojni (17 milijonov). Življenje se je popolnoma ustavilo in bolezen je končala tudi vojno.

DEMOKRACIJA: No, če preideva k aktualnemu koronavirusu. V Wuhanu na Kitajskem so decembra 2019 zaznali več primerov pljučnic. Pri nas so v medijih sprva poročali, da gre za neko novo vrsto gripe, a če prav razumem, to ni gripa …

ZUPANIČ SLAVEC: Nove bolezni so neznanke, njihovo popolno razumevanje sledi šele čez čas, ko s ptičje perspektive gledamo nanje in jih analiziramo. Ne, covid-19 ni gripa. Družina koronavirusov povzroča nahodne bolezni, zato se je verjetno zdelo, da je bolezen podobna gripi. 

DEMOKRACIJA: Kakšni so znaki te bolezni? Kateri deli telesa so pri tem najbolj na udaru?

ZUPANIČ SLAVEC: To seveda vedo bolje klinični zdravniki, a okvirno gre za vročinsko bolezen, ki prizadene predvsem pljuča, povzroči težke virusne pljučnice z oteženim dihanjem, da oboleli v nekaj odstotkih potrebujejo celo umetno dihanje.

DEMOKRACIJA: Kaj svetujete našim bralkam in bralcem? Kako naj se zavarujejo pred to boleznijo, da se z njo ne okužijo?

ZUPANIČ SLAVEC: Strogo naj upoštevajo vsa uradna navodila, ostajajo v samokaranteni in samoizolaciji, se v večgeneracijskih družinah začasno razselijo, odidejo v morebitne počitniške hiške, da se starejši zaščitijo pred okužbo. Skrbijo naj za splošno krepitev psihofizične odpornosti, preventivno lahko grgrajo jodov preparat Betadine in pijejo vroče napitke …

DEMOKRACIJA: In kako naj ravnajo, če zbolijo za koronavirusom?

ZUPANIČ SLAVEC: Zaupajo naj navodilom in zdravnikom, ki jih bodo zdravili.

DEMOKRACIJA: In še za konec. Koliko časa lahko vse skupaj traja? Kdaj bomo lahko tudi pri nas spet normalno zaživeli?

ZUPANIČ SLAVEC: Če bi bila Sibila, bi prerokovala, tako bom pa le rekla, da moramo ohraniti upanje in zaupanje, da bomo s solidarnostjo premagali to kugo sedanjega časa in živeli v prihodnje z večjo hvaležnostjo za milost zdravja in socialne države. Bijemo namreč bitko z največjo epidemijo zadnjega stoletja in moramo biti brezmejno hvaležni zdravstvenemu osebju in drugim za njihovo neprecenljivo delo.

Biografija

Zvonka Zupanič Slavec se je rodila v Mariboru leta 1958, kjer je končala 2. mariborsko gimnazijo. Diplomirala je leta 1984 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tam je tudi magistrirala in doktorirala, oboje z interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine. Izpopolnjevala se je na Dunaju, v Londonu, v Pragi, v Padovi, na Univerzi Washington v Seattlu in drugje. Po nekaj zaposlitvah v zdravstvenih ustanovah in Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana se je leta 1987 zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Od 1992 vodi ta Inštitut, od leta 1993 pa predava študentom Medicinske fakultete predmeta zgodovina medicine in zgodovina dentalne medicine. Skrbi za ohranjanje slovenske zdravstvene kulture in humanizacijo medicine. Je avtorica ok. 60 avtorskih in uredniških knjig, številnih znanstvenih in strokovnih člankov, članica različnih uredniških odborov in vodstev različnih združenj. Je prejemnica številnih strokovnih priznanj.

nazaj na vrh