Dr. Tamara Griesser-Pečar za revijo Demokracijo: Kočevski proces in sodna sramota na Vrhovnem sodišču RS!

  • Napisal  Dr. Tamara Griesser-Pečar
Novinarska konferenca Vrhovnega sodišča Novinarska konferenca Vrhovnega sodišča Foto: Matic Štojs

Začetek junija je odmevala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo je vložila hčerka Viktorja Habiča, enega od 16 na smrt obsojenih na Kočevskem procesu oktobra 1943.

S tem sodišče ni priznalo samo smrtnih obsodb, temveč tudi, da je bilo partizansko izredno vojaško sodišče, ki je bilo ustanovljeno še pred ustanovitvijo komunistične Jugoslavije, legitimno in zakonito. S tem je ne samo sodstvu v Sloveniji povzročilo neizmerno  škodo – in to tudi v primeru, da bo prišlo do razveljavitve na slovenskem ustavnem ali Evropskem sodišču. Za vrhovno sodišče takratno sodišče sploh ni sporno, očitno se je postavilo na stran tistih, ki skušajo dokazovati, da se je slovenska državnost gradila vse od leta 1941 naprej. Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava v času komunističnega režima, je takoj doumel pomembnost razsodbe za zagovornike teorije pravne kontinuitete od leta 1941 naprej in Kočevski proces označil kot zglednega, zakonitega in legalnega v okvirih vojne (Dnevnik, 3. 6. 2017).

Šorli in Zobčeva proti

Razsodba je bila sprejeta že pred dvema letoma, vendar je dva sodnika nista bila pripravljena  podpisati, namreč predsednik senata Marko Šorli in vrhovna sodnica Barbara Zobec, ki je na Ustavno sodišče RS poslala zahtevo za presojo ustavnosti, v kateri je navedla, da »bi zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti pomenila sodno potrditev množičnih umorov, ki so bili storjeni pod pretvezo nekakšnega sojenja«. Iz procesnih razlogov je ustavno sodišče presojo zavrnilo, kar je kritično osvetlil pravnik dr. Jernej Letnar Černič: »V tako pomembni zadevi za celotno slovensko pravno stroko in slovensko družbo se ni mogoče skriti za procesno formalne razloge.«     (http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=163980) Sedaj se je Šorli preselil na Ustavno sodišče RS, Barbaro Zobec pa je novi predsednik Vrhovnega sodišča RS zamenjal s sodnico, ki ni imela pomislekov sodbe podpisati.

Montiran komunistični proces

Za kaj pravzaprav gre? Kočevski proces, ki je potekal po Kočevskem zboru od 9. do 11. oktobra 1943, je bil prvi politično montirani proces proti izbranim ujetnikom, ki so jih zajeli pri Grčaricah in na Turjaku.

Končal se je s 16 smrtnimi obsodbami, trije so bili obsojeni na prisilno delo, postopek proti enemu, ki so ga vrinili v proces, da pokažejo nespristranskost sodišča, pa je bil izločen. Bil je vzorec za povojne montirane procese. Po vojni so udeleženci na političnem in pravnem odru kot tudi režimski pravniki in zgodovinarji trdili, da je bil izpeljan po splošno veljavnih načelih procesnega prava in da je izjemno pomemben za razvoj kazenskega prava in pravosodja v nastajajoči novi državi. Dejansko je bil samo gledališka predstava za tujo in domačo javnost. Pokazal naj bi, kako demokratično deluje »ljudska oblast« že med vojno. Pravi namen pa je iskati drugod. T. i.ljudska oblast je skušala izključiti celotno politično, intelektualno in cerkveno opozicijo, hkrati pa odvrniti pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami, kjer so po hitrem postopku likvidirali nekaj sto nasprotnikov v Jelendolu, Mozlju, v Badljah pri Grčaricah, v Mačkovcu, na Travni gori in drugje. 

Povsem neprimerna primerjava

Sicer se vrhovno sodišče med drugim sklicuje na nürnberške procese, primerjava pa seveda kaže, da obtoženci v Kočevju še zdaleč niso imeli pravic in možnosti obrambe, kot so jih imeli zločinci v Nürnbergu. Fascikel o Kočevskem procesu v Arhivu Republike Slovenije vsebuje tudi zapisnike zaslišanj v preiskovalnem zaporu. Izjave so delno protislovne,  spreminjajo se in domnevamo lahko, da se je izvajal precejšen pritisk. Nekateri so pred procesom, predvsem pa po govorih javnega tožilca Jerneja Stanteta in zagovornikov, skušali s priznanji rešiti svoje življenje. Sodišče je upoštevalo samo priče in dokaze, ki so obremenjevali obtožence, obtožnica je bila izročena prepozno, da bi se lahko pripravili na obrambo, zagovorniki – bili so trije, vsak je branil sedem obtožencev ­– pa so dali vedeti, da ne stojijo za tistimi, ki bi jih morali braniti. V nedatiranem poročilu so navedli: »Vsem je bilo jasno, da očitanega kolektivnega zločina obtoženih [...] ni mogoče zagovarjati s pravnimi ali političnimi argumenti.« (ARS, AS 1851, t. e. 21, 119). Dva zagovornika – dr. Martin Briški in dr. Branko Premrou – sta bila zasliševalca zapornikov ujetnikov s Turjaka in Grčaric v Kočevju in Ribnici, vodila sta torej preiskavo v primerih, ki so bili tesno povezani s točkami obtožnice v javnem procesu, sodni inštruktor dr. Boris Kocjančič pa je bil preiskovalni sodnik na področnem vojaškem sodišču v Ribnici. Sicer pa je bil rezultat procesa že vnaprej določen.

Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!

Dr. Tamara Griesser-Pečar

nazaj na vrh