Dr. Milko Novič: Sem eden izmed tistih, ki je pomagal delati to državo in na to sem ponosen. Iz nje pa je danes nastalo mafijsko gnezdo

  • Napisal  Petra Janša
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Milko Novič Milko Novič

Dr. Milko Novič je moral zaradi krivične sodbe že četrte velikonočne praznike preživeti za zapahi. Z njim smo se tokrat pogovarjali v zaporu na Dobu, kjer od 13. februarja letos prestaja 25-letno (krivično) zaporno kazen.

Očitali so mu brezup in revanšizem, izgubo in brisanje spomina, depresivnost zaradi izgube službe, denarja. »To ni ravno tako. Pred aretacijo sem bil na dobri poti, da dobim službo v Leku,« nam v učilnici zapora na Dobu pove dr. Milko Novič, ki se naježi, ko sliši, da je treba več vlagati v znanje. »Po drugi strani pa delajo z znanjem kot 'svinja z mehom'.« Prepričan, je, da bo zaradi nesposobnega »kumrovškega kadra« vedno več takih primerov v znanosti, kot so »fake news« (lažne novice) v novinarstvu. »Laži je v novinarstvu laže preverjati kot v znanosti. In ko znanost pade enkrat na to stopnje, ne more več nazaj.« Dr. Milko Novič že četrto leto iz zapora gleda drevesa, ki zelenijo. 

Pogovor tokrat poteka na Dobu.

Na žalost.

Ste si kdaj mislili, da boste pristali tu, glede na to, da sem vas na Povšetovi obiskala vsaj desetkrat? Ste pričakovali takšen scenarij?

Ne.

Ste upali, da se bo zadeva razvila prej?

Pred aretacijo sem verjel v državo. Na Dobu sem bil samo enkrat. In to takrat, ko smo leta 2014 pospremili Janeza Janšo v zapor. Mislil sem, da se v mojem primeru dogaja filmski scenarij, ki ga bodo posneli in bo s tem konec. Večkrat sem že dejal, da sem, ko so me pripeljali na Povšetovo, mesec dni pričakoval, da bo nekdo, ko sem slišal korake pred celico, odprl vrata in rekel: Novič, se vam opravičujemo, to je bila napaka. Očitno to ni bila napaka. Ko je šla zadeva čez dve leti, se mi je začelo vedno bolj dozdevati, da je to hujši primer.

Zakaj?
Ko smo dokazovali, kaj vse je narobe v obtožnici, sta tožilstvo in sodišče vse bolj trmasto vztrajali pri svojih stališčih. Tako se je že kazal obris nekega hujšega konstrukta.

Ko sva se na Povšetovi pogovarjala zadnjikrat, to je bilo že po obsodbi nižjega sodišča, ste mi rekli, da imate potovalko za odhod na Dob že pripravljeno. V sebi ste čutili, da bo treba sem.

Trinajstega aprila lani so me obsodili na prvi stopnji. Takrat sem videl, da ni več heca in da bo višje sodišče sledilo prvi stopnji. Kajti če bi bilo drugače, bi višje sodišče v degradiralo nižjega in bi jim podrli celoten konstrukt. Tega od višjega sodišča nisem pričakoval.

Ko ste prišli na Dob, so vas najprej dali v samico.

Neki prijetnejši spomin, če temu lahko tako rečem, je, da sem se v marici peljal nevklenjen. Poti se ne spomnim dobro, ker sem večino časa gledal v tla. Pazil sem, da nisem gledal hrušk.

Mislite drevoreda?

Ja. Ta mi je ostal v spominu še iz časa privedbe Janeza Janše na Dob. Tega drevoreda ne maram videti. Tukaj sem padel pod standardni postopek. Dali so me v izolacijo, ki trajala teden dni.

Kako je videti ta soba?

Sledi samemu pojmu izolacija. To je majhen prostor, notri si sam, hrano ti prinesejo. Enkrat na dan imaš tuširanje, ki ga določijo pazniki. Enkrat na dan je izhod na sprehod. Enkrat na dan je telefon. Vse drugo je celica, izolirana od zunanjega sveta.

Je WC v celici?

WC je znotraj celice. Sicer sem navajen samote, a ta pritisk sem komaj zdržal. Upoštevali so mojo željo, da sem obiskal zdravnika. Potem so mi priskrbeli televizor. Gledate lahko le 3 programe nacionalne televizije. A so se njihove informacije, kakor so oblikovane, in moj status tu bodli med sabo in povzročali še večjo bolečino, da TV praktično nisem gledal.

Luč so vam prižigali pazniki od zunaj?

To jo še sedaj, ko sem drugje.

Šest dni ste bili v samici?

Ja. Od srede do ponedeljka. Potem so me preselili v večjo sobo, kjer nas je nekoliko več.

Kakšna pa je ta soba, da si bodo bralci znali predstavljati?

V sobi nas je deset. Vsak ima svojo posteljo in omarico.

Reče se ji »suha soba«, kajne?

Ja, res. V zaporniškem žargonu. Ker je obvarovana odvisnikov od drog in drugih odvisnikov. In to se neverjetno pozna. Za samo sobo znotraj veljajo boljši standardi. Na hodniku zunaj pa je že gneča. Intime, zasebnosti ni.

Kdo so vaši cimri?

Ljudje, ki so obsojeni na več let. Nekateri bodo kmalu odšli, nekateri so ravnokar prišli. Nerodno je, da so tu ljudje, ki imajo pravico do izhodov ob koncih tedna in različnih drugih ugodnosti. In ob misli, čeprav ta moja sodba ne more obstati, da si obsojen na 25 let, vas vsak tak izhod na to spomni. Če si sam, laže odmisliš to absurdno sodbo, ki praktično pomeni dosmrtno sodbo.

Se razlikuje bivanje na Dobu z bivanjem na Povšetovi?

Se. Zaradi tega, ker je Dob bistveno večji. Znotraj Doba velja nekoliko liberalnejši sistem. Osnovni principi pa so tu isti. Nimate svobode. Še vedno ste zaklenjeni v sobi in še vedno ste prisiljeni delati to, kar delajo drugi. Ste enak med enakimi. Nočem izpostavljati ničesar, vendar so potrebe različne. Masa ljudi je usmerjena v to, da preživijo dan z gledanjem nogometa, s preklapljanjem televizije, s pogovori o avtomobilih, vrednih pol milijona evrov, o krivdi in nekrivdi. Ene in iste teme. Človek je postavljen v neki model, iz katerega ne more zbežati. In to je rahlo depresivno. Zato sem izrazil željo, da bi imel svojo sobo. Želja je pisno izražena tudi v osebnem načrtu. Prej ste vprašali, kako je potekal sprejem. Po osamitvi sem odšel v blok št. 4, kjer so me dobili v roke psihologi, psihiatri, med drugim pedagoška vodja, ki je zadolžena za osebni načrt.

In kakšen je rezultat osebnega načrta?

Izrazil sem željo po čim večji aktivnosti. Da bi čas hitreje, kot rečem temu, porival naprej. Zdaj sem se vpisal v srednjo šolo gastronomije in turizma. Obiskujem jogo. Telovadbo oziroma fitnes imamo lahko vsak dan.

Kaj berete?

Tu se ne da brati. V sobi je večinoma tema, ker ljudje, ki delajo, spijo. V »šundru« zunaj pa se praktično ne da brati. V tem pogledu mi je bilo na Povšetovi bolje.

Režim je še vedno zaporniški.

Režim je strogo zaporniški.

Pošto prejemate? Ljudje so na Twitterju spraševali, ali vam lahko pošiljajo pošto.

Sprejem pošte je specifičen. Dopisovalca moram najprej dati na seznam. Pošto tistih, ki niso na seznamu korespondentov, zadržijo. Te moram dati svoji pedagoški vodji in ona jih dopiše na seznam korespondentov, nato pa si lahko z njimi dopisujem. Dobro je to, da so mi spremenili režim telefoniranja; to je sedaj prosto, brez poprejšnjega seznama klicateljev.

Saj veste, da na Twitterju redno teče debata o vaši zadevi?
Ja. Me obveščajo. Tudi vi me obveščate, da je moj primer prisoten na družbenih omrežjih. Ta podpora mi veliko pomeni.

Kdaj imate obiske?

Obiski so dvakrat na teden, ob sredah in sobotah. Na začetku je obisk omejen na eno uro, potem pa po principu palčke in korenčka pridobivaš čas za obiske − v sredo do dve, v soboto pa do štiri ure obiska. V sobi za obiske je vedno gneča, a se s časoma tega navadiš.

Družina vas redno obiskuje?

Ja. Zanje je vse to huda preizkušnja. Včeraj sem slišal dobro misel, da je otrokom treba dati korenine in krila. In to smo jim dali. Meni osebno pa so vzeli vse. Tudi petnajst let dela. Če se mafija spravi nate, te slečejo do nagega. Na to sem pripravljen. Vse, kar imam, je pol stanovanja. Upam le, da vsi ostanemo zdravi.

Kaj pa delo?

Vsakemu zaporniku je omogočeno, da dela. To je velik bonus. Tudi sam sem se prijavil za delo in že opravil tečaj varnosti pri delu.

Se počutite varni?

Ja.

Poznajo vaš primer tudi drugi zaporniki?

Ja. Veliko zapornikov pozna moj primer.

So brali časopise?

Ja in sledili so po TV. Kar se tu dobi od časopisov, je Delo.

Ste veliko noč praznovali kaj drugače?

Ja. Prišel je duhovnik Robert Friškovec in imeli smo mašo. To je edino, kar je bilo prazničnega. Zbralo se je okoli dvajset zapornikov.

Imate v zaporu duhovno oskrbo?

Enkrat na mesec imamo mašo. To je vse. To komaj čakam.

Vaša zadeva je sedaj na vrhovnem sodišču. Kot je znano, je odvetnik na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Drži. Zadeva teče tako, da gre ta zahteva do sodnice Špele Koleta, ta jo pošlje tožilki Blanki Žgajnar. Celoten spis gre potem na vrhovno sodišče.

Kdaj bodo zadevo obravnavali?

Želim si, da bo prevladala modrost in jo bodo obravnavali v doglednem roku.

Dodatna vprašanja ste poslali tudi na Nacionalni forenzični laboratorij (NFL). So vam odgovorili?

NFL se je po dodatnih vprašanjih zavil v popoln molk. Akreditiran laboratorij mora stranki v postopku odgovoriti na vsa postavljena vprašanja. Odgovoriti bi morali na kakršenkoli naš dvom. In teh dvomov se nam je nabralo za 30 vprašanj.

NFL ste verjetno spraševali tudi o akreditaciji?

Ja.

Zakaj je sploh potrebna akreditacija?

Razmišljal sem, kako bi morali ljudem predstaviti, kaj je to akreditacija in kaj je znanstveno delo. Na inštitutu sem se vedno boril proti akreditaciji.

Zakaj?

Akreditacija je po prej določenih postopkih ponavljanje ene in iste zadeve. In znanstveni inštitut ne more tako funkcionirati. Tako lahko funkcionira nekdo, ki na podlagi tega izkazuje verodostojnost in dela rutinske analize za tretjega naročnika. V tujini sem znanstveno delo primerjal s potovanjem skavtov na Divji zahod.

Kako to mislite?

Skavti so bili znani kot dobri raziskovalci, kot so lahko znanstveniki. Skavtom so verjeli, saj so imeli rezultate. Verjeli so jim, da bo tisto, kar bodo prinesli nazaj, če bodo seveda prišli živi, omogočilo, da bodo za njimi zgradili železnico ali cesto. Ko je bilo enkrat to narejeno, je bilo treba v ta sistem vnesti pravila – da se vozi po desni strani ceste, da obstajajo križišča, da obstajajo omejitve hitrosti ipd. In to je v našem primeru akreditacija. Skavt je torej potoval, kakor je, edini njegov cilj je bil, da je prišel do konca in ugotovil, kaj jih tam čaka. Zanašal se je nase, na svoje znanje, na možnost preživetja.

In če zdaj skavta prenesemo v znanstveno sfero?

Znanstvenik potuje s svojim znanjem v neznano. Utira pot. Ne more te poti narediti na podlagi nekih prepoznanih postopkov, s ponavljanem nečesa, ampak gre vedno v neznano. Vedno ga lahko kaj preseneti. In šele ko pride do cilja, se vrne nazaj in pove, kako gre pot. In potem se ta pot standardizira. Ko gredo drugi po tej njegovi poti, pridejo do istega načina na enak način. In ti rezultati so potem primerljivi in imajo določeno ceno. Na ta način primerjam znanost. Akreditacija laboratorija pomeni sprejemanje pravil, po katerih določen analizni postopek laboratorij izvede in s tem izkaže večjo stopnjo zaupanja v končni rezultat.

Zakaj torej niste na Kemijskem inštitutu zagovarjali akreditacije laboratorijev?

Ker je to znanstveni inštitut in je poklican, da išče nove poti.

V tej primerjavi je Kemijski inštitut v vlogi skavta, torej …

Ja. Pri inštitutih vse temelji na zaupanju znanstvenika. Standardizacija in posledično akreditacija ubija ustvarjalnost, vnaša pa visoko stopnjo zaupanja v rezultat. Zato sem zagovarjal, naj se akreditirajo civilni, zasebni raziskovalni laboratoriji, ne pa javne institucije, kot je naš laboratorij, saj smo poklicani za raziskovalno delo.

NFL ni raziskovalni laboratorij oziroma ni skavt?

Ne. NFL ni znanstveni laboratorij, to naj bi bil tipičen akreditiran laboratorij, ki znanstveno dokazane postopke uporablja pri dokazovanju nečesa: naj bo to barva avtomobila, steklo žarometa, delec GSR, človeški las, odtis športnega copata ali pa vlakno obleke, prstni odtis ali vzorec DNK. Veste, znanost je bila, ko smo ljudje odkrivali DNK in kako pripeljati celoten znanstveni postopek do točke, v kateri je postal ta znanstveni postopek sprejemljiv kot dokazno sredstvo na sodišču. Danes pa forenzični laboratorij uporablja to razvito tehniko, kjer ne smejo ničesar spreminjati zato, da na vzorcih, ki prihajajo, z vedno isto ponavljajočo se tehniko dokazujejo DNK v vzorcih.

Če smo pri akreditaciji omenjali skavte, kako pa je z validacijo? S čim bi to lahko primerjali?

Tu je treba omeniti inšpektorje na nekem gradbišču. Da si laže predstavljamo, vzemimo gradbišče. Nekega dne je tja hkrati prišlo več vrst inšpektorjev − od gradbenega do tega, ki kontrolira tovornjake, kaj vozijo, naslednji kontrolira kvaliteto betona, drugi spet kvaliteto železa, potem imamo delovnega inšpektorja, ki kontrolira osebje itn. Vsi ti inšpektorji morajo hkrati dati pozitiven odgovor. Potem lahko rečemo, da je tako gradbišče validirano, da deluje v skladu s pričakovanji. Ravno tako je pri relativno zahtevni analizni tehniki, kot je na primer sistem SEM/EDX, za analizo delcev GSR. Tu namreč hkrati funkcionira nekaj podsklopov: elektronska puška, to je vlakno, ki pripelje elektrone do površine, detektor elektronov, ki se odbijajo, detektor emitiranih žarkov in sistem, da so vsi ti elektroni nezamenljivo zaznamovani.

Zakaj je to pomembno?

Da ne pride vmes do sprememb. Saj bi lahko tako prihajalo do tega, da bi komu ustrezala kakšna slika bolj kot druga kot rezultat. Validacija je preverjanje sistema, če deluje v skladu z deklaracijo proizvajalca in če daje rezultate v skladu s pričakovanji. Dnevno moramo aparat kalibrirati in ne tako, kot so ga v našem primeru, ko se ne ve, kdaj so ga kalibrirali zadnjič. Dnevno je treba analizirati standarde, da vidimo, ali daje take signale, kot so pričakovani. Dnevno je treba kalibrirati gostoto toka v elektronski puški, preverjati je treba vakuum v posodi, v kateri se izvaja postopek. Vsak parameter, ki se lahko sčasoma spreminja, ga moramo po prej definirani frekvenci preverjati.

Kdo to počne? Verjetno ne ista oseba, ki dela analizo?

Validacija je razdeljena na več podsklopov. Nekatere enostavne zadeve lahko opravlja tehnik v laboratoriju, druge, zahtevnejše sklope validacij pa opravlja pooblaščeni serviser podjetja, ki je izdelalo to aparaturo.

Kakšne posledice bo na vas pustil primer?

Na meni? Grozljiv strah pred nepravičnostjo ne bo izginil. Popolnoma sem izgubil vero v državo. Sem eden izmed tistih, ki je pomagal delati to državo in na to sem ponosen. Iz nje pa je danes nastalo mafijsko gnezdo. Če sem v tujini včasih s ponosom govoril o državi, me je danes groza samo pomisliti nanjo. Jugoslovanski stvor mora čim prej propasti, da na zdravih temeljih zgradimo nekaj novega. Sam od sebe ne bo razpadel, ampak bo razpadel s pomočjo. Na ta način, da nas bodo finančno disciplinirali.

                           

Ali ima mafija državo?

Ja.  Občutek nemoči je grozljiv. Ko si enkrat v tem kolesju, te zlepa ne spustijo ven. Zdaj iščejo izhodno strategijo, saj se je s tem primerom odprla velika greznica.

Petra Janša

nazaj na vrh