Dr. Matej Makarovič: Tveganje za izpostavljenost interesnim skupinam iz ozadja je v primerih šibkih strank in šibkih vlad razumljivo večje!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Matej Makarovič (foto: Matic Štojs Lomovšek) Dr. Matej Makarovič (foto: Matic Štojs Lomovšek)

O aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu smo se pogovarjali z rednim profesorjem na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorci, kjer je predstojnik Oddelka za uporabne družbene študije in predstojnik Inštituta za družbene transformacije. Njegovo področje raziskav so družbene spremembe, identiteta, politična sociologija in sociološka teorija.

 

Gospod Makarovič, čeprav sta od državnozborskih volitev minila že dobra dva meseca, nas za začetek zanima, kako kot politični analitik in sociolog ocenjujete izid državnozborskih volitev. Še prej pa bi se lahko dotaknili dejstva, da je bil izid volitev tokrat bolj ali manj v skladu z javnomnenjskimi predvolilnimi napovedmi. Kako to?

Dejstvo, da so javnomnenjske raziskave dokaj točno napovedale volilni izid, nas pravzaprav ne bi smelo presenetiti. Res veliko odstopanje glede na napovedi smo imeli le leta 2011, ko je bil pomemben del volivcev za konvencionalne telefonske raziskave praktično skrit. Bili pa so tudi primeri, ko se je pomemben del volivcev odločil šele v zadnjem trenutku in je zato prišlo do premikov v zadnjih dneh pred volitvami, vendar v teh primerih ni šlo za napačne meritve, saj se moramo zavedati, da anketa vsakokrat meri kvečjemu stanje v času, ko je opravljena, ne pa tega, kar se bo zgodilo na volilni dan. Kakorkoli – letos nismo imeli nobene od teh posebnosti, temveč so bili trendi, ki so se nakazali v izhodišču, precej konsistentni. Sicer pa mislim, da glede izida izstopata predvsem dve dejstvi: po eni strani se je skeptičnosti do politike na splošno zdaj pridružila tudi skeptičnost do novih obrazov. Verjetno predvsem zato, ker je bilo razočaranja nad njimi doslej že preveč. Po drugi strani pa se je pokazalo, da je SDS z Janšo kot predsednikom še vedno sposobna zmagati na volitvah.

Vas je prepričljiva zmaga SDS presenetila? Bi lahko ta stranka dosegla še kakšen odstotek več? Kako?

Glede na ankete me ni presenetila, saj jo je bilo mogoče predvideti. Bistveno je bilo, da v zadnjem trenutku tokrat ni prišlo do bistvene predvolilne mobilizacije volivcev proti SDS in Janši, kar je v prejšnjih primerih že prineslo preobrat v škodo te stranke prav v zadnjem trenutku. Do te mobilizacije pa ni moglo priti med drugim zato, ker je imela SDS resnično kakovostno kampanjo, še toliko bolj pa zato, ker so bili nastopi SDS in njenega predsednika izrazito umirjeni, konstruktivni, državniški, bolj privlačni za sredinske volivce. Ne le da je to SDS prineslo dodatne glasove – še pomembnejše je bilo, da je v veliki meri preprečilo mobilizacijo proti SDS v zadnjem trenutku. Ljudi preprosto ni bilo več mogoče prepričati, da predstavlja Janša neko posebno grožnjo. Vedno bi pa lahko bil seveda tudi še kakšen odstotek več. Recimo tako, da bi bili nastopi vseh predstavnikov SDS že v letih pred tem bolj dosledno takšni: umirjeni, strpni, premišljeni, vključujoči.

Kako pa si razlagate, da je Nova Slovenija dobila manj, kot je pričakovala, in da se niti SLS in Združeni desnici, ki se ji je zalomilo pri vložitvi kandidatnih list, ni uspelo prebiti v državni zbor? Posledično imajo t. i. pomladne stranke skupaj manj poslancev v državnem zboru, kot bi jih lahko imele, s čimer praktično ni možnosti za sestavo desnosredinske vlade. Čemu prepisujete tak neuspeh, pravzaprav fiasko?

Res je – te volitve so bile nesporna zmaga SDS, a hkrati poraz desnosredinskega bloka kot celote. Tem strankam so na splošno škodovali spori in nesoglasja med njimi samimi. Novi Sloveniji je na primer koristil kakovosten predvolilni program, škodovali pa so ji spori z Janšo in s SDS. Tonin je sicer pred volitvami nekoliko umiril to ozračje, a najbrž je bil malo prepozen. Dejstvo je, da so te stranke, in to velja tudi za SLS, uspešnejše, če nastopajo usklajeno in bolj povezano. Dobro je, da so med njimi razlike, škodujejo pa jim spori, še posebno taki na čisto osebni ravni. Združena desnica pa je bila obsojena na polom že prej – začetek konca je bila že nesrečna kandidatura Angelce Likovič za predsednico republike.

Se pravi, da bi povezovanje koristilo celotni desnosredinski opciji?

Vsekakor. To bi bila zanje čista igra s pozitivno vsoto – vse stranke te opcije bi predvsem pridobile.

 

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija!

nazaj na vrh