VIDEO: Zgodovinar dr. Jože Možina: Komunisti so uspeli, ker so začeli delovati na način teroristične organizacije!

Novinar, televizijski voditelj in zgodovinar dr. Jože Možina Foto: Printscreen/Nova24TV Novinar, televizijski voditelj in zgodovinar dr. Jože Možina Foto: Printscreen/Nova24TV

Dejstvo je, da so imele takrat srednjeevropske demokracije pred vojno, kot tudi po gospodarski krizi, zaradi velikih socialnih razlik prisotno močno socialno komponento. Z lepimi parolami, ki so se kasneje izkazale za lažnive, se je dalo ljudi pritegniti. Komunisti pa so to delali načrtno, je med drugim izpostavil novinar, televizijski voditelj in zgodovinar dr. Jože Možina v oddaji Beremo na Nova24TV. Dodal je še: “Ključ do uspeha je bilo, da so začeli postopati po načinu teroristične organizacije, ko pravzaprav teror in povzročanje nasilja, paralizira ljudi ali določene sredine do te mere, da kljub temu, da nočejo, podpirajo ali vsaj tolerirajo partizansko gibanje, oziroma revolucionarno gibanje.”

Jože Možina je v oddaji Beremo spregovoril o vsebini knjige “Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora”, ki je sicer zelo hitro pošla in je rezultat 20-letnega raziskovanja. “Ko so prvi izvodi prišli do bralcev, se je kmalu videlo, da se je knjiga reklamirala sama od sebe. Mislim, da sta razloga dva: da je knjiga dobro napisana in utemeljena, drug razlog pa, da se knjiga loteva izredno zahtevne teme, okrog katere zgodovinarji zadnjih 20 let hodili kot mačka okrog vrele kaše. Nič čudnega ni, da je celo zgodovinar Mitja Ferenc povedal, da gre za monografijo na katero smo čakali desetletja,” pove Možina.

Uvodoma je spregovoril tudi o provokatorjih na svoji predstavitvi knjige in v povezavi s tem povedal, da je na koncu knjige govora o moralni in etični poškodovanosti zaradi tako dolge dobe enoumja, zaradi tega podaljševanja mentalitete zla in razdvajanja, ki ga je komunistični režim ustvarjal in generiral in ga s svojimi ostanki generira še vedno, je povedal v odzivu na provokatorje, ki so se pojavili ob predstavitvi njegove knjige. “Oni so bili zame tipični primer tega. Najprej so motili predstavitev, hodili pred “screen”, malo vpili. V osrednjem delu pa, ker so moje prezentacije take, da pokažem dokumente in grafe, ki se jih potem da pokomentirati, pa so utihnili. Lahko bi rekel, da so bili malo osupli. Zaključilo se je nato v miru.”

Dragocen material našel zakopan sredi njive – gre za rokopise VOS-ovskih likvidatorjev

Možina, sicer doktor zgodovinskih znanosti, je pojasnil, da bi lahko že svoj doktorat predelal v knjigo, a se mu je zdelo pošteno do teme same, da gre še bolj v detajle, da dodatno pregleda še nekatere arhivske vire. “Problem pri tej temi je, da viri ne gredo v globino, ampak v širino. So namreč zelo razpršeni in da nikjer ne najdeš napisano. Vzeti si moraš ogromno časa, da vire preveriš. Trajalo je tri leta piljenja in dodatnega raziskovanja, tudi dodajanja, odvzemanja pravzaprav ne, da je knjiga danes takšna kot je in je bolj reprezentativna.” Povezava do VIDEA.

Med drugim je Možina delil izkušnjo, kako se je povsem po naključju dokopal do arhivskega gradiva, ki je bilo desetletja zakopano v neki njivi v Polhograjskih Dolomitih. “Šlo je za tisoče strani. Zelo raznorodno gradivo, ampak pravi arhivski zaklad, ki se zgodovinarju zgodi enkrat v življenju ali pa nikoli. Tisto, kar so maja 1945 odhajajoči stražarji iz Ljubljane zaprli v te kante za mleko, je ostalo nedotaknjeno in iz tega se da ogromno restrukturirati, ker ne gre le za gradivo stražarskega izvora, ampak tudi za originalno arhivsko gradivo, ki so ga stražarji, kot del represivnih organov, vaških straž ali domobrancev, našli v partizanskih bunkerjih, ki so jih razbili. Vsebuje originalno korespondenco med Edvardom Kardeljem in Zdenko Kidrič. To so nore stvari. Rokopisi VOS-ovskih likvidatorjev.”

Profesor zgodovine in geografije Metod Berlec in novinar, televizijski voditelj ter zgodovinar dr. Jože Možina. Foto: Nova24TV

Na ta način se po njegovem ugotovi način razmišljanja, način delovanja, cinizem, ko so ubijali ljudi po Ljubljani, poudarja Možina. “Med dokumenti VOS-a so tudi zvezki z natančnim opisom italijanskih vojaških poveljnikov z njihovim navadami, bivališči in tako naprej. Poleg stražarskih in partizanskih virov, so italijanski viri, nekateri predvsem fotografije. Naprimer zbirka fotografij italijanskih vojakov s slovenskimi dekleti. Vidi se, da so načrtno zbirali takšne fotografije. Tudi zato, da bi jih kompromitirali. Zame pa je to podatek, da se vidi, kako se je včasih živelo. Grozljive fotografije italijanske represije v ljubljanski pokrajini: fotografije italijanskih požigov in streljanja talcev med poletno ofenzivo (med roško ofenzivo 1942). Fotografije, ki so poznane. Kažejo na segment trpljenja prebivalstva, ki ga povzroči italijanski okupator. V tej knjigi je 20 let raziskovanja.”

Jože Možina: “Včasih je smešno, ko ljudje, ki malo vedo, berejo, v dveh/treh stavkih odpravijo določen problem. Seveda, ker malo vedeti, pomeni veliko govoriti. Tisti, ki smo se s temi stvarmi bolj ukvarjali, z večjo previdnostjo in tudi na bolj strokoven način argumentiramo tisto, kar povemo.”

Možina se je oprl na uvodni del knjige, v katerem je orisal usmeritev političnih sil pred II. svetovno vojno, kjer je glavno vlogo igrala Slovenska ljudska stranka, a hkrati je bilo čutiti spore in diferenciacije znotraj katoliškega tabora. “To se je dogajalo ves čas. To je ta značilna dinamika demokratičnih družb. Sploh slovenskih, kjer so ti spori in majhni egoizmi pridejo večkrat do izraza. Tisto kar je presenetljivo je to dogajanje v 30-ih letih. Predvsem kako je ta odpadniški del Slovenske ljudske stranke, ki se je nekako opredelil, kot krščanski socialisti, tako norčavo, cinično in pravzaprav vulgarno se je loteval takratnih drugih struj v katoliški cerkvi. Kaj je Kocbek pisal o mladcih, to marsikoga preseneča, ki Kocbeka še vedno vidijo v neki tančici skrivnosti in disidentstva. Druga stvar je, da po smrti Antona Korošca, ki je bil nesporno voditelj in formator SLS, ki je imela na zadnjih volitvah pred vojno skoraj 80-odstotni delež, potem ni bilo več tako dominantnega voditelja, ki bi imela tako avtoriteto v stranki, da bi bila ta monolitna in enotna. Na terenu je bila sicer stranka močna, vodstvo pa relativno šibko in razbito. Smrt politika dr. Franca Kulovca, ki je nadomestil Korošca (6. aprila ga je ubila bomba) je povzročila, da je del vodstva odšlo v tujino. Tak je bil dogovor. Tisti, ki so ostali so skušali delati v dobro naroda, ampak niso imeli več v rokah škarij in platna.”

Za begunce se je zavzel tradicionalni tabor in cerkev – tako je prišlo do stika z okupatorjem

Med drugim se je dotaknil tematike okupacije, revolucije in protirevolucije na Slovenskem, sploh v ljubljanski pokrajini. Ljubljanska pokrajina, del takratne Dravske banovine Slovenije, ki so jo zasedli Italijani, je po besedah Možine ključ za razumevanje vsega kar se je dogajalo proti koncu vojne. “Seveda so formalno oblast tradicionalnega tabora takrat voditelji izgubili in sklenili, da z okupatorjem ne bodo kolaborirali. A kaj se je zgodilo. Medtem, ko so Nemci izvedli brutalni napad na slovensko elito v Mariboru, na Štajerskem in na Gorenjskem, pričeli izganjati duhovnike, profesorje, ves višji kader in imeli izredne načrte izsiljevanja, pa se je ljubljanski okupator v ljubljanski pokrajini odločil za izrazito blago okupacijo, kjer se pravzaprav ni zgodilo nič. Slovenskemu jeziku so dodali italijanski jezik, skrbeli za preskrbo, da so ustvarili boljši vtis. V tistem času iz Štajerske in Gorenjske pride približno 20 tisoč beguncev.

Edina struktura, ki se je zanje zavzela, je bila po besedah Možine tradicionalni tabor, kolikor ga je ostalo in predvsem cerkev. Da so ljudem lahko pomagali, so potrebovali privoljenje italijanskega okupatorja. Pride do kontakta, to Italijani dovolijo, da se ti ljudje naselijo v Ljubljani, pa tudi po župnijah. Ta stik pa je pričela komunistična oblast prikazovati kot velik zločin. Z vidika običajnega civilnega prebivalstva, moje vrednostno izhodišče ni nobena ideologija ali vera, so Italijani v tisti prvi fazi igrali na neko drugo karto. Za ljudi se ni veliko spremenilo, dokler ni prišlo do revolucionarnih izzivanj.

Voditelj oddaje Beremo Metod Berlec in novinar, televizijski voditelj in zgodovinar dr. Jože Možina Foto: Nova24TV

O razlogih za vzpon komunistov v času okupacije na Slovenskem

Po drugi strani smo bili priča vzponu komunistične partije v prvih mesecih po okupaciji pod krinko osvobodilne fronte. Po avgustu 1939, ko je sklenjen pakt Hitler-Stalin in se komunisti podredijo temu paktu, so dejansko na strani Hitlerjeve koalicije. Da so se pa kasneje znašli na strani protihitlerske koalicije ni bila njihova odločitev, ampak je bilo pogojeno z zunanjimi okoliščinami, ker je Hitler izdal Stalina. V tem kontekstu mednarodnih razmer so imeli slovenski komunisti srečo, ne samo pamet.

Druga stvar je, zakaj so bili komunisti tako uspešni. “Dejstvo je, da so imele takrat srednjeevropske demokracije pred vojno, tudi po gospodarski krizi, zaradi velikih socialnih razlik, prisotno močno socialno komponento. Z lepimi parolami, ki so se kasneje izkazale za lažnive, se je dalo ljudi pritegniti. Komunisti so to delali načrtno. Bilo je nekaj sto poklicnih revolucionarjev, ki so dobili plačo s strani Kominterne in so pripravljali teren po različnih organizacijah.” V zadnjem obdobju več vemo, kako so poslušali prevzeti in kasneje uničiti sokolsko gibanje. Tako, da so počasi prodirali. Mednarodna situacija je šla njim v prid. V napadu na Sovjetsko zvezo postanejo stvari čiste in s temi domoljubnimi parolami (tradicionalna stran se odloči za taktiko čakanja, tudi v kontaktu z begunsko vlado, ker je bilo škoda življenj) , Stalin zahteva takojšen odpor in komunisti so bili na to pripravljeni.

Foto: YouTube

Z ustvarjanjem strahu so v krč spravili večje število ljudi

Slovenski komunisti se odločijo za odpor, ko je bila napadena druga država, ne slovenska. Z domoljubno noto so uspeli pritegniti mladino.  Na začetku je bilo prostovoljstvo, nato je bilo v glavnem mobilizacija. Ljudi v partizane niso odhajali ravno prostovoljno. “Ključ do uspeha je bilo, da so začeli postopati po načinu teroristične organizacije, ko pravzaprav teror in povzročanje nasilja, paralizira ljudi ali določene sredine do te mere, da kljub temu, da nočejo, podpirajo ali vsaj tolerirajo partizansko gibanje, oziroma revolucionarno gibanje. S tem terorjem in načrtnim diktiranjem tarč, ki so jih ubili tako v Ljubljani, kot na podeželju, so ustvarjali strah in seveda na ta način so ustvarjali pogoje, da so spravili v krč čedalje večje število prebivalstva. Nikoli ne prevladujoč delež, ampak dovolj velik, da so ustvarili neko svojo pozicijo,” je razloge za vzpon partizanskega gibanja pojasnil Možina.

 

Knjigo Slovenski razkol lahko naročite na spletni strani vse.knjige.si

Mediji

nazaj na vrh