Dr. Janez Tušek za Demokracijo: Če bi v devetdesetih letih imeli na oblasti ljudi, ki bi podpirali študij tehnike in naravoslovja, bi bila danes Slovenija prav gotovo mnogo bolj razvita, kot je!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Janez Tušek (foto: Polona Avanzo) Dr. Janez Tušek (foto: Polona Avanzo)

Z dolgoletnim profesorjem na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani dr. Janezom Tuškom smo govorili o visokem šolstvu, tehniški inteligenci in izzivih, s katerimi se sooča naša država v času tranzicije. O dosežki in tudi zamujenih priložnostih. Življenjski napotek oziroma moto dr. Tuška je, da v delu iščeš veselje!

Gospod Tušek, naj tale najin pogovor začneva nekoliko bolj osebno. Če prav razumem, ste doma iz Megušnice na Martinj Vrhu pri Železnikih. V zapisu Janeza Dolenca Na Wikiviru sem zasledil, da so na ukaz škofjeloškega zemljiškega gospoda, škofa v Freisingu na Bavarskem, ki je imel na loškem gradu svojega oskrbnika, v letih od 1560 do 1880 tu novi naseljenci izsekali sicer hribovita, a za poselitev primerna zemljišča. Nastale so redke, a velike kmetije, prava »kmečka kraljestva«, ki so sestavljale vas Martinj Vrh. Ali to pomeni, da ste doma iz »kmečkega kraljestva«?

Rojen sem bil v času najhujšega komunizma in v času največjih pritiskov politike na kmete, tako da o kakšnem kmečkem kraljestvu niti v narekovaju ne morem govoriti. Leta 1952, ko sem bil rojen, je bila v naši državi obvezna oddaja, kar je pomenilo, da je moral vsak kmet velik del svojega pridelka in velik del lesnega prirastka oddati državi. Prav tako otroci kmečkih staršev nismo imeli zdravstvenega zavarovanja. Ko sem kot osnovnošolec zaradi zobobola šel k zobozdravniku, mi je zob, ker nisem imel zdravstvenega zavarovanja, zobozdravnik izpulil brez injekcije, brez omrtvičenja živca. To je bilo proti koncu šestdesetih let. Danes pa poslušam nekatere levičarje, na primer Tanjo Fajon, ki pravi, da so bile leta 1945 odpravljen socialne razlike in da je bila vzpostavljena enakopravnost. Prav sramotno, kakšno sprenevedanje ali pa resnično nepoznavanje takratnih razmer.
Je pa res, da sem lepote Megušarjeve domačije začel spoznavati, šele ko sem jo zapustil in šel študirat v Ljubljano. In danes bi lahko zapisal, da je za mene Megušnica resnično kmečko kraljestvo.

Se pravi, da je Megušnica del vasi Martinj Vrh?
Uradno Megušnica ni vas ali kraj, je le prostrana kmetija z velikimi in bogatimi iglastimi gozdovi in senožetmi ter s peščico njiv. Uradno spada pod vas Martinj Vrh.

Prej omenjeni Dolenc je v svojem zapisu še zapisal, da so na vaši domačiji vedno cenili šole in knjige. »Tuškov rod, ki tu živi že več stoletij, je dal in še daje mnogo izobražencev.« Sami ste pred leti dejali, da je bila pri vas v Megušnici »šola« in izobrazba vedno zelo cenjena in spoštovana.

Res je, moj oče je bil za tiste čase izobražen kmet. Končal je osnovno šolo v Železnikih in dveletno srednjo šolo na Grmu pri Novem mestu. Ko sem odraščal, je bilo pri nas doma na voljo veliko časopisov, revij in knjig. Že naši predniki; na primer očetov stari stric Groga, brat pisatelja Ivana Tuška, je imel proti koncu 19. stoletja naročene vse knjige in revije, ki so takrat izhajale v Sloveniji v slovenskem jeziku. In če gremo še en rod nazaj, so bili na Megušnici že takrat izobraženi. Mihael Tušek, stric Ivana in Groge, je bil zdravnik in tudi potopisec.

(Več v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh