Dr. Janez Malačič: Pri nas je rodnost približno za tretjino prenizka glede na tisto, ki bi bila potrebna, da bi se prebivalstvo normalno obnavljalo!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ekonomist in demograf dr. Janez Malačič (Foto: Polona Avanzo) Ekonomist in demograf dr. Janez Malačič (Foto: Polona Avanzo)

S strokovnjakom za demografijo, ekonomiko dela, migracijsko problematiko in ekonomsko statistiko dr. Janezom Malačičem smo se med drugim pogovarjali o problematični nizki rodnosti tako v Sloveniji kot Evropski uniji. Vprašali smo ga, ali slovenskemu narodu dolgoročno gledano grozi izumrtje. Celoten intervju z njim preberite v reviji Demokracija!

Gospod Malačič, naj vas za začetek kot strokovnjaka za demografijo vprašam, v kateri čas segajo začetki demografske stroke. Kdaj so pravzaprav zgodovinsko gledano začeli spremljati število prebivalstva na določenem ozemlju? Kdaj so torej začeli ugotvljati rodnost, umrljivost in podobno?

Zanimanje za demografsko stroko je bilo navzoče od nekdaj. Podobno kot to velja za nekatere predvsem družbene vede, velja, da se je demografija najprej razvijala znotraj filozofije. Stari grški misleci so celo računali optimalno prebivalstvo, čeprav so pri tem mislili na svobodne grške državljane, ne na sužnje ali tujce. Moderna demografija pa se je začela razvijati od 17. stoletja naprej. Seveda je bilo to različno v različnih delih sveta. Kar pa se tiče osnovnih statističnih demografskih podatkov, ki so kazali različne demografske procese, število prebivalstva, pa je to povezano z modernimi popisi prebivalstva. Ti so se začeli konec 18. stoletja. Pri nas, ki smo takrat spadali pod habsburško monarhijo oziroma Avstro-Ogrsko, je bil prvi pravi popis prebivalstva opravljen leta 1857. Kasneje pa so te stalno opravljali na vsakih deset let. Pri nas je bil zadnji tak »pravi klasični popis« opravljen leta 2002. Moderna tehnologija pa je omogočila, da imamo registrsko popisovanje, ki se opravlja vsakih pet let.

Sredi 19. stoletja je na ozemlju današnje Slovenije živel dober milijon ljudi, sto let kasneje milijon in pol. Zakaj se kljub takratni visoki rodnosti prebivalstvo v teh sto letih recimo ni podvojilo?

V tem času je bil osnovni razlog izseljevanje. To je bil čas, ko je Slovenija zamudila zgodovinsko priložnost, da bi tako kot večina evropskih držav in prebivalstev naredila velik skok v številu prebivalstva. To je namreč čas demografskega prehoda, ko se smrtnost postopoma in že pošteno zmanjšuje, rodnost pa še ostaja visoka. V takem času smo priča hitri demografski rasti, hitremu povečevanju števila prebivalstva. V razvitih evropskih državah se je v času demografskega prehoda (to je prehod z visokih stopenj rodnosti in smrtnosti na nizke stopnje rodnosti in smrtnosti) število prebivalstva povečalo za štirikrat do šestkrat. Slovensko prebivalstvo pa se je povečalo za 80 odstotkov. Večinoma zaradi izseljevanja, deloma slabih ekonomskih razmer in krize v tistem času.

Kako pa je z umrljivostjo oziroma mortaliteto? Kot vemo, se je umrljivost zmanjšala predvsem med obema svetovnima vojnama.

Kadar govorimo o demografskem prehodu in ga opredelimo, v glavnem uporabljamo precej preproste kazalnie. Recimo tudi splošno stopnjo rodnosti in smrtnosti, se pravi število rojenih na tisoč prebivalcev in število umrlih na tisoč prebivalcev. Stopnja smrtnosti je sorazmerno grob in slab kazalnik, da bi natančno spoznali smrtnost, saj je le-ta zelo odvisna od starostne strukture prebivalstva. Če želimo govoriti o smrtnosti natančno, potrebujemo demografske modele. Najbolj znan demografski model so tablice smrtnosti (angl. life table). To je natančen kazalnik tega procesa, ki ni odvisen od starostne strukture. Kajti če imate vi veliko starih prebivalcev v določeni strukturi prebivalstva, potem ti seveda več umirajo, če pa greste v Afriko južno od Sahare, kjer je veliko mladih, otrok, bi videli, da je umrljivost na tisoč prebivalcev nižja, ker skoraj ni starih ljudi, čeprav je umrljivost na splošno v Afriki višja kot v Evropi. Pri nas je prve tablice smrtnosti za Slovenijo izdelal Ivo Lah v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Od petdesetih let prejšnjega stoletja pa imamo stalno tablice smrtnosti, ki kažejo, da so se razmere na tem področju drastično izboljšale.

Kot vemo, je naravni prirastek razlika med številom živorojenih in številom umrlih v koledarskem letu. Pokaže, za koliko bi se povečalo prebivalstvo kakega območja, če ne bi bilo selitev oziroma če bi bila vrednost selitvenega prirastka nič. Če se ne motim, je imela Slovenija prvič negativni naravni prirastek leta 1993.

Drži. No, takrat je bil ta podatek povezan s krizo ob razpadu prejšnje države. Takrat je tudi veliko pripadnikov Jugoslovanske vojske in oseb, povezanih z njimi, odšlo iz Slovenije. To je tipična krizna številka. Dejansko pa je veliko bolj skrb zbujajoče, da je bil pri nas negativni prirastek med letoma 1997 in 2005. V zadnjih tridesetih letih smo bili namreč priča, da so mladi, ki vstopajo v družinske odnose, se odločajo o potomstvu, začeli odlagati rojstva v zmeraj kasnejša obdobja. Tako smo v tem času, v letu 2003, zabeležili najnižjo stopnjo rodnosti kot kadarkoli doslej. Kasneje pa je prišlo do neke kompenzacije na tem področju, da se je rodnost povečala. Rodnost se je tako povečala, če jo merimo na število otrok na eno žensko, da se je z najnižje vrednosti 1,2 povečala na 1,55 oziroma 1,60 ali malo čez, kar pa je še vedno precej manj, kot bi bilo potrebno za nemoteno obnavljanje prebivalstva.

Je torej rodnost še vedno prenizka?

Če rečem nekako čez palec, je pri nas rodnost približno za tretjino prenizka glede na tisto, ki bi bila potrebna, da bi se prebivalstvo normalno obnavljalo, kar bi naše prebivalstvo ohranjalo na obstoječi ravni, se pravi, da bi imeli še naprej približno dva milijona prebivalcev, kot jih imamo sedaj. So pa seveda tukaj pomembne tudi migracije …

 

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

Metod Berlec

nazaj na vrh