Dr. Janez Jerovšek za Demokracijo: Različni cerarji in šarci intelektualno niso sposobni koncipirati države, ki bi imela nov cilj in nov razvojni koncept

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Janez Jerovšek (foto: Polona Avanzo) Dr. Janez Jerovšek (foto: Polona Avanzo)

S sociologom in publicistom dr. Janezom Jerovškom smo se pogovarjali o komunistični revoluciji, ki je slovenski narod med drugo svetovno vojno in po njej močno prizadela. Govorila sva tudi o počasnem odpravljanju krivic, ki jih je povzročil komunistični režim, vladi in premierju Marjanu Šarcu.

 

Gospod Jerovšek, kot sociolog in intelektualec ste se veliko ukvarjali z različnimi družbenimi pojavi, tudi z globokimi in temeljitimi spremembami v družbenih odnosih, do katerih »pride zaradi predhodnega kopičenja protislovij v temeljih družbe«, če se naslonim na definicijo revolucije v socialnem smislu po leksikonu Družboslovje Cankarjeve založbe iz leta 1986, se pravi še precej socialističnem leksikonu. Po tej se s socialno revolucijo pride v zgodovini »v novo in višjo obliko družbeno-ekonomskih odnosov«. Če imamo v mislih politično revolucijo, pa gre za način spremembe  »starega političnega sistema v novega, za katerega je značilna uporaba političnega nasilja ter zrušitev obstoječih političnih institucij in njenih nosilcev«. Kako bi glede na ti dve definiciji ocenili, ovrednotili francosko revolucijo?

V Sloveniji se je že med vojno izvajala socialna revolucija, vendar prikrito, po končani vojni pa povsem odkrito. Socialne revolucije ne moreš izvesti brez politične revolucije. Cilj obeh revolucij pa je bil ta, da komunisti pridejo  do oblasti, jo spremenijo v totalno oblast in ukinejo vse klasične demokratske institucije  To je ukinitev vseh parlamentarnih strank in uvedba enopartijskega sistema. Sem spada ukinitev svobode govora in združevanja. Nastane tako imenovana vodilna stranka, to je komunistična partija, ki se je z nasiljem polastila vseh virov moči in vseh instrumentov represije. Vodilnost partije pomeni, da vse drugo združevanje in vse podsisteme vodi in nadzira ta stranka, ki se kar sama razglasi za vodilno. Zato za vodilnost nima nobenega demokratičnega mandata. Ukinjen je pluralni sistem organiziranja družbe in delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Tako je Kardelj dejal, da sodstvo sodi tako, kot to določa partija, ki ni tipična parlamentarna stranka, temveč kadrovska. Zato se ne more vsak vanjo vpisati, temveč so vanjo vpisani člani po posebni proceduri in posebnih kriterijih.

Se pravi, da komunistične revolucije na Slovenskem ne moremo niti približno oceniti pozitivno, saj je bila neverjetno brutalna! Na neki način smo bili soočeni z genocidom nad posameznimi deli slovenskega naroda …

Mnenja sem, da revolucije niso bile uspešne, ker so se vračale nazaj. Ustoličile so nazaj kralje in cesarje in postopoma vzpostavile prejšnjo strukturo lastništva. Edino znamenita francoska revolucija je bila delno uspešna in je zato njene demokratične institucije uvedla večina evropskih držav. Tudi naša slovenska revolucije ni bila uspešna, saj se je po pol stoletja trajanja vrnila nazaj. Bistven konstitutivni element socialistične revolucije je podržavljanje vseh pomembnih  ekonomskih resursov. Tako smo v fazi najintenzivnejšega poteka revolucije podržavili vsa podjetja, do majhnih obrtnih delavnic in gostiln. Tudi zemljo smo razkosali in postavili zemljiški maksimum,  ki je znašal deset hektarjev. Po letu 1990, ko je padla revolucija, smo vse, kar smo prej podržavili ali odvzeli, vrnili nazaj. Pri tem smo srednji sloj, ki je bil nosilec podjetništva pred revolucijo, uničili in zmetali ogromno energije v prazno.

Pri teh posegih v lastništvo je bil sistem zelo nasilen in brutalen. Po podatkih je bilo v letih 1945−1947 kar  35.000 političnih zapornikov. Skupno je bilo po sodiščih v letih 1945–1952 usmrčenih 265 oseb.  Niti grobov niso pustili na miru. Na primer profesor Ehrlicha so izkopali iz groba in njegove ostanke zmetali neznano kam.

Velikost storjenih krivic je razvidna  iz Komisije Vlade  Republike Slovenije za izvajanje zakona za popravo krivic, ki je od leta  2002 do 31. 12. 2017 po zakonu priznala pravice žrtev krivic kar 34.246 osebam, med katerimi je status  nekdanjih političnih zapornikov priznala 20.614 osebam. 

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh