Dr. Borut Rončević v intervjuju za revijo Demokracija: Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dekan Fakultete za uporabne družbene študije dr. Borut Rončević Dekan Fakultete za uporabne družbene študije dr. Borut Rončević Veronika Savnik/Demokracija

O aktualnih družbenih vprašanjih smo se pogovarjali s sociologom dr. Borutom Rončevićem, dekanom Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki pravi, da Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo. »Bolj kot nastop spoštovanja vrednih intelektualcev, ki se ne želijo politično udejstvovati, ampak so pač znova povedali, kar so povedali že prej, bi v tem trenutku potrebovali kakovostno operativno izvedbo dobrih zamisli.«

Gospod Rončević, v času druge Janševe vlade ste vodili direktorat za visoko šolstvo in znanost na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Takrat ste se veliko pojavljali v javnosti oziroma ste bili tarča napadov levičarskih skrajnežev. Na protestih proti vladi so vas lepili celo na plakate, na katerih je pisalo: Gotof je! Očitali so vam, da se zavzemate predvsem za zasebno šolstvo. Kako zdaj gledate na tisti čas glede na to, da ste se v zadnjih letih povsem posvetili akademski karieri?

Drži, od leta 2013 se ukvarjam izključno z akademskim delom, v kar štejem tudi svetovalno in projektno delo, slednje izključno na mednarodnem trgu. Čas, ki sem ga preživel na ministrstvu, je bil izrazito dinamičen. Sprva ne toliko zaradi medijskih napadov, ki so se začeli, še preden sem sploh prišel na ministrstvo, kot zaradi zagatnega stanja, na katerega smo naleteli. V nasprotju z očitki o negativnem odnosu do javnega visokega šolstva smo nemudoma zavihali rokave in v zelo kratkem času odpravili nakopičene zamude pri črpanju evropskih sredstev. Zato je bilo v letu 2013 za visoko šolstvo in znanost kljub zmanjšanju integralnih proračunskih sredstev na voljo celo več sredstev kot prej. Z zmanjšanjem integralnih sredstev se na ministrstvu nismo strinjali in v razmerju med našim in finančnim ministrstvom se je nekoliko iskrilo, a je do tega pač moralo priti zaradi katastrofalne javnofinančne slike.

Tudi s sodelavci na ministrstvu sem dobro sodeloval. Proti koncu mandata, ko so se v medijih kopičile obtožbe, na policiji pa anonimne ovadbe, so izjemno korektno sodelovali pri oblikovanju preštevilnih pojasnil, četudi so bili v pretežni meri drugačne politične provenience.

Medijski diskurz ni imel kaj dosti opraviti z realnim stanjem. To je bila prav posebna in zanimiva dinamika. Ob neki priložnosti je Nacionalni svet za kulturo celo organiziral javno okroglo mizo o moji kolumni, na katero me niso niti povabili. Dogodek je bil menda le nekaj sto metrov od ministrstva. Kolegi so v šali komentirali, da gre taka čast samo pomembnim pokojnim avtorjem.

 

Po predčasnem padcu vlade so proti vam in takrat že nekdanjemu ministru Žigi Turku sprožili pravi medijsko-sodni pogrom …

Zadeva je bila nekoliko neprijetna, tega ne morem zanikati. Z vidika pravnih argumentov je bilo nesporno, da nam ni mogoče ničesar očitati. Je pa bilo s tem povezanega kar nekaj nepotrebnega dela, saj sem moral za potrebe obrambe izdelati zelo natančno postopkovno in vsebinsko analizo vseh koncesijskih postopkov v visokem šolstvu od leta 1994 dalje, kar mi je vzelo kar nekaj časa. V tem času bi lahko spisal kak znanstveni članek za solidno revijo, prijavil projektno prijavo za kak razpis EU ali pa bil mentor doktorskega študenta.

Še nekoliko bolj neprijetno je bilo, da so skozi številne medijske zapise diskreditirali moje znanstveno delo, četudi ni imelo popolnoma nič opraviti z delom na ministrstvu. Mojih kolegov v akademski sferi, predvsem v tujini, se to ni dotaknilo, saj so me poznali skozi moje delo, predvsem pa so teoretsko in metodološko opremljeni, da znajo te reči sami presoditi. Je pa nerodno, ko moraš v predavalnico in veš, da so številni študentje, ki tega znanja še nimajo, to prebirali.

V perspektivi pa lahko rečem, da je bilo to dogajanje ena najboljših stvari, kar se mi jih je lahko pripetila. Ker sem v Sloveniji prišel na neuradno črno listo, sem se bil primoran popolnoma preusmeriti v mednarodno okolje in po krajšem učnem obdobju sem dosegel zelo lepe rezultate. EU mi je podelila prestižni naziv Jean Monnet Chair za področje evropskih študij. V mednarodni konkurenci sem pridobil center odličnosti Jean Monnet, pred mano je to uspelo samo aktualnemu predsedniku Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prof. dr. Rajku Knezu. Na mednarodnih razpisih sem kot vodilni partner pridobil dva velika projekta, vsak je vreden več kot 2 milijona evrov, v okviru katerih vodim večja konzorcija, enega z 19 in enega z 18 partnerji. Sicer pa sodelujemo pri projektih, ki se odvijajo od Irske do Ukrajine, od Norveške do Palestine. Če bi bil podjetnik, bi lahko rekel, da moje raziskovalne storitve skoraj v celoti izvažam.

 

Če se ne motim, se je potem lani vse skupaj končalo z zavrženimi ovadbami, saj so bile obtožbe na vaš račun očitno neutemeljene …

Drži. Vse skupaj se je v mojem primeru končalo po petih letih in pol. Tožilstvo je samo odstopilo od pregona.

 

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh