O slovenski medijski sceni in aktualno družbenopolitičnem dogajanju na Slovenskem in širše smo se pogovarjali s sociologom, publicistom in političnim analitikom dr. Bernardom Nežmahom, ki kot docent predava novinarske žanre, publicistiko in zgodovino novinarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Fakultete za medije v Ljubljani.
Septembra bo minilo leto dni od prisege Šarčeve koalicijske vlade v kateri sodelujejo LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Vlado podpira tudi ekstremistična Levica in občasno celo Jelinčičeva SNS. V svojih kolumnah v Mladini ste precej kritični do nekaterih ravnanj vladajoče koalicije, dve tematiki ste že izpostavili. Kritični pa ste tudi do njenega spornega ravnanja v primeru predloga financiranju zasebnih šol z javno priznanim programom …
Tu je zadeva zelo enostavna. Če imamo ustavno sodišče, ki odloča o teh zadevah in je v konkretnem primeru o tem tudi odločilo, potem vlada o tem ne razpravlja, ampak odločbo ustavnega sodišča uresniči v praksi. Priča smo popolnemu nespoštovanju pravne države, pri čemer vladna retorika producira manipulativno terminološko ločevanje javnega in zasebnega šolstva. Obe sta javni, le da je eno v državni, drugo v zasebni lasti. Obe pa izvajata javno priznani učni program.
Kako pa gledate na to, da še danes v središču Ljubljane stojijo spomeniki komunistični revoluciji in komunističnim revolucionarjem? A ne bi bil že čas, da bi jih prestavili v muzeje ali na kašno deponijo?
Vedeti morate, da spomeniki niso nikoli sami zaradi sebe. Spomenike so si vedno postavljali vladarji sami sebi oziroma svojim idejam. Ti spomeniki so seveda v veselje zdajšnji vladni koaliciji.
(Več v novi številki revije Demokracija.)
