Dr. Alejandro Alex Chafuen v intervjuju za revijo Demokracija: Globoka država je nadstrankarska!

Dr. Alejandro Antonio Chafuen Dr. Alejandro Antonio Chafuen Foto: Polona Avanzo

Dr. Alejandro Antonio Chafuen je dolgoletni predsednik Fundacije Atlas, predsednik Philedelphia Society in član odborov mnogih uglednih mednarodnih organizacij. Je častni član John Templeton Foundation, The World Charity Foundation in The Templeton Religion Trust. Napisal in izdal je več knjig, med drugim knjigo Vera in svoboda, ki je prevedena tudi v slovenščino in govori o krščanskih temeljih svobodnega tržnega gospodarstva. Je zelo dober poznavalec političnih razmerij predvsem v ZDA in Južni Ameriki, svoje komentarje pa med drugim objavlja tudi za spletno izdajo revije Forbes. V ponedeljek je imel na povabilo Fakultete za poslovne vede v prostorih Teološke fakultete v Ljubljani predavanje z naslovom »Trump: national and international realignments«(Trump: nacionalne in mednarodne prerazporeditve). Chafuen je govoril o Trumpovem pogledu na katoliške vrednote (družina, življenje), ekonomsko politiko (davki, regulacija) in na mednarodne odnose njegove administracije, se pravi odnose med ZDA, Evropo, Rusijo, Kitajsko, Severno Korejo, Iranom. Dr. Chafuen živi in dela v Washingtonu D. C., Slovenijo pa je obiskal že večkrat.

Lepo pozdravljeni. Za začetek, kakšno je stanje na vaši strani oceana?

Trump je še vedno tema številka ena. Bil sem v precejšnji manjšini tistih, ki so verjeli, da bo Donald Trump zmagal, čeprav je bilo res obdobje, ko je kazalo, da bo Hillary Clinton le prišla do Bele hiše. Osebno sem se precej angažiral pri volitvah in zadnjih nekaj dni je bilo neverjetnih. Nisem pa pričakoval, da bo Trumpova zmaga tako razdelila družbo.

Mislite vse te proteste?

Ja, tudi te. Krog okoli Clintonove se ni in se noče sprijazniti s porazom. Takoj ko je bilo jasno, da je izgubila volitve, so začeli z negativno kampanjo. Saj ste slišali za gibanje #Resist. Celotna demokratska stranka, od esteblišmenta do volilne baze, vse obstrankarske interesne skupine, mediji, akademiki, estrada, vsi skupaj dan na dan zganjajo hrup in iščejo različne kontroverzije.

Ampak niso samo oni, tudi med republikanci jih precej nasprotuje Trumpu?

Tudi med republikanskim esteblišmentom jih ne manjka. Mnogi so tako kot demokrati povezani z »globoko državo«, so udobno ugnezdeni na položajih v Washingtonu in Trump pač ni nekdo iz njihovih krogov. Poleg tega Trump »grozi«, da bo »očistil močvirje«, to pa bi lahko prizadelo njihovo eksistenco oziroma eksistenco njihovih prijateljev, sorodnikov in kolegov. Ne želijo si, da bi se v prestolnici karkoli spremenilo, še posebno ne nekaj, kar bi ogrozilo njihov položaj.

Globoka država je torej nadstrankarska?

Globoka država je nadstrankarska in deluje tripartitno. Z njo so povezane vse tri glavne politične struje v prestolnici. Demokrati, republikanci in libertarci. Vsi vlečejo koristi iz ogromnega birokratskega aparata in seveda iz proračunskega denarja. Demokrati se okoriščajo s socialno državo. Zasedajo mesta v uradih, ki izvajajo socialno politiko in proračunska sredstva namenjajo svoji volilni bazi, kar jim prinaša politično moč. Republikanska domena je, če lahko uporabim staro frazo, vojaško-industrijski kompleks. Oni so povezani z vsemi velikanskimi vladnimi naročili, naročili, ki so pogosto precej napihnjena. Prestolnični libertarci pa skrbijo za svojo volilno bazo, ki je sicer precej manjša, vendar zelo glasna. To so različne civilnodružbene organizacije, aktivistične skupine, think-tanki, ki dobivajo denar za delovanje iz državne blagajne.

Trump se bo torej moral, če dejansko misli »očistiti močvirje«, bojevati na vseh frontah?

Na vseh frontah, vključno z vsemi, ki so kakorkoli povezani s tem prestolničnim esteblišmentom ne glede na to, iz katere politične struje prihaja. Mediji, akademiki ... Glejte, Trump kot predsednik lahko politično imenuje ljudi na več sto položajev. Do sedaj jih je imenoval samo kakšnih deset odstotkov. En problem pri imenovanjih je v tem, da se mnogi ne želijo izpostaviti. Takoj ko se pojavi ime morebitnega kandidata za mesto v Trumpovi administraciji v javnosti, se nanj vsuje totalen napad. Vem za primere svojih prijateljev, univerzitetnih profesorjev, ki se preprosto bojijo, da jih bodo kolegi izobčili, če jih bo kdo povezal s Trumpom. Napadli bi jih kolegi, doživeli bi napade študentskih svetov, upravnih odborov univerz ...Drug problem pa je sam postopek imenovanja; kandidati morajo skozi proceduro. In v tej proceduri Trumpovi nasprotniki prihajajo na dan z različnimi za lase privlečenimi razlogi, s »spornimi« izjavami, ki jih je »treba razčistiti«, uporabijo skratka vsak trik, da zavlačujejo, umetno ustvarjajo probleme, zaradi česar veliko kandidatov preprosto odneha.

In zakaj se Trump ne znebi teh, ki brez potrebe delajo probleme?

Velik del teh je kariernih uradnikov, ti pa so dobro zaščiteni in se jih ne da kar tako odpustiti. Velik del teh je dobil službo s pomočjo Obamove ali Busheve administracije, ko sta napihovali administrativni aparat, za kar sta uporabila politične somišljenike. Del teh uradnikov še vedno izkazuje lojalnost tistemu, ki jim je pomagal od varnega dobro plačanega položaja. Obama je vedno nasprotoval Trumpu, Trumpovi osebni nasprotniki pa so tudi Bushevi in njihovi lojalisti, zato delajo Trumpovi administraciji težave.

Podobno torej kot pri nas. Ampak Trump je kljub temu začel deloma zmanjševati prestolnično administracijo.

Je začel, ampak kot rečeno, gre to zelo težko in počasi in z veliko kričanja in obtoževanja tistih, ki bi s tem izgubili službo. Primer je recimo agencija za varovanje okolja (EPA). V času preteklih administracij se je napihnila na petnajst tisoč uradnikov. Trump je napovedal zmanjševanje, kar je smiselno. Dandanes namreč skoraj vsa podjetja zaposlujejo svoje lastne strokovnjake, ki se ukvarjajo s problemi varstva okolja in okoljevarstvenih standardov. Če ne zaradi dejanske skrbi za okolje, pa zato, da se izognejo dolgotrajnim sodnim ali upravnim postopkom, velikanskim stroškom ter morebitnim odškodninam in globam. Tisoči državnih uradnikov so tako odveč, ker podjetja sama opravljajo »njihovo delo«. Ali pa primer zunanjega ministrstva. Tam je bil cel kup uradov in oddelkov, ki so se v svojem delovanju prekrivala, nekateri so bili dejansko podvojeni. Trumpova ekipa se je določila, da jih bo nekaj ukinila, druge pa združila in odpustila del osebja, ki bi postal s temi združitvami odveč. Tako naj bi se število nepotrebnih birokratov zmanjšalo za trideset odstotkov. Seveda je nastalo kričanje, češ da bo Trump uničil ameriško diplomatsko službo. In mediji so z navdušenjem zagrabili za to iztočnico in jo še napihujejo.

Tipičen primer »Fake news« (lažne novice) torej?

»Fake news« v pravem pomenu...

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh