Dovnik: Naše zdravstvo potrebuje katarzo

  • Napisal  A. L.
Fotografija je simbolična. Fotografija je simbolična. Foto: Matic Štojs

Igor Dovnik je rojen leta 1968 v Mariboru in tam živi, z izjemo študija v Ljubljani, vse življenje. Po končani II. gimnaziji v Mariboru je leta 1994 diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali o zdravstvu.

Specialistični izpit iz pediatrije je opravil leta 2001. Od takrat dela v primarni zasebni pediatrični ordinaciji s koncesijo in sodeluje z Medicinsko fakulteto v Mariboru kot zunanji sodelavec. Je oče treh otrok, ljubitelj smučanja, tenisa, dobre hrane in oljk.

Doktor Dovnik, je za vami običajen delovni dan? Kdaj ste danes slekli belo haljo?

Danes je za menoj povsem običajen delovni dan, vendar malo podaljšan kot običajno, saj je še vedno veliko akutnih okužb, čeprav je najhujše za to sezono že za nami. Bele halje nikoli nimam oblečene, v ambulanti sem vedno v »civilu«, saj sem mnenja, da bela barva pri otrocih, ki so moji pacienti, zbuja nepotreben strah. Tako se laže zbližam z mojimi malimi pacienti. Vedno sem oblečen tako, kot me vidite sedaj.

V ordinaciji sedite kot zdravnik/pediater s koncesijo. Kaj vas loči od kolega, ki sedi za mizo v ordinaciji pod okriljem »državnega« zdravstvenega doma? Ali pa morda od kolega v Avstriji? Ste zadovoljni z zdravstvenim sistemom, v katerem delujete vi in vaše kolegice ter kolegi?

Med mojim delom zasebnika koncesionarja in kolegom zdravnikom v zdravstvenem domu seveda razlike ni, oba uporabljava enako pridobljeno znanje, enake principe, doktrino in tudi zdravila. Edina, pravzaprav velika razlika je ta, da se kolega iz zdravstvenega doma ne srečuje z enakimi težavami kot jaz, ko sem za vse odgovoren sam. Poleg svojega dela še nabavljam material, zdravila, pripomočke, rešujem sprotne težave življenja manjše ordinacije in »na kupe« zlagam vso potrebno dokumentacijo.

Besedne zveze »zdravstveni dom« ne maram preveč, številni akterji političnega življenja namreč to uporabljajo kot sinonim za obstoj primarnega zdravstva. Naj si sposodim besede kolega, ki v odgovor na takšne trditve pravi, da sam zdravstveni dom še nikogar ni pozdravil – zdravimo zdravniki, pomagajo nam medicinske sestre in drugo strokovno osebje, mi smo tisti, ki ljudem pomagamo in jih zdravimo ali preprečujemo nastajanje bolezni. Zdravstveni dom je samo izmišljotina nekega sistema, ki je preživeta in v razvitem svetu v takšni obliki, kot je pri nas, ne obstaja. Zdravstveni dom je v naši državi na primarnem področju zdravstva osnovni in največji problem. Enako je osnovni in največji problem na sekundarnem in terciarnem področju slovenskega zdravstva Univerzitetni klinični center v Ljubljani. Rešitve se bodo začele pojavljati, ko bomo zdravniki plačani po opravljenem delu, to pa bo mogoče takrat, ko bo nekdo začel resnično meriti, koliko kdo od nas dela in bo velik del plače iz tega naslova variabilen. Metodologije so seveda spet dostopne v razvitem svetu. Katarza pa mora priti. Kajti če neki sistem družbe dolgo zanemarjaš, kot država zanemarja slovensko zdravstvo, se v njem po zakonu entropije nered veča. Reforme slovenskega zdravstva se lotevamo že od začetka moje kariere kmalu po osamosvojitvi. Pa je bolje, da neham govoriti.

V strokovnem delu s kolegom v Avstriji seveda ni razlik, je pa po mojem vedenju iz podatkov kolegov, ki imajo stike s tamkajšnjimi kolegi, delo zasebnikov mnogo manj regulirano z raznimi zahtevami po dokumentih, evidencami, beleženji, skratka, veliko manj je birokracije. Na višku sezone akutnih bolezni obravnavam na dan tudi 60 bolnih otrok. V dežurstvu, kamor sem se dolžen vključevati, sem letos pozimi postavil svoj osebni rekord, saj sem v sedmih urah pregledal 66 otrok (ki niso moji pacienti in jih ne poznam!?). To po mojem trdnem prepričanju ni prava medicina in še posebej ni na varni strani ne za pacienta ne mene kot zdravnika. Tukaj je seveda obremenitev kolega v Avstriji zagotovo manjša. Tam se, kot je videti, da mnoge stvari − ne samo na zdravstvenem področju − narediti veliko bolj preprosto. Razlike so v celotnem okolju, družbi in tudi državi, ki deluje drugače.

Kot kaže, se ne moreva izogniti aktualni temi − državno ali zasebno. Zakaj po vašem mnenju Slovenci znova izumljamo toplo vodo in se sprašujemo o nečem, kar je razviti svet že zdavnaj rešil v svojem demokratičnem razvoju?

Državno ali zasebno ni vprašanje, pomembno je, da pacienti dobijo storitev, ki jo potrebujejo, da jo prejmejo čim prej in kakovostno. Ali je to pri zasebniku ali v državni ustanovi, je nepomembno. Dobro bi bilo, ko bi pacienti imeli možnost izbire in bi odločali o tem, kdo bo storitev opravil. Verjetno bi sledili kakovosti, strokovnosti in tudi ceni, če bi sami morali doplačati. Gre pa za zdravstvo, ki je del sistema družbe, ta pa je potreben zelo natančne regulacije in nadzora. Se pa strinjam, da izumljamo toplo vodo, ko razpravljamo o tem, kako urediti razmere v naši državi. Izumljanje tople vode je skoraj pravilo. Marsikaj so si že izmislili pred nami, generacije že to uporabljajo. Če bi želeli zaživeti normalno, bi bilo za nas najenostavneje, da bi samo prekopirali dobre rešitve ene od evropskih držav, ki nam je blizu ...

Vaš status je zdravnik koncesionar. Na prvi pogled se zdi, da ste pri svojem delu samostojni, sam sebi šef, kot rečemo. A kot kaže, ima država dolgo roko in ta njena roka se imenuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Kako ta kroji vaše delo?

Kot zasebnik/koncesionar številne stvari, ki bi mi jih drugače krojil »šef«, opravljam sam, si razporejam delovni čas, se odločam za dodatna izobraževanja in odrejam letni dopust. Tu pa se moja svoboda konča. Ob majhnem deležu samoplačnikov imam le enega plačnika, to je ZZZS. Vsi koncesionarji na primarnem nivoju smo eksistenčno odvisni od plačil, ki jih prejmemo od ZZZS. Brez ZZZS praktično ne moremo preživeti. Seveda ima zavod, kot ste rekli, dolgo roko, a je vprašanje, ali je roka res tako dolga. Zelo natančno se ve, kaj zavod plača, pravila so natančno opredeljena v vsakoletnem splošnem dogovoru in v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določene stvari se lahko tudi sproti spreminjajo z aneksi, vsekakor pa zavod natančno ve, kaj je kdo od koncesionarjev v nekem dnevu, mesecu ali letu naredil. Problem je ta, da ZZZS razporeja sredstva, ki se zberejo iz plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Gre za zelo preživet način, mirno lahko rečem način socialistično-planskega dogovornega izvajanja storitev. Z drugimi besedami, ZZZS se z izvajalci dogovori, sedaj govorim v svojem imenu, koliko bo v letošnjem letu bolnih, koliko moram preventivno pregledati zdravih otrok, koliko jih cepiti ... Delež storitev za zdravljenje in delež storitev za preventivo je vnaprej dogovorjen! Kar naredim preko tega »planskega dogovora«, je storitev, ki je ZZZS ne plača.

ZZZS kroji naše delo tudi tako, da v določenih pogledih opredeljuje doktrino. Če ZZZS reče, da nekaj ni pravica iz obveznega zavarovanja, čeprav bi to morda pacientu koristilo, tudi ne plača. S tem kroji tudi naše delo. ZZZS je monopolist in tako se tudi obnaša. In to je tretji največji problem slovenskega zdravstva.

Ostaniva še hip pri ZZZS. Že drugič se išče generalni direktor, med prijavljenimi je bil tudi vaš kolega iz Juršincev, zdravnik koncesionar (Miro Lasbaher, op. avt.), a upravni odbor ZZZS znova predlaga dosedanjega direktorja Sama Fakina. Bi bila dovolj samo menjava na vrhu ali pa menite, da se mora ZZZS v celoti spremeniti?

Miro je, lahko rečem, res moj kolega, je primarni družinski zdravnik, ki je v zadnjem času izjemno izpostavljen. Kot vidim jaz, se je lotil projekta kandidiranja za generalnega direktorja predvsem zato, da bi opozoril na številne težave na področju primarnega zdravstva. Sam ga zaradi tega zelo spoštujem! Priznati moram, da nihče od nas, zasebnikov, ni realno pričakoval, da bo kolega Miro postal direktor te ustanove, saj država ne dopušča takšnih nepričakovanih pretresov. Vprašanje pa je, ali bi samo menjava na vrhu zavarovalnice kar koli spremenila. Skoraj zagotovo ne, saj je ZZZS mastodont, ki na leto razdeli okoli 2,5 milijarde evrov. Prav zato je to institucija, ki mora biti zelo toga, če želi obstati v takšnem sistemu, kot je naš, in nadzor nad njo ne more biti prepuščen naključju.

Zdravnik Alojz Ihan je v eni od svojih kolumen (Minister brez računa, 3. 2. 2014, siol.net) predlagal »preprost ukrep za celovito rešitev kolobocije našega zdravstvenega sistema − pacient naj prejme račun«, da se bo končno vedelo, koliko stane njegovo zdravljenje. Namesto tega pa imamo sistem, s katerim ni zadovoljen nihče, saj vam zavarovalnice določajo, koliko lahko opravite zdravstvenih storitev na leto. Kdaj boste vi zaključili svoje »poslovno leto«, kot ga vidi ZZZS?

Profesor Ihan je izjemen strokovnjak, izvrsten imunolog, mikrobiolog in zanimiv kolumnist. Te njegove kolumne sicer nisem prebral, sem pa nanjo slišal komentarje. Vsekakor bi bilo dobro, da bi pacient prejel račun. Pri meni ga pacient za samoplačniške storitve vedno prejme. Račune prejemajo pacienti tudi v bolnišnicah. Je pa res, da pri vseh to ne bi kaj dosti spremenilo.

S sistemom nihče ni zadovoljen, v stroki sem že 21 let, in odkar pomnim, se govori, da so reforme potrebne. Teh pa se nočejo lotiti zato, ker je zdravstvena reforma nekaj, kar se dotika slehernega prebivalca naše države, tudi tistih, ki sedaj »pokajo od zdravja«. To je stvar, ki je ne moreš spreminjati na hitro, nenadzorovano ali na horuk. Videl sem že kar nekaj osnutkov zakonov, na nekatere tudi sam dajal pripombe, a vse skupaj ni bil niti osnutek kakšne prave reforme. Naše zdravstvo potrebuje katarzo, potrebujemo popoln zasuk v pristopu do zdravljenja iz več zornih kotov. Eden od njih je tudi ta, da dokler imamo samo enega plačnika zdravstvenih storitev, to je ZZZS, in dokler ni prave konkurence na tem področju, je marsikaj skoraj nemogoče narediti, pa bi se dalo drugače. Prava reforma bi se morala dotakniti tako zavarovanja kot tudi zdravstvene dejavnosti. Sprememb je potreben tudi zakon o zdravniški službi. Trdim, da kdor bi se želel lotiti sprememb in resnično spremeniti naš zdravstveni sistem, bi se moral vseh zakonov, ki se dotikajo zdravstvene dejavnosti, lotiti hkrati. Zdravniške organizacije (Zdravniška zbornica Slovenije, sindikat Fides, Slovensko zdravniško društvo ter Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije) so v preteklem letu podale celovito pobudo: Strateške usmeritve slovenskega zdravstva za izhod iz krize. Ta dokument bi za vse politične akterje, pristojne za reformo slovenskega zdravstva, moral biti pomembno gradivo, pa na resen odziv tako politike kot državnih organov strategija ni naletela. Poudarjam pa, da so jo sprejeli predstavniki vseh štirih pomembnih zdravniških organizacij, združenih pod streho Domus Medica.

Kdaj bom zaključil poslovno leto? Kot rečeno, v socialistično plansko-analitičnem gospodarstvu ZZZS je to vnaprej zelo težko natančno vedeti. Čim več ljudi bo bolnih, prej bom začel delati brezplačno ... Se mi je pa uspelo z dolgoletno prakso prilagoditi danim razmeram in običajno poslovno leto zaključim v decembru.

Dotakniva se čakalnih vrst. Občutek je, da so te posledica politike ZZZS in ne odraz stanja slovenskega zdravstva ...

Čakalne vrste se v našem zdravstvu poudarjajo kot osnovni problem, a so daleč od temeljnega problema, vendar najbolj bodejo v oči. Seveda so posledica tega, da ZZZS ne plača vseh storitev, ki bi jih zdravniki lahko opravili. To je najpogostejši konflikt, ki ga ima zdravnik (na sekundarnem področju zdravstva) v svoji ordinaciji, saj lahko pacient, ki prihaja z napotnico, čaka tudi več mesecev, če pa plača storitev, je lahko na vrsti že v enem tednu. Marsikdo ne ve, da je tako zato, ker zdravnik na dan dobi plačanih od zavarovalnice določeno število pregledov, kar naredi več, ZZZS ne plača. Čakalna vrsta poenostavljeno pomeni samo to, da čakaš, kdaj bo prosto mesto za pregled, ki ga kot pacient potrebuješ, plačal ZZZS.

Slovensko javnost so zadnje dni razburili podatki o astronomskih dodatnih zaslužkih redno zaposlenih v javnem sektorju, ponavadi kar pri delodajalcu, pri katerem so zaposleni. Tudi zdravniki radi sedijo na dveh stolih, kajne? Dopoldne v bolnišnici, popoldne pri zasebniku ...

To je ena od anomalij slovenske družbe in države. Veliko se je govorilo o zaslužkih zdravnikov preko popoldanskih s.p., ko so nekateri zdravniki reševali svoj gmotni položaj tako, da so delali na več koncih hkrati. A če pogledamo te zneske in zneske, ki se omenjajo v medijih, lahko ugotovim, da smo zdravniki pravi amaterji proti sedaj že odstopljeni ministrici. Dejstvo je, da ne poznam kolega, ki bi zaslužil toliko denarja. Kot koncesionar nimam teh težav, na več stolih sedijo kolegi, ki so zaposleni v bolnišnicah in v popoldanskem času delajo pri kakšnem drugem delodajalcu. Dejstvo je, da je nekako treba omejiti to sedenje na dveh stolih, vendar je treba ob tem vedeti, da prav zaradi tega pacient prejme storitev veliko prej, kot bi jo, če tega ne bi bilo. Če bi kaj takšnega prepovedali, ukinili, se bodo čakalne vrste še podaljšale. Razumljivo je, da ob tem kolegi tudi zaslužijo, vendar to delajo v svojem prostem času, zato tega ne problematiziram. To je še ena težava slovenskega zdravstva, ki pa verjetno izhaja iz pomanjkanja zdravnikov na marsikaterem nivoju in specialnosti. To bo vsekakor treba urediti, vendar ne s prepovedjo, z omejitvami, temveč z drugim načinom zaposlovanja, ki ne bo 100-odstotno. Saj lahko zdravnik dela npr. 3 dni na teden v eni bolnišnici, 2 dni na teden pa je »samostojni podjetnik«, mogoča pa je še katera druga rešitev.

Ena od rešitev je tudi svoboden poklic zdravnika, ko ta samostojno sklepa pogodbe in opravlja storitve za pogodbenega plačnika, ki je lahko bolnišnica, ambulanta ali kaj tretjega.

Aktivni ste v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Kako se vaše združenje odziva na aktualne težave koncesionarjev in čistih zasebnikov, se vaš glas dovolj sliši pri krojenju zdravstvene politike v Sloveniji?

To je stanovska organizacija zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, združujemo nekaj manj kot tisoč članov, v njej sem član izvršilnega odbora že drugi mandat. Težav, s katerimi se soočamo koncesionarji, je precej. Posebej nas bremeni papirologija, nepotrebna birokracija, ogromno je nesmiselnih zahtev do nas, ki imamo svoje ordinacije. Vendar te zahteve ne dvigujejo kakovosti oskrbe naših pacientov! Zahtevajo pa dodatno delo in čas. Na tem področju poskuša združenje stvari reševati na način, da pomagamo svojim članom, da se ne izgubijo v iskanju potrebnih dokumentov ali pravilnikov, nekatere stvari smo zanje pripravili kar na naši spletni strani. Združenje organizira tudi strokovna izobraževanja.

Morda je res, da se nas v javnosti premalo sliši, vendar smo po svojih močeh in razpoložljivih kadrovskih resursih zelo aktivni. Zaposleno imamo le poslovno sekretarko. Tudi naša predsednica je zdravnica v primarni ordinaciji in vsi člani organov delo za združenje opravimo v prostem času.

Ste v združenju že predlagali konkretne zdravstvene reforme? Imate na vladni strani poslušalce?

Konkretne zdravstvene reforme smo predlagali kot člani koordinacije zdravniških organizacij, kjer je združenje sodelovalo pri pripravi dokumenta, ki sem ga omenil prej, vendar z vlado oz. pristojnem ministrstvu nimamo dobrih ali poglobljenih odnosov. Naj povem, da smo zdajšnji ministrici že mesec dni po imenovanju sporočili pobudo, da se sestanemo, da kot zasebniki predstavimo svoj pogled na slovensko zdravstvo, da ponudimo pomoč, vendar do sestanka še do danes ni prišlo.

V Mariboru ste znan in priznan pediater; kot slišim, so tudi pri vas čakalne vrste.

Naj se pošalim: v Mariboru ni težko biti znan in priznan pediater, saj nas je zelo malo, velike konkurence ni in dela je za vse dovolj. Dejstvo pa je, da svoje delo zelo rad opravljam, menim, da to prepoznajo tudi moji pacienti že po prvem obisku.

Čakalne vrste seveda imam, in to zato, ker moram natančno načrtovati, koliko otrok na leto sprejeti, da bom lahko opravil vse z ZZZS dogovorjene preventivne preglede. Sprejel bi lahko še veliko več pacientov, a bi delal zastonj, zato moram omejiti vpis. Bolnih otrok vsako leto pregledam preveč, zato vsako leto poleg ustnih prošenj šolarjem, da se prepišejo k šolskemu zdravniku, tem pošljem kar nekaj prošenj za prepis.

Na čem poleg strokovnosti gradite svoj odnos do pacientov oz. njihovih staršev?

Moj odnos do pacientov je odraz mojega osebnega prepričanja, da moraš ob svojem delu biti sproščen, naraven. Povem, kaj mislim, tudi zelo naravnost, morda ob tem staršem predstavim tudi kakšno neljubo dejstvo. Strokovnost je osnova, trudim pa se za zelo osebni odnos do staršev in otrok. Otroci so izjemno pošteni, ne blefirajo, v predšolskem obdobju pravzaprav ne lažejo glede svojih zdravstvenih težav. Ob obiskih v ordinaciji se hitro spoznamo in starši kmalu vedo, kaj od mene lahko pričakujejo. Osnovni princip pri obravnavah pa je, da vse otroke skušam zdraviti in obravnavati, kot bi bili moji.

Zimzelena tema je cepljenje otrok, tudi te dni ob pojavu ošpic. Razprav na to temo je veliko, naša družba se polarizira tudi ob tem vprašanju. Je vaše zdravniško in osebno mnenje ob tem nedvoumno?

»Dobro«, da so se pojavile te ošpice! Naj razložim ... Res je, cepljenje kot tako je zimzelena tema, to ni nekaj novega. Obstajajo starši, po mojih izkušnjah jih je zelo malo, ki a priori nasprotujejo cepljenju. Takšnim težko predstaviš strokovne argumente. Vsem staršem povem enako, da sem kot zdravnik pediater zagovornik cepljenj. Že pri prvem obisku staršem povem, da sem tudi oče treh otrok in da so vsi bili cepljeni, pa ne samo kar je obvezno, ampak še mnogo več. Sam verjamem v pozitivni učinek cepljenja in je dobro za otroka. Seveda je dandanes moderno biti nasprotnik predvsem zato, ker je cepljenje po zakonu obvezno. Marsikoga moti samo obveznost cepljenja in ne razmišlja o vseh drugih posledicah. So tudi ljudje, ki jih je cepljenja preprosto strah, tem posvetim več časa in se z njimi pogovarjam večkrat, poskušam jim podati tako strokovne kot osebne argumente. Vsi se vozimo z avtomobili, v prometnih nesrečah otroci tudi umirajo, pa zaradi tega ne hodimo peš. Strah je močno čustvo in včasih ga ne premagajo niti dobri in strokovni argumenti. Vsaka polarizacija družbe je nesmiselna, tu gre za navidezno polarizacijo, za navidezno dilemo ljudi, ki cepljenju nasprotujejo. Menim, da dokazani učinki cepljenja ovržejo vsak dvom.

Pogled na omare, kjer hranite zdravstvene kartoteke, mi daje vedeti, da ste v svoji praksi pregledali in spremljali rast veliko otrok. Kaj opažate pri otrocih danes ali pa npr. pri generaciji pred desetimi leti?

Teče že 21. leto moje delovne dobe, v tej ordinaciji sem od leta 2001. Lahko rečem, da so moderni otroci res nekoliko drugačni, predvsem z vidika zdravja je opaziti, da se veča število čezmerno hranjenih otrok. Težava današnjega časa je statičen način preživljanja prostega časa, veliko otrok preživi preveč časa ob računalniku, televiziji ... Sam sem kot otrok veliko časa preživel zunaj hiše, veliko smo se lovili, igrali nogomet, se družili. Danes vidiš zelo malo otrok na igrišču, s sovrstniki komunicirajo preko sms-sporočil in družabnih omrežij. V družbi, ko so drug z drugim, pravi dialog kar ne steče. Nekateri mladostniki se ne znajo več pogovarjati, hitrejši so v tipkanju ...

Zdravstveno gledano – otroške bolezni so ostale enake. Iz življenja s svojimi otroki vidim, da nas je čas že povozil, obrat generacije se je že zgodil, otroci so res nekoliko drugačni. Verjetno je to dejstvo, s katerim se srečuje vsaka generacija staršev, ko rastejo in odraščajo njihovi otroci ...

So se skozi desetletje spremenili tudi njihovi starši? Verjetno ste se že srečali s primerom, da s »poguglanim« znanjem starši vnaprej postavijo diagnozo za svojega otroka, od vas pa pričakujejo samo potrditev?

Res je, pri populaciji staršev, ki jih srečujem v ordinaciji, je kar nekaj izjemno izobraženih, veliko »guglajo«, veliko preberejo. Staršem prisluhnem, saj poznajo svojega otroka, s tem nimam težav, včasih tudi kaj skupaj preberemo iz katere od knjig, ki jih imam v ambulantni omari.

Se vaš delovnik konča, ko je konec ambulantnega časa, ali telefon s klici na pomoč zvoni tudi zunaj njega?

Že zdavnaj sem se kot zdravnik navadil, da je ambulantni čas v našem poklicu relativen pojem. Zagotovo veliko več časa preživim v ambulanti, kot je uradni delovni čas. Prenosni telefon je »dodatno prekletstvo« današnjih dni, saj se včasih pričakuje, da se odzovem tudi v nočnih urah.

Ste tudi »hišni pediater« znanega hotela v Mariboru, kako vas sprejmejo tujci? Vam zaupajo?

Ne samo enega ... Tuji gostje so različni, razlike med njimi so tudi po »geografskem izvoru«, vendar težav nimam in nanje doslej nisem naletel. Vsak, ki ima bolnega otroka, je v stiski, vsak je vesel prihoda zdravnika, nekoga, ki mu v dani situaciji lahko pomaga. Po lastnih izkušnjah vem, da je vsak, ki biva na tujem, ob bolezni nekako skeptičen, saj ne ve, kdo ga bo zdravil ob morebitni bolezni. So pa ti obiski redki in ne pomenijo velike dodatne obremenitve.

Maribora se je kriza veliko bolj dotaknila kot glavnega mesta. Brezposelnost je dosegla kritično mejo, veliko se jih je za delom odpravilo čez mejo, veliko tudi za stalno izselilo iz mesta in države, na žalost predvsem mlajših in izobraženih.

Maribor, nekdaj mesto z močno industrijo, je v tem segmentu povsem razpadel. Od nekdanjih industrijskih velikanov ni ostalo nič, nobeno veliko podjetje ni preživelo, čeprav se je pred desetletji to zdelo nemogoče. To je tudi razlog za veliko brezposelnost v Mariboru.

Veliko ljudi, ki jih srečujem v svoji ordinaciji, se je zadnja leta zaposlilo v sosednji Avstriji. Zaposlitve čez mejo so se izkazale za rešitev nekaterih težav naše regije, brez tega bi bile stiske še mnogo večje, kot so. Tako na mesec izdam povprečno deset konvencijskih računov za otroke, katerih starši plačujejo zdravstveno zavarovanje v Avstriji. Konvencija pomeni to, da če eden od staršev kot brezposelna oseba (če je zaposlena, je otrok zavarovan v Sloveniji) z otrokom živi v Sloveniji, eden pa dela v Avstriji, je za tega otroka plačilo zdravstvene storitve urejeno prek avstrijske zdravstvene zavarovalnice – ZZZS je tukaj posrednik med menoj kot izvajalcem storitve in tujo zavarovalnico. Denar pride od tam, kjer je zaposlen in zavarovan eden od staršev v tujini.

Odhodi mladih me težijo in ob tem nisem ravnodušen, ti se izseljujejo za stalno. Lansko poletje sem se zaradi odhoda v tujino, tudi na druge kontinente, poslovil od nekaj mladih družin s skupno kar nekaj otroki.

Je država pozabila na Maribor in njegove prebivalce?

Vedno rečem, da je bolje pozabiti na pomoč države, včasih so rekli »pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«, vendar lahko pritrdim, da je država pozabila na Maribor in njegove prebivalce. Je pa tudi res, da smo si za marsikateri problem krivi sami, ker včasih preprosto ne znamo stopiti skupaj. Naša država je žal centralizirana, kar vidim kot eno večjih težav. Tak sistem na obrobje velikokrat prinese samo drobtinice.

Maribor je univerzitetno mesto, v zadnjem desetletju je pridobilo medicinsko fakulteto, ki stoji na nabrežju Drave. Bo po vašem mnenju iz moderne stavbe prispel tudi moderen in strokovno podkovan kader?

Medicinska fakulteta (MF) v Mariboru je zelo velik in pomemben projekt. V njej imajo študenti odlične možnosti za študij, delo in razvoj, veliko je prostora za izvajanje progama študija medicine. Prve kolege z MF že imamo! Ta fakulteta je precej drugačna od ljubljanske, na kateri sem sam diplomiral. Prav je, da jo imamo, noben monopol ni dober za razvoj, tudi na področju izobraževanja ne, vsaka konkurenca razvoj samo vzpodbuja. S študenti MF se kot zunanji sodelavec pogosto srečujem, saj del vaj iz predmeta pediatrija v 4. letniku opravljajo v moji ordinaciji. Ne bojim se za kakovost kadra, ki prihaja z mariborske MF.

Tudi vi ste predavatelj, toda na posebni fakulteti s prav zanimivimi in zvedavimi študenti ...

Na Miniuniverzi, ki poteka pod okriljem Filozofske fakultete v Mariboru, sodelujem že drugo leto in zame je to velik izziv. Slušatelji so osnovnošolci med 3. in 6. razredom, gre za izjemno zanimive otroke, radovedne in brihtne glavice. So pozorni poslušalci, veliko si zapisujejo in v debati po predavanju postavljajo kar neverjetna vprašanja. Vesel sem, da lahko sodelujem v tem projektu. Tokrat imam v Mariboru zanje predavanje z naslovom: Kje imamo mišice?.

Ste oče treh otrok, tudi vaša žena je zdravnica. Koliko časa vam ostane za družino in skupno preživljanje prostega časa?

Dva otroka sta skoraj že odrasla, najmlajša je osnovnošolka, žena je specialistka ORL in res je, časa za skupno preživljanje prostega časa je zelo malo. Lahko rečem, da smo tipična zdravniška družina, ki ji vedno manjka časa. Vsak trenutek, ki ga imamo, izkoristimo za druženje s prijatelji ob dobri hrani in pijači, ob športu, kot sta smučanje in tenis. Največ časa je seveda ob dopustih, a ti dnevi tako hitro minejo ...

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh