Ddr. Igor Grdina za Demokracijo: Socialistični novi razred pri nas, kakor sem opozoril že leta 2012, ni šel nikamor. Še vedno je tu. Upravlja – ne glede na to, kdo vlada!

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Zgodovinar in slovenist ddr. Igor Grdina (foto: Matic Štojs Lomovšek) Zgodovinar in slovenist ddr. Igor Grdina (foto: Matic Štojs Lomovšek)

O kulturi, zgodovini in slovenskem jeziku pa tudi o politiki in migracijah smo se pogovarjali z zgodovinarjem in slovenistom ddr. Igorjem Grdino, avtorjem več kot tridesetih knjig.

Med drugim je dejal, da je institucionalizirana kultura povsem odvisna od politične oblasti, a je to hkrati njena Ahilova peta.

Gospod Grdina, ste izjemen strokovnjak za zgodovino in kulturo. Na obeh področjih ste napisali veliko knjig, razprav in tudi polemik. Pišete tudi razprave oz. eseje o sodobnih temah s področja politike in kulture. Kaj je na obeh področjih tisto, kar vas kar naprej izziva? Je tu kak skupni imenovalec?

Skupni imenovalec je zelo preprost in prvinski: ni mi vseeno. V Božanski komediji Vergil svetuje: Glej in pojdi dalje. Ampak že sam Dante teh besed svojega vodnika ni upošteval: o videnem je pisal. To razumem kot izraz življenja, katerega bistvena značilnost je neravnodušnost. Prav tako pa besedo čutim kot dejanje. Če ni prazna, premakne meje duhovnega, včasih pa tudi stvarnega sveta, in kadar se to zgodi, ni zaman. Iz tal pomena tako požene smisel.

V enem od svojih razmišljanj govorite o »zvestobi normalnosti«. Je to tisto, kar vas med drugim sili v raziskovanje in refleksijo? Toda kako pojmujete normalnost – in zvestobo – v današnjem času?

Zgodovina je veda o človeškosti in njenih mnogih konkretnih, se pravi na določeno situacijo vezanih izrazih in razumevanjih. Kot takšna je ne le dragocena oziroma koristna, temveč tudi potrebna. Nekateri od izrazov človeškosti so običajni tu, drugi drugje. Napetosti, ki se pojavijo ob razlikah med njimi, so rešljive na različne načine. Evropa je izbrala tistega, ki se utemeljuje na toleranci. Toda ob tem se pojavlja še temeljnejše vprašanje normalnosti, ki človeškost razločuje od njene zaigranosti, navideznosti ali sprevrženosti. Vsa bistvena literatura od najstarejših epoh dalje na neki način govori o tem. Problemi, ob katerih se tematizira velika razločitev, pa so različni. V antični Grčiji so se vrteli okoli smrtnosti, v srednjem veku okoli večnosti, v humanizmu okoli trenutnosti, ki bi bila vredna nikdar dosegljive trajnosti, v razsvetljenski epohi okoli srečnosti … Današnjost naj bo normalnosti zvesta z bistveno vednostjo o vsem tem in z oblikovanjem lastnih izrazov človeškosti, ki ji omogočajo, da v mimohodu epoh ne ostane brez lastnega glasu.

Spomnim se vašega kritičnega razmišljanja o nekoč modnem govorjenju o »koncu velikih zgodb« oz. zgodovine. Po nekaj desetletjih se je izkazalo, da je ta teza majava ali zgrešena.

Ob nenehnem zamudniškem ponavljanju najrazličnejših modnih tez pri nas lahko rečem le: videla je žaba, kako se konj podkuje, pa je še sama dvignila nogo.

Zgodovino po laičnem mnenju delajo veliki voditelji oz. politiki, v novejšem času razredi, redkeje množice – zdaj pa se zdi, da jo bodo vsaj v Evropi za nekaj časa migranti. Je to realno predvidevanje?

Zgodovino dela vsak človek, zaznamujejo pa jo tudi sile elementov. In mikrobi, ki so z antoninsko, ciprijansko in justinijansko kugo – kakor prav zdaj odkrivajo raziskovalci antičnega sveta – zadali smrtni udarec Rimskemu imperiju. Drži pa, da so napori mnogih ljudi izničeni ali izbrisani. Marsikdaj ne v življenju, temveč šele v historiografiji. Zgodovine namreč praviloma ne pišejo zmagovalci, ampak zgodovinarji, ki jim želijo ugajati. Zato je v knjigah o preteklosti  toliko resnic izraženih v lizunskem negativu.

Kar pa zadeva velike voditelje: niso samo politiki. Najimenitnejši pisec med zgodovinarji 20. stoletja A. J. P. Taylor je nekoč dejal, da ima svet srečo, ker ni politik – kajti ljudi je zmožen prepričati v kar koli. Množice so vedno vodljive: tako protestniške ali podporne kot preseljevalske. Migranti pa so v vseh časih vplivali na zgodovino; ni pričakovati, da bi se to spremenilo. Vprašanje je le, do kakšnih posledic pripelje bodisi sprejemanje bodisi zavračanje ljudi, ki se selijo. Vsekakor pa moramo biti pri tem pozorni na razliko med dramo in komedijo. Pri nas so, denimo, zdaj najgorečnejši zagovorniki sprejema migrantov licemerci, ki so bili svojčas najbolj zadrto proti priseljevanju iz Argentine, katere gospodarstvo je uničevala huda kriza.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

Lucija Kavčič

nazaj na vrh