Ddr. Anton Stres: Vsekakor gre za poskus utišanja katoliškega glasu v javnosti, poskus zastraševanja. Na preizkusu je ena najbolj temeljnih demokratičnih svoboščin, svoboda govora in izražanja svojih nazorov!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
: Prof. ddr. Anton Stres je rektor Katoliškega inštituta v Ljubljani (Foto: Matic Štojs Lomovšek) : Prof. ddr. Anton Stres je rektor Katoliškega inštituta v Ljubljani (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Pogovarjali smo se s teologom, filozofom, upokojenim ljubljanskim nadškofom in rektorjem Katoliškega inštituta prof. ddr. Antonom Stresom, ki je hkrati tudi predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

Gospod Stres, iz poročanja svetovnih medijev se zdi, da je Rimskokatoliška cerkev zaradi pedofilskih škandalov na eni svojih najtežjih zgodovinskih preizkušenj. Svetovno srečanje družin na Irskem, ki se ga je udeležil tudi papež Frančišek, je bilo tako povsem v senci teh očitkov, pa čeprav gre za dogodke, ki so se večinoma zgodili pred letom 2002. Na udaru kritikov se je znašel tudi sam papež, češ da ni ukrepal. Kako to komentirate?

Preizkušnja je zelo resna, četudi ne zadeva vseh delov sveta enako. Smo pa v globaliziranem svetu, ki ga mnogi primerjajo z eno samo vasjo, kjer povsod odmeva vse, kar se zgodi na katerem koli koncu. Zato je tudi nevarnost posploševanja večja, kar pa ne zmanjšuje odgovornosti posameznih delov, temveč jo zaostruje. Zato je za člane katoliške skupnosti toliko bolj pomembno, da se opirajo na lastne izkušnje. Velikokrat se sliši: Cerkev je pokvarjena, a naš župnik je v redu. Gre za razkorak med podobo, ki se ustvarja zaradi medijske odmevnosti, in konkretnimi izkušnjami, ki so stvarne in otipljive. Ne dvomim pa, da ima tudi v predelih sveta, kjer je kriza najhujša, Katoliška cerkev dovolj »moralnih rezerv« za temeljito sanacijo. Glede obtožb na račun samega papeža pa je treba počakati, da se stvari zbistrijo in se pokaže vsa resnica.

Kako preprečiti te vrste zlorabe, te ekscese?

S temeljito reformo procesa vzgoje bodočih duhovnikov, da bo skozi daljši čas mogoče boljše poznavanje kandidatov, spremljanje le-teh in ovrednotenje v različnih življenjskih situacijah ter s tem tudi uvid v njihovo vsestransko zrelost. Vem za ameriške škofije, ki že sedaj sprejemajo med kandidate za duhovništvo samo take, ki so končali kako drugo visoko šolo. To bi pa verjetno terjalo tudi nove izvore duhovniških poklicev.

Bo Rimskokatoliška cerkev preživela tudi to preizkušnjo?

Glede na vse, kar je doživela in preživela v dveh tisočletjih svojega obstoja (npr. tri papeže hkrati), o tem niti najmanj ne dvomim, kar pa ne pomeni, da v določenih okoljih posledice ne bodo hude in boleče.

Kaj pa soočenje s političnim islamom, ki vse bolj ogroža tudi Evropo? Pri tem imam v mislih radikalizacijo islama in  demografsko eksplozijo na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Naj kot primer izpostavim samo eno arabsko državo. Egipt je imel leta 2000 66 milijonov prebivalcev, danes jih ima okoli 90 milijonov, po projekcijah jih bo imel leta 2030 120 milijonov in leta 2050 150 milijonov …

Vzrok za to, da ta razvoj doživljamo kot grožnjo sebi, ni samo naraščanje števila prebivalcev v islamskih in drugih deželah, temveč vsaj toliko tudi upadanje lastnega prebivalstva pri nas. Tu pa vemo, kdo je za to kriv. Naša zahodna individualistična miselnost in kultura, ki je med drugim še izrazito protikrščanska. To je rodilo tudi svetovno gospodarsko ureditev, ki je krivična, nevzdržna in izkoriščevalska, na kar Katoliška cerkev opozarja že od 2. svetovne vojne naprej. Imamo občutek vedno večje raztreščenosti: vsak se zapira vase. Združenih narodov kot da ni več, v Evropi se krepijo sredobežne sile. Na individualni ravni imata volilna abstinenca in brezbrižnost do skupnega dobrega iste korenine. To je voda na mlin »blagemu despotizmu«, na katerega zlahka pristajajo naši sodobniki, če jim le omogoča nemoteno uživaštvo. Drugo jih ne zanima. Vzporedno s tem se krepijo tudi levičarske ideologije multikulturalizma, ki so v bistvu narodnostno in kulturno subverzivne, cepljene na klasičen komunistični internacionalizem. Kakor Rimsko cesarstvo ni propadlo samo zaradi barbarskih vpadov od zunaj, ampak zaradi lastnih šibkosti, da ne rečem gnilobe, ni rečeno, da se kaj podobnega ne more zgoditi nam, ki smo nekakšni njegovi nasledniki. Individualizem s svojim spremljajočim subjektivizmom in moralnim relativizmom, ki se je izcimil iz razsvetljenstva, nas utegne pogubiti. Vzel nam je tudi voljo po kulturnem preživetju, medtem ko so jo druge kulture ohranile in jo še krepijo. Glavna nevarnost torej ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj.

Mnogi kristjani menijo, da papež Frančišek pretirava s svojo naklonjenostjo do beguncev in ekonomskih migrantov iz islamskih dežel, da se ne zaveda nevarnosti, ki jo pretirane migracije predstavljajo za Evropo. Absorpcijska sposobnost stare celine je namreč glede tega čedalje manjša, v zahodnoevropskih mestih pa se vse bolj širijo vzporedne družbe, kjer že vlada šeriatsko pravo. Po drugi strani je papež Urban II. na te stvari pred stoletji gledal povsem drugače. Kako na to gledate vi?

Ne bo čisto držalo, da Frančišek podpira neodgovorno odprtost do migrantov, ki bi utegnila ogroziti našo duhovno identiteto, kolikor je še krščanska. Še pred kratkim je potrdil, da ima politična skupnost pravico zavarovati svojo kulturno identiteto in naj države sprejmejo toliko prišlekov, kolikor so jih zmožne integrirati. Papež ima tudi pred očmi predvsem begunce in azilante, ne pa ekonomskih migrantov…

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

Metod Berlec

nazaj na vrh