Ddr. Aleš Iglič v intervjuju za Demokracijo: Ob tem se človek zave posledic dolgoletnega ponavljanja nedotakljivih resnic revolucionarne mitologije v državah z avtohtono komunistično revolucijo, kamor nedvomno sodi tudi Slovenija. Izpostavljeno

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Z dvojnim doktorjem Alešem Igličem smo se pogovarjali o različnih aktualnih vprašanjih. Foto: Polona Avanzo Z dvojnim doktorjem Alešem Igličem smo se pogovarjali o različnih aktualnih vprašanjih. Foto: Polona Avanzo

Z dvojnim doktorjem (fizike in elektrotehnike) Alešem Igličem smo se kot s kritičnim intelektualcem pogovarjali o različnih aktualnih vprašanjih, ki se tičejo tako slovenske kot evropske družbe. Je predstojnik Laboratorija za fiziko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Gospod Iglič, ste profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. V zadnjih letih si fakultete marketinško močno prizadevajo za vpis maturantov na svoje fakultete. Domnevam, da imate zadnja leta dovolj študentov glede na to, da je v gospodarstvu povečano povpraševanje po tovrstnih kadrih.

Imamo sicer dovolj študentov, vendar ne dovolj dobrih študentov, ker vedno več dobrih maturantov odhaja na študij v tujino ali pa se za odhod v tujino odločijo po končani 1. stopnji bolonjskega študija na naši fakulteti. Manj dobrih študentov se tudi odloča za študij tehnike, ker so pri nas nekateri drugi poklici veliko bolje plačani kot inženirji. To bi bilo treba v prihodnje nujno spremeniti.

V Nemčiji je velik del  direktorjev velikih uspešnih podjetij po osnovni izobrazbi inženirjev, ki so se kasneje priučili tudi ekonomije, obratno je namreč veliko težje. Pri nas na žalost ni tako, od tod tudi podcenjevanje odločilne vloge inženirjev pri razvoju velikih, srednjih in malih podjetij.

No, zasebna konkurenca v visokem šolstvu je verjetno dobrodošla …

Prav gotovo. Vendar ne s poplavo različnih družboslovnih, upravnih, pravnih ter komercialnih zasebnih višjih in visokih šol, katerih diplome omogočajo predvsem napredovanje v uradniški državni službi na enakem ali podobnem delovnem mestu, kar vodi k nepotrebnemu  povečevanje stroškov za njihove plače. 

Na  zasebnih fakultetah te vrste je bilo v Sloveniji v preteklosti mogoče pridobiti tudi znanstveni magisterij brez dokončane univerzitetne izobrazbe, kar je predstavljalo očiten obvod za izogibanje resnemu študiju in po mojem mnenju pridobitev nezasluženega znanstvenega naziva. Kar se tiče zasebnih univerz, lahko upamo v postopno transformacijo ljubljanskega Katoliškega inštituta v Katoliško univerzo v Ljubljani, ki bi imela tudi naravoslovne in tehniške oddelke ter tako prevzela 400 let staro tradicijo ljubljanskega jezuitskega višjega šolstva.

Ljubljanski jezuitski kolegij je namreč od leta 1619 naprej začel uvajati tudi višješolska predavanja. Leta 1704 so tam ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo v okviru filozofskega študija, 1705 so ustanovili še stolici za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico za mehaniko. Pokrivali so tudi študij teologije v povezavi s filozofskim študijem. Ker jezuitska ustanova v Ljubljani ni pokrivala vseh študijev, jo danes na predlog zgodovinarja Jožeta Ciperla imenujemo  tudi semiuniverza.

Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je ljubljanska semiuniverza nosila različna imena, na primer Academia Labacensis, pa tudi univerza, nazadnje pa se je uveljavilo ime Cesarsko-kraljevi licej v Ljubljani. V letih od 1774 do 1775 je na ljubljanskem Cesarsko-kraljevem liceju študiral in končal študij tudi znameniti slovenski matematik, fizik in topniški častnik baron Jurij Vega. V osemdesetih letih 18. stoletja je bil na Cesarsko-kraljevem liceju v Ljubljani dodatno uveden še medicinsko-kirurški študij. V času Ilirskih provinc pa smo imeli v Ljubljani seveda tudi popolno univerzo.

Leta 2012 ste za Finance napisali članek »Kulturna revolucija, ki potiska Slovenijo med manj razvite«. Takrat ste opozorili, da v Švici »študira približno štirikrat manjši delež mladine kot v Sloveniji, Švica pa je kljub temu precej bolj razvita od Slovenije« …

Sposobnosti in pridnost so približno porazdeljene po Gaussovi kivulji. Tolikšno število študentov, kot jih imamo v Sloveniji, pomeni, da velik del študentov ni sposoben za resen študij. Posledica tega pa je zniževanje kriterijev tako za študente kot tudi za profesorje, kot je o tem povezanemu problemu pisal že Friedrich Nietzsche v zbirki predavanj z naslovom »O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov«. 

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh