Danilo Slivnik je že leta 1996 v Kučanovem klanu razkrinkal paranojo Rudija Rizmana, ki je v času pred Depalo vasjo blatil Janeza Janšo v tujini. In se ob tem povsem osmešil!

Politolog in sociolog Rudi Rizman sodi v omrežje globoke države pod vodstvom Milana Kučana. Foto: Printscren/RTVS Politolog in sociolog Rudi Rizman sodi v omrežje globoke države pod vodstvom Milana Kučana. Foto: Printscren/RTVS

V ponedeljek je »cvetober« levičarskih kvazi intelektualcev pod vodstvom Rudija Rizmana v »javnem pismu« slovensko javnost strašil pred novo vladno koalicijo pod vodstvom predsednika SDS Janeza Janše. V svojem pamfletu so privilegiranci iz Kučanovega omrežja s slaboumnim argumenti blatili zmagovalca zadnjih državnozborskih volitev in stranko, ki jo je leta 2018 podprlo daleč največ slovenskih volivcev.

Nekaj podobnega je politolog in sociolog Rudi Rizman počel že v času pred Depalo vasjo, se pravi konec leta 1993 in v začetku leta 1994, ko je t. i. globoka država pod vodstvom zadnjega šefa CK ZKS in takrat predsednika republike Milana Kučana, protidemokratično pripravljala odstavitev Janeza Janše kot obrambnega ministra Republike Slovenije. In to kljub temu, da je svoje delo strokovno in profesionalno opravljal, kar je kasneje priznal tudi takratni predsednik vlade Janez Drnovšek. Če namreč ne bi zahteval njegovo razrešitev v Državnem zboru Republike Slovenije, bi ga, kot je priznal, odstavila Kučanova postkomunistična »globoka država«.

Rizmanova specialna vojna proti Janši

No, pri tem je Rizman trdil, da mu je Vomo (Varnostno-obveščevalna služba Ministrstva za obrambo) po naročilu Janeza Janše vdrl v elektronsko pošto in jo posredoval javnosti. A resnica je bila povsem drugačna, kot je leta 1996 v svoji knjigi Kučanov klan razkril Danilo Slivnik: »Resnica je
bila namreč čisto drugačna: ko je Rizman odposlal svojo 'anonimko' v tujino, je tam prišla tudi do Slovencev. V Washingtonu jo je dobil v roke dr. Boris Pleskovič, ki jo je poslal nazaj v Slovenijo. In tu je prišla do televizijske novinarke Vide Petrovčič, ki je iz nje v TV dnevniku objavila del vsebine. Potem so bili za škandal krivi vsi drugi, samo Rizman ne, čeprav je ravno on začel svojevrstno 'specialno vojno', ko je poskušal v tujini diskreditirati obrambnega ministra.«

Janšo so skušali diskreditirati z lažmi

Poglejmo, kaj je o tem v svoji knjigi Kučanov klan (Založba Promag, d.o.o., Ljubljana 1996) v celoti napisal pokojni Danilo Slivnik na straneh 207 do 209: »Ko so čez nekaj dni v Kučanovem kabinetu izvedeli za pričevanje Borisa Platovška pred agenti vojaške obveščevalne službe, v katerem je razkril delovanje tržaške korporacije Safti in pri tem kot enega od njenih verjetnih lastnikov navedel tudi Milana Kučana, se je nekaterim v klanu dobesedno hotelo zmešati. Kriminalistom je bilo zaukazano, naj dostavijo ves obremenilni material, ki ga imajo, saj je bilo dovolj čakanja. Tako je začel nastajati razvpiti dosje 13, ki je bil povsem fatamorganičen in ki za predsednika države pozneje postal eden kronskih dokazov, da naj bi bil Janez Janša pripravljal državni udar.«

Rizman se je znašel v nerodnem položaju

Slivnik: »Prof.  dr. Rudi Rizman s filozofske fakultete pa je nekaterim tujim intelektualcem (prav tako na vrat na nos) poslal pismo, v katerem je zelo grobo oklevetal obrambno ministrstvo in njegovega šefa, čeprav tujcem to najbrž ni veliko pomenilo, ker niso dobro poznali niti Kučana niti Janše.

Pismo samo po sebi ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi pozneje, ko se je zanj izvedelo v Sloveniji, izbruhnil škandal. Rizman se je namreč znašel v precej nerodnem položaju. Iz zagate se je skušal izvleči tako, da je državo oziroma Vomo obtožil, da sta njegovo pismo prestregla. Nastalo je veliko razburjenje in - zelo zanimivo – mnogi intelektualci so takoj sprejeli Rizmanovo interpretacijo o »nadzoru« njegove osebne pošte in »veliki krivici«, ki da se je zgodila skromnemu in nič hudega hotečemu univerzitetnemu profesorju.

V tistem letu je bilo to samo eno od nekorektnih dejanj slovenskih intelektualcev, ki so bili na milost in nemilost prepuščeni velikemu »botru« in so slepo izpolnili vse, kar so jim naročili njegovi oprode. Resnica je bila namreč čisto drugačna: ko je Rizman odposlal svojo je  »anonimko« v tujino, je tam prišla tudi do Slovencev. V Washingtonu jo je dobil v roke dr. Boris Plesković, ki jo je poslal nazaj v Slovenijo. In tu je prišla do televizijske novinarke Vide Petrovčič, ki je iz nje v tv dnevniku objavila del vsebine. Potem so bili za škandal krivi vsi drugi, samo Rizman ne, čeprav je ravno on začel svojevrstno »specialno vojno«, ko je poskušal v tujini diskreditirati obrambnega ministra. Nekateri so dejali, da menda po nasvetu dr. Zdenka Roterja.«

Politolog in sociolog Rudi Rizman je včeraj v Odmevih na TV Slovenija brez pravih argumenotov branil pamflet skupine "75 intelektualcev", ki se bojijo za svoje privilegije. In ponovno povsem gostilniško blatil predsednika SDS Janeza Janšo. Foto: Printscren/RTVS

»Zelo skromnih akademskih sposobnosti«

Slivnik: »Klan je bil v tistih tednih očitno tako negotov in živčen, da ni želel ničesar prepustiti naključju in si je prizadeval v notranjepolitični spor vmešati celo tujino. Rizman je bil za to kar prava oseba, saj je imel številna znanstva po univerzah in je dobro vedel, na kaj so občutljivi nekateri intelektualci. Pred tem je bil namreč dolga leta pomočnik, tako rekoč »senca« enega najbolj znanih jugoslovanskih piscev »dogovorjene tolerance« Vladimirja Dedijerja, svetovno znanega Titovega biografa. Le kaj je z njim delal Rizman, ki je bil zelo skromnih akademskih sposobnosti in je bil še najbolj znan po svoji doktorski disertaciji, za katero si je naslov sposodil pri leninističnem praktiku Josifu Visarionoviču Stalinu (Marksizem in nacionalno vprašanje), so se spraševali mnogi.

Odgovora niso nikoli dobili, čeprav najbrž ni bilo dvoma, da je Dedijer potreboval zanesljivega osebnega tajnika in da so bili za to načeloma dobri vsi, ki so znali poskrbeti, da je bila pošta na mizi zmeraj lepo urejena in da ni kdo velikemu akademiku, ki je bil že nekoliko raztresen, na kakšni mednarodni konferenci izmaknil aktovke.«

Rizman pisal blodnje v stilu Mitje Klavore

Slivnik: »Rizman je svoje znamenito pismo, ki ga je najprej poslal svojemu prijatelju Wolfu Dietru Narru v Berlin (pozneje pa tudi profesorju Allenu v ZDA), napisal 8. decembra 1993, v njem pa je bilo toliko pretiranih trditev, kot da bi ga bil napisal Mitja Klavora. Zatrjeval je namreč, da se Janša spreminja v nekakšnega Noriego, da ima za seboj velik aparat v obrambnem ministrstvu, da je skrajni nacionalist in da pripadniki vojaške obveščevalne službe nadzorujejo njegovo hišo ter družino.

Čeprav je bilo pismo dolgo skoraj osem strani, ni nikjer napisal, zakaj bi bil za obrambnega ministra ravno on tako pomemben, da bi ga morali ljudje iz njegovega aparata zasledovati. Je pa stvari zelo zdramatiziral in na koncu dodal, da »on osebno ni več pripravljen čakati, da pride neke noči (Janša) in se ga odkriža«. Zato naj bi kar takoj začel protestirati. Mnogi njegovi kolegi nikakor niso mogli razumeti, kaj je Rizman pravzaprav hotel in kako se je lahko spustil tako nizko. Vendar ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se kdaj v prihodnosti izkazalo, da je bila neposredna podlaga za Rizmanovo pismo znameniti dosje 13, ki je v tistih dneh nastajal v notranjem ministrstvu. V njem so bile namreč pozneje skoraj enake trditve.«

Do vdora v Rizmanovo pošto ni prišlo

No, zaradi domnevnega vdora v Rizmanovo elektronsko pošto so takrat na Filozofski fakulteti v Ljubljani potem ustanovili celo nekakšno komisijo, ki je skušala ta »vdor« raziskati, a se je potem izkazalo, kot je celo priznal eden izmed profesorjev, ki je sodeloval v tej komisiji, da je prof. Rizman pač »paranoičen in se precenjuje…«.

Skratka, ima kompleks malega človeka, ki si želi biti pomemben. Zato ni presenetljivo, da ga njegovi (študijski) sopotniki sumijo, da je že v prejšnjem sistemu delal za tajne službe komunistične Jugoslavije.

P. S. Na seznamu Centralne abecedne evidence (CAE) oziroma udba.net je Rudi Rizman (rojen 22. 3. 1944 v Slovenski Bistrici) naveden pod številko 0055000-00000 in 0016911-0000, kar pomeni registriranega sodelavca Udbe (uradno sodelavca Službe državne varnosti).

Iz knjige Romana Leljak Špiclji Udbe 3 M – Ž (stran 186) pa je razvidno, da je bil angažiran za sodelavca Službe državne varnosti (po domače Udbe) že v študentskih časih.

nazaj na vrh