Čakajoč Godota: volitve kot rešitev?

Prihodnje leto se lahko ponovi scenarij z volitvami leta 2014 - zmaga "novih obrazov". Prihodnje leto se lahko ponovi scenarij z volitvami leta 2014 - zmaga "novih obrazov". Foto: Matic Štojs

Od zmage SMC na volitvah minevajo že tri leta, država se vedno bolj utaplja, a na nove volitve bo treba še počakati kakšno leto.

Po ustavi so volitve vsake štiri leta, razen če se parlamentarne, bolje rečeno koalicijske stranke dogovorijo drugače. Ni skrivnost, da so odnosi v vladni koaliciji zaostreni, a oblast je slast, predčasne volitve pa bi se zgodile edino v primeru, če bi to koristilo starim udbomafijskim botrom in njihovim hlapcem. Povedano drugače: tranzicijsko pošast pod blagovno znamko Mira Cerarja bomo morali tako prenašati še najmanj eno leto, ni pa niti zagotovil, da bo po volitvah kaj drugače.

Zakaj? Predvsem zato, ker režima, ki nam vlada (seveda ne samo vlada, ampak omrežja, ki obvladujejo politiko), ne jemljemo dovolj resno! Razmišljanje, da bodo prihodnje volitve vse postavile na pravo mesto, je namreč skrajno naivno. Tudi za volitve 2014 so mnogi privrženci slovenske pomladi računali, da bo SDS krepko zmagala, vendar je bil končni izid precej drugačen. Zagotovo je šlo tudi za napake v pomladni politični opciji, a glavna napaka je bila vsekakor v podcenjevanju zmožnosti celotnega paradržavnega sistema, ki ima v rokah večino medijev, pravosodje, šolstvo, policijo in še kaj. Ob nedavnih intervjujih Milana Kučana v nekaterih režimskih medijih, ko je javnost prepričeval, da je samo navaden upokojenec brez vpliva na politiko, se lahko samo grenko nasmihamo. Še bolj pa slaboumnemu flancanju tistih, ki so še vedno prepričani, da je Slovenija ne glede na vse probleme normalna demokratična država, kjer imajo vse politične stranke enako izhodiščno možnost.

Pa jo imajo res? Glede na to, kako so pozno spomladi režimski mediji »spinali« tedaj novo Cerarjevo stranko, medtem ko so Janšo strpali v zapor, je dvom o legitimnosti tedanjih volitev več kot očiten. Volitve same po sebi ne rešujejo ničesar, vsaj dokler bo volilna udeležba na strani »vsegliharjev«, ki se odločajo na podlagi čustev, še zlasti fanatičnega antijanšizma. Očitno se bo moral pred tem zgoditi drugačen preboj, morda tudi s kakšnim zelo množičnim protestnim shodom. A problem je slovenska mentaliteta: povprečen Slovenec se ne bo spravil na ulico, dokler bo lahko uspešno varoval svoj vrtiček. Navajen je nergati, ne pa tudi kaj narediti za skupno dobro. Veliko laže je po liniji najmanjšega odpora tuliti z volkovi o »pokvarjenem Janši« in pričakovati socialistične drobtinice od boginje Države. Vse drugo pa je že pretežko. Intelektualna lenoba je huda bolezen!

Opomba: Komentar je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

nazaj na vrh