Boštjan M. Zupančič: Vsak narod ima točno tako vlado, kot si jo zasluži

Nekdanji ustavni sodnik in sodnik na ESČP Boštjan M. Zupančič (foto: Polona Avanzo) Nekdanji ustavni sodnik in sodnik na ESČP Boštjan M. Zupančič (foto: Polona Avanzo)

»Na pravni fakulteti ni bilo nobene selekcije. Pri nekaterih fakultetah je ta selekcija dana z matematiko v prvem letniku in pri teh izpitih tisti, ki nimajo visokega IQ, odpadejo,« razloži nekdanji ustavni sodnik in sodnik na ESČP Boštjan M. Zupančič ter doda: »Na pravu IQ bodočih pravnikov ni nihče preverjal. Tu se je pravzaprav zgodila sedemdesetletna negativna selekcija, in kar imate danes kot sodstvo, je vrh ledene gore.«

 

Zdi se, da vam je v trenutku, ko vas je slovenska levica zavrgla in javno obsodila zaradi svobodno izrečene misli, uspelo ohraniti svoj »Langerhansov otoček normalnosti«, kot ste temu nekje dejali pred leti. Po drugi strani pa ni mogoče trditi, da ste kamorkoli prestopili, npr. med liberalce ali desničarje. Vas takšen bes levice preseneča?
Ne. Ta izgon iz levice, če hočete, me ne preseneča. Če sem sploh kdaj bil v njej, saj me osemnajst let ni bilo tukaj. Ugotovili so, da sem nevaren. Poskušali so me medijsko umoriti, na čelu z gospo Meto Roglič poleg Jožice Grgič z Dela. Začelo se je z nekaj stavki iz knjige Prva od suhih krav, kjer si je gospod Boris Vezjak iz trdega jedra Golobičevega Zaresa vzel za domačo nalogo, da me popolnoma »naštudira«. Iz omenjene knjige je izbrskal pet stavkov o ženskah, ki niso bili moje avtorstvo, ampak so bili stavki znanega psihoanalitika Carla Junga. Te je iztrgal iz konteksta in to plasiral v medije. Potem se je začel zapovedani napad name. Medijski umor se je začel s člankom v Delu sočasno z Evaldom Fliserjem, Meto Roglič … Napadli so me orkestrirano.

Nedavno ste si celo prislužili bodečo nežo za seksistično izjavo leta. Sporna izjava je namreč letela na odvetnico in političarko Simone Veil, ki da je mati vseh abortusov in morilka. Kaj sporočate uredništvu portala spol.si in kolektivu Rdeče zore?
Sem jim že sporočil po Twitterju: »Dokler bo zavzemanje za pravno subjektiviteto nerojenega fetusa 'seksizem', jemljem to kot − prvorazredno odlikovanje ...!« Kaj je bolje od tega, kot da ti to javno priznajo.

Veliko vaših razmišljanj je posvečenih feminizaciji sodstva in družbe nasploh. Ste prepričani, da gre tu dejansko za problem ženskega elementa na oblasti? Občutek je namreč, da je ta »feminizacija« v resnici le zunanja podoba, pri čemer gre za sistemsko načrtovano kastracijo tako moških kot žensk z vsebinskim, materialnim in statusnim razvrednotenjem sodniškega in tožilskega poklica, ki ju je socializem spremenil v uradništvo in slepo poslušnost partiji  do te mere, da je postala samocenzura in odpoved zdravi pameti glavni in celo ponotranjeni kriterij vsakega sodnika. Se strinjate?
Strinjam se toliko, kolikor je jasno, da se je negativna selekcija v sodstvu začela že davno v prejšnjem režimu. Plače sodnikov so bile takrat nikakršne, kakor je bil tudi prestiž sodnikov nikakršen. Odvetniki so bili edini, ki so bili iz tega izvzeti. Ista zgodba se je začela tudi na pravni fakulteti, kjer so najeli vse asistente in bodoče profesorje iz dveh generacij študentov, saj je režim šele takrat (1970) omogočil sistematizacijo delovnih mest, kot se je takrat temu reklo. To se je spet zgodilo iz ideološkega razloga, kajti v prejšnjem režimu se je predpostavljalo, da bo pravo odmrlo, in ti ljudje so temu res verjeli. Zato več kot dve desetletji niso dovolili bodočih profesorjev na pravni fakulteti. Ko se je to odprlo, so morali ti ubogi profesorji najeti svoje asistente iz dveh, treh generacij, kar je dalo rezultate, da je pravna fakulteta, ki že prej ni kotirala visoko v primerjavi z zagrebško, padla še niže. Naslednji korak je bil oropanje univerze za njeno avtonomijo, ki je določena v 58. členu Ustave RS, ki pravi, da so državne univerze avtonomne. Nadaljevalo se je s hipernormativizacijo univerze z zakonom o visokem šolstvu, ki na primer zapoveduje, kolikokrat lahko študent dela izpit.

Po osamosvojitvi?
Ja. Na pravni fakulteti torej ni bilo nobene selekcije. Pri nekaterih fakultetah je ta selekcija dana z matematiko v prvem letniku in pri teh izpitih tisti, ki nimajo visokega IQ, odpadejo. To velja za vse tehniške fakultete in veliko naravoslovnih, medtem ko na pravu tega ni. In na pravu IQ bodočih pravnikov ni nihče preverjal. Tu se je pravzaprav zgodila sedemdesetletna negativna selekcija, in kar imate danes kot sodstvo, je vrh ledene gore. Res je tudi, da je prišlo do tako imenovane feminizacije zaradi endokrinoloških razlogov, ksenoestrogenov, hormonslih motilcev.

Je to znanstveno dokazano?
Ja. O tem smo napisali štiri knjige. Anton Komat je bil strokovni sodelavec pri teh knjigah. Posledice so povsod po svetu katastrofalne. V Franciji se bo sodstvo povsem feminiziralo do leta 2020, je rekel Badinter. Toda v Franciji imajo zelo hudo selekcijo že v prvem letniku. Vpiše se jih toliko tisoč, naredi pa jo eden na enajst študentov. Tako se zdesetkajo. Tudi na medicinski fakulteti. Če bi imela pravna fakulteta sprejemni izpit, kot sem ga sam uvedel še pred spremembo režima – to je tako imenovani ameriški Law School Admission Test (LSAT), ki je bil prirejen za slovenske razmere in je odlično deloval –, bi bilo drugače. Z avtonomijo univerze sta Jože Mencinger kot rektor univerze in Janez Krajnc kot dekan fakultete to odpravila in od takrat naprej ni nobene vstopne selekcije.

Se pravi, da ni sprejemnih izpitov?
Ja in jih ne smemo imeti. Tudi na medicinski fakulteti ne, zato se tudi medicina feminizira. Jasno je namreč, da fantje pri osemnajstih letih po svoji čustveni zrelosti za dekleti zaostajajo za tri, štiri leta.

Gre torej za psihološki moment?
Ja. Gre za tako imenovano krizo identitete. Svetovno znani profesor, nevrokirurg dr. Vinko Dolenc je popolnoma jasno rekel, da pod takimi pogoji, kot so sedaj, matura in pifleraj v gimnaziji, ne bi nikoli mogel postati zdravnik. Z drugo besedo, ne gre za to, da se medicina, pravo in drugi poklici, kjer matematika ni bistvena, feminizirajo, gre za to, kako se to feminizira.

Kje vidite rešitev za to?
Če bi imeli še naprej prej omenjeni izpit (LSAT), ki ga lahko preverite na internetu in ga uporabljajo že enainsedemdeset let, bi imeli danes pravno državo. Težava v Sloveniji ni le feminizacija, ampak to, kakšna je ta feminizacija − personalna sestava tožilstva, sodišč, v veliko manjši meri pa odvetnikov.

Zakaj?
Ker je med odvetniki naravna konkurenca. Odvetniki niso državni uradniki in si morajo svoj prostor pod soncem šele izboriti. Tisti oziroma tiste, ki hočejo med delovnim časom po solato na trg, grejo na sodišče. Tako je bilo včasih. In ta mentaliteta se je ohranila.

V kakšni kondiciji sta na splošno pravna država in ustavna demokracija?
Pravna država oziroma vladavina prava in ustavnost države ne temeljita na abstraktnih normah − te so za to, da se človek orientira −, ampak temeljijo na personalni sestavi sodstva, ustavnega sodišča, tožilstev itn.

(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh