Metod Berlec

URL spletne strani: http://www.demokracija.si

Predsednik SDS Janez Janša: Volitve so blizu in Murgle spet udarjajo z repom!

  • Objavljeno v Fokus

Specializirano državno tožilstvo naj bi po poročanju režimskih medijev na sodišče vložilo tožbo zoper predsednika SDS Janeza Janšo, s katero zahteva odvzem premoženja domnevno nezakonitega izvora. Po neuradnih podatkih naj bi šlo za nekaj manj kot 400.000 evrov. Na specializiranem tožilstvu so za glasilo Foruma 21 Delo potrdili, da so vložili tožbo »zoper eno fizično osebo zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora«, a po podatkih Dela ni nikakršnega dvoma, da je toženi prav predsednik SDS.

Mag. Igor Senčar: Naraščajoče nelagodje in evroskepticizem pa vzbujata nevarne iluzije bega v nacionalno samozadostnost

  • Objavljeno v Fokus

Veleposlanik Igor Senčar se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po izobrazbi je magister ekonomije in dipl. inž. elektrotehnike. Zaposlen je na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil v letih 2012, 2013 in 2014 državni sekretar, odgovoren za dvostranske in evropske zadeve ter za gospodarsko diplomacijo. Pred tem je bil generalni direktor za evropske zadeve in politično bilateralo.

Osem let je služboval v Bruslju na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji (od leta 2002 do leta 2010), kjer je bil zadolžen za spremljanje Konvencije o prihodnosti Evropske unije, v letu 2004 je bil predstavnik RS v Varnostnem in političnem odboru, v letih od 2005 do 2010 pa je bil veleposlanik-stalni predstavnik Republike Slovenije pri EU. To obdobje je obarvano zlasti s predsedovanjem Slovenije Svetu EU. V preteklosti se je uveljavil tudi kot razmišljajoči intelektualec in esejist. Objavljal je predvsem v Tretjem dnevu, kjer je bil resorni urednik v obdobju 1992−1996, v Celovškem zvonu, kjer je bil sourednik, in v Družini. Bil je soustanovitelj in član uredniškega odbora knjižne zbirke Claritas pri Študenstki založbi. Leta 1997 je izšla zbirka njegovih esejev Homo Viator.

Gospod Senčar, danes bi se pogovarjala predvsem o Evropski uniji. Vi se zadnja leta ne samo službeno, ampak tudi študijsko ukvarjate z njo. Nekako se zdi, da se v zadnjem času pozablja, zakaj je pravzaprav po koncu druge svetovne vojne začela nastajati združena Evropa. Vemo, da so bile maja 1945 vse evropske države, tako zmagovalne kot poražene, izčrpane in v zelo težkem položaju …

V ta kontekst dodajva še francosko izkušnjo nemške agresije: v osmih desetletjih so doživeli tri nemške napade! Poleg vsesplošne izčrpanosti in razrušenja na kontinentu imava še ogromno nezaupanje do poražene Nemčije. In dodaten dejavnik: odnosi zahodnih zaveznikov in Sovjetske zveze so se zaradi njenih vse bolj agresivnih interesov − že med vojno je interpretirala dogovore med zavezniki v svoj prid in jih tudi kršila − že dodobra skalili in v bistvu se je konec vojaških spopadov nadaljeval kot hladna vojna med svobodnim, demokratičnim svetom in komunističnim totalitarizmom. V ta kontekst je treba umestiti ključna urgentna vprašanja Evrope: kako stabilizirati in obnoviti razrušeno Evropo ter kako omogočiti mir in razvoj evropskim narodom in državam.

Nedvomno je bila v prvih letih po drugi svetovni vojni izredno pomembna pomoč Združenih držav Amerike …

V vojaškem smislu je bila njena izjemna moč edino zagotovilo miru v Evropi. V ekonomskem smislu pa je bila edina sila, ki je zmogla pomagati obnoviti Evropo. Vendar je bil potreben pogoj za oboje njena politična vizija. Po eni strani se je napajala iz trdne vere, da je človekovo svobodo in mir v družbi mogoče zagotoviti le na podlagi demokratičnih načel, v bistvu v skladu s temeljnimi načeli ameriške revolucije in ustave. Po drugi strani pa je izvirala iz refleksije izkušnje medvojnega obdobja, ko je na dokaj šibkih temeljih vzpostavljeni globalni red (predhodnik bistveno bolj izdelane globalne ureditve po drugi svetovni vojni) ob ameriškem umiku v izolacionizem in nevtralnost ob naraščajočem stopnjevanju konflikta interesov, ki je vse bolj rušil tradicionalni (evropski) red, temelječ na ravnotežju sil, odpovedal in pahnil svet v novo vojno. Predsednik Roosevelt je v govoru januarja 1941 izpostavil načelo štirih svoboščin, ki jih je treba zagotoviti in na katerih temelji svoboden in demokratičen red, ki je bil tedaj na vzhodni hemisferi že temeljito ogrožen: svoboda govora in veroizpovedi ter svoboda od strahu in od pomanjkanja. To so temeljna načela, ki jih je izpostavil in z njimi pripravljal ameriško javnost na prihodnji odločni angažma proti silam osi. Naslednji ključni mejnik pa je Atlantska listina, ki jo je sestavil skupaj s premierjem Churchillom avgusta 1941, še pred vstopom ZDA v vojno. Sestavljena je v duhu teh štirih svoboščin. Gre za vizijo povojne ureditve in temeljnih načel, na katerih bo organiziran svobodni svet: oba se odpovedujeta kakršnimkoli ozemeljskim pridobitvam, spremembe mej se lahko izvedejo le ob strinjanju narodov, ki bi jih zadevale, spoštovanje načela samoodločbe, vnovična vzpostavitev suverenosti držav, ki jim je bila odvzeta, znižanje omejitev svobodni trgovini (veljavno za vse države, za zmagovalke in poraženke!), sodelovanje pri prizadevanjih za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja v svetu, svoboda morij ter opustitev politike sile in razorožitev agresorskih držav. Vidimo lahko odsotnost načel ravnovesja moči, kar zelo jasno kaže, da je bilo Združeno kraljestvo, katerega geopolitika je tradicionalno temeljila na tem načelu, že v vlogi šibkejšega partnerja. Na teh načelih je bil že med vojno zasnovan povojni politično-ekonomski red (OZN, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, ureditev mednarodne trgovine) pa tudi dekolonializacija. V ta načela je formalno privolila tudi Sovjetska zveza, a je dejansko (po koncu vojne skupaj s svojimi sateliti) vseskozi sledila načelom trde, agresivne, makiavelistične realpolitike in kršila vsa ta načela. In na teh načelih je bila zasnovana vsestranska ameriška pomoč razrušeni Evropi: Marshallov načrt pomoči za gospodarsko obnovo, Severnoatlantsko zavezništvo za kolektivno obrambo teritorija Zahoda ter skupaj z evropskimi partnerji Svet Evrope za varstvo človekovih pravic v Evropi. Omenjene štiri vrednote oz. svoboščine in načela Atlantske listine so DNK načel, na katerih temelji povojni globalni red.

Po drugi strani je staro celino začela deliti železna zavesa, kot je prvi opozoril Winston Churchill. Po propadu nacizma je Evropo ogrožal boljševizem, komunizem …

Da. Na eni strani so bila načela štirih svoboščin in Atlantske listine iz leta 1941, na drugi pa Stalinova boljševiška realpolitika. Nikakor se ni mislil odpovedati svojim geopolitičnim ciljem, ki jih je utelešal pakt med njim in Hitlerjem. Popustljivost Roosevelta in Churchilla, odstopanje od njunih načel, mu je olajšalo doseči večino njegovih ciljev. To je bila tragedija vzhodno- in srednjeevropskih narodov. Po koncu vojne je grozila komunistična nevarnost tudi v Zahodni Evropi. V Franciji je bila komunistična stranka najmočnejša, grozilo je, da bi komunisti v Italiji prevzeli oblast. V Pragi se je zgodil komunistični puč. Rdeča armada je začela izvajati blokado Berlina. Jasno se je kazala prihajajoča delitev Nemčije. Leta 1949 je bilo ustanovljeno Severnoatlantsko zavezništvo (Nato), ki je Zahodni Evropi zagotavljalo kolektivno varnost in teritorialno obrambo pred morebitno sovjetsko agresijo. Od načel svobodne samoodločbe in politične svobode ni v Vzhodni Evropi ostalo prav nič. In žalostna ironija stvarnosti je, da je glede na potek železne zavese Stalin v bistvu dosegel še več kot v paktu s Hitlerjem. Šele kolaps komunističnega totalitarizma v Evropi in Sovjetski zvezi je omogočil uveljavitev načel spoštovanja človekovega dostojanstva in pravic, svobode in demokracije ter samoodločbe tudi v Vzhodni Evropi in s tem pogoje za »vrnitev v Evropo« ter za »celovito in svobodno Evropo«.

In v tem kontekstu, kmalu po koncu vojne, se je začelo evropsko povezovanje. Evropske unije ne bi bilo brez njenih ustanovnih očetov:Roberta Schumana, Konrada Adenauerja, Alcida de Gasperija ... Ti trije so nedvomno dokaz, da so korenine Evropske unije krščanske, saj so bili to krščanskodemokratski politiki?

Že med obema vojnama so nekateri evropski politiki in intelektualci razmišljali o evropski duhovni in kulturni tradiciji in o tem, da bo treba Evropo zasnovati na drugačnih temeljih. Vse te ideje so temeljile na močnem medsebojnem sodelovanju, bolj ali manj upoštevajoč federalna oz. nadnacionalna načela. Velik del teh razmišljanj je izhajal iz poudarjenega zavedanja skupnega religioznega, duhovnega izhodišča, ki je oblikovalo evropsko civilizacijo kot nekaj edinstvenega: krščanstvo. Naj pa poudarim, da krščanstvo in s tem tudi nauk Katoliške cerkve nikakor ni ideologija, prav tako pa evropsko povezovanje ni predmet vere. Po drugi strani pa je res, da cerkveni družbeni nauk in drugi nauki Cerkve dajejo pomembne smernice. In ob njih so se, razmišljujoč o evropski zgodovini in aktualnosti, navdihovali tudi Schuman, Adenauer in de Gasperi, ki pa ne le da so o tem razmišljali, temveč so v politiki v tistem času zavzemali odločevalske funkcije. Razvili so jasen pogled na izjemen izziv, da je treba novi evropski red vzpostaviti na popolnoma drugačnih temeljih. Nanj so odgovorili izjemno pogumno in z vso odgovornostjo. Pri tem so jih ZDA popolnoma podprle. Ameriški politiki so se jasno zavedali, da je treba zasnovati evropski red na trdnejših temeljih. Dvakrat so morali že posredovati v vojni, ki se je začela na evropskih tleh, in reševati Evropo pred njenim propadom. Nista pa konkretna ideja evropskega združevanja in njena izvedba izhajali iz Amerike − bila pa je tedanja ameriška administracija in tudi številne njene naslednice njegova močna podpornica. Razvili in udejanjili pa so to idejo omenjeni ustanovni očetje.

V teh dneh je pri založbi Družina izšla monografija Jeffa Fountaina z naslovom Globoko ukoreninjen, ki predstavlja podobo in delo Roberta Schumana, enega od očetov sodobne Evrope. Vi ste napisali predgovor k tej knjigi.

Schuman je najpomembnejši izmed ustanovnih očetov. V povojnem obdobju je opravljal funkcije premierja, finančnega in zunanjega ministra. Kot zunanji minister je bil soočen s težko nalogo, kako omogočiti integracijo Nemčije v evropsko družino narodov in na kakšnih temeljih zasnovati skupno življenje z njo.

Kaj so bili tedaj ključni izzivi in kako je odgovoril nanje?

Nemčija je bila ozemeljsko razdeljena na štiri zavezniške okupacijske uprave. Obstajalo je več različnih pogledov na to, kako obnoviti Nemčijo in kakšno vlogo ji nameniti v Evropi. Odločitev za evropsko povezovanje nikakor ni bila samoumevna. Zgodovinska izkušnja je Franciji narekovala veliko previdnost in nujnost izkoristiti položaj zmagovalca, da si zagotovi premoč in se s tem zavaruje. V tistem času je bila nemška industrija pod zavezniško upravo in v prvem obdobju okupacije so zavezniki, zlasti Sovjeti in tudi Francozi, začeli razgrajevati in tudi uničevati nemški industrijski potencial. Z zalogami premoga in težko industrijo bogato nemško Posarje je pripadlo francoski okupacijski upravi. Britansko, zlasti pa ameriško stališče je izhajalo iz celovite presoje razvoja, upoštevajoč krhkost miru v Evropi ob vse večji sovjetski nevarnosti. Zavedali so se tudi napake versajske mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni, ko so Nemčiji naložili nemogoče breme in jo izločili iz globalne skupnosti. Če bi nadaljevali z razgradnjo nemške industrije, bi lahko prišlo do vstaje. V mnogih predelih razrušene Nemčije je pretila lakota. Treba je bilo torej omogočiti obnovo njenega gospodarstva, kar je bil nujen pogoj za uspešno obnovo evropskega gospodarstva. Američani in Britanci so tudi hitro sprevideli, da bo treba okupacijske cone pod upravami zahodnih zaveznikov združiti in omogočiti zahodnonemško suvereno državnost, Zahodno Nemčijo integrirati v družino svobodnih, demokratičnih narodov in ji omogočiti tudi vnovično oborožitev ter tako, kolikor je mogoče, zajeziti sovjetsko. Francoska vizija neoborožene Nemčije z močno okrnjenim in nadzorovanim industrijskim potencialom v tej perspektivi ni bila vzdržna (Francija je sicer počasi popuščala, ko je bil Schuman premier, leta 1948 je francoska skupščina s pičlo večino privolila v združitev treh območij pod vojaško upravo zahodnih zaveznikov v združeno, demokratično Zahodno Nemčijo, kmalu za tem pa je Schumanova vlada padla in v naslednji je postal zunanji minister). In tako je ameriški državni sekretar Acheson francoskemu zunanjemu ministru Schumanu predlagal, da predloži načrt, kako Zahodno Nemčijo politično in ekonomsko integrirati v skupnost svobodnih narodov.

Kaj pa Francija tistega časa?

V tem obdobju je bila notranjepolitična situacija v Franciji izjemno krhka. Komunisti so skušali zrušiti republiko, de Gaulle pa je v težavni situaciji čakal na svojo priložnost. Schumanova rešitev je pomenila resnično radikalno odločitev. Mir lahko zagotovi le enotna, združena Evropa. Strateško nasprotje med Francijo in Nemčijo je preosnoval v skupno nalogo na poti k skupnemu cilju: svoji proizvodnji premoga in jekla, tudi strateško pomembni za oboroževalno industrijo, naj podvržeta skupni, nadnacionalni Visoki oblasti (predhodnica današnje Evropske komisije). Združitev proizvodnje premoga in jekla bo osnova za gospodarski razvoj, ki bo služil vsem sodelujočim državam. Skupni projekt je bil odprt vsem svobodnim evropskim narodom. Šlo je torej za načrt zagotovitve miru na podlagi enakosti sodelujočih in medsebojne solidarnosti. Sodelovanje v duhu enakosti in solidarnosti bi potekalo v okviru za to vzpostavljene nadnacionalne entitete. Schuman to nadnacionalno skupnost takole opiše: »Temeljna ideja, ki je bila prvič udejanjena, in to na mednarodni ravni, je bila ideja o skupnosti, o nerazvezljivi skupnosti, časovno tako rekoč neomejeni, ki bi delovala v skladu s statutom, katerega spoštovanje varuje nepristransko in neodvisno sodišče. Upravljanje skupnosti je zaupano vrhovni oblasti, ki v okviru statuta razpolaga s pravico odločanja, odvzeto narodni vladni ali zakonodajni oblasti. V tem smislu lahko govorimo o nadnacionalni oblasti, ki jo varuje nadnacionalna zakonodaja.« To je torej vizija reda, ki je drugačen od reda, h kateremu so se evropski narodi zatekali vse dotlej in ki je od sredine 19. stoletja vse bolj klonil pod silnimi pritiski vedno bolj kompetitivnih odnosov med velikimi imperialnimi oz. kolonialnimi silami. Red, ki je temeljil na načelu ravnovesja sil, ravnovesja nacionalnih egoizmov in interesov, je bil krhek in ni vzdržal naraščajoče moči velikih imperialnih nacij ali cesarstev. Schuman je predlagal red, ki temelji na sodelovanju, na zbližanju nacionalnih interesov v prizadevanje k skupnemu cilju. Ugotoviti je treba dejstvo medsebojne odvisnosti. Dejanja enega imajo vpliv na drugega. Sodobni izzivi, ki so pred nacionalno državo, presegajo njene zmogljivosti. V Evropi živimo drug ob drugemu. Smo v istem čolnu, delimo si isto usodo. Te politične omejenosti je treba sprejeti in namesto rivalskih odnosov, ki vodijo v sovražnost, v prisebni moralni in politični zavesti sprejeti nov način življenja, ne več življenja drugega ob drugem, ampak drugega z drugim za skupni cilj, za udejanjanje skupnega dobrega. Temu primerno je treba oblikovati skupne strukture političnega življenja, ki naj dajo tej odločitvi potrebno trdnost in naj bodo oblikovane tako, da bodo omogočale zaupanje in fair-play. Na tem temelji njegova nadnacionalna struktura, prenos dela nacionalne suverenosti na višjo raven, kjer se združuje s preneseno suverenostjo drugih partnerjev v skupno politično moč, ki deluje v dobro vseh in na ta način tudi služi vsem sodelujočim državam, v bistvu torej poveča njihovo suverenost, seveda v tesni skupni povezavi. Schuman pri tem nikakor ni načrtoval kakšne tehnokratsko-utopične ideje zlitja narodov in identitet. Nikakor. Vse navedeno je prvotni, osnovni DNK evropskega združevanja. Schumanova vizija je uspela v realnosti. V deklaraciji je zapisano, da je cilj, da postane vojna med Francijo in Nemčijo ne le nepredstavljiva, ampak tudi nemogoča. In dejansko je tako. To velja za vse članice procesa evropskega združevanja. Naj na koncu poudarim še nekaj: Schumanov projekt je od vsega začetka eminentno politični projekt, čeprav se je začel na konkretnem področju dveh ekonomskih panog. In iz zgoraj razloženega ozadja moramo tudi reči, da je projekt, ki je tudi globoko etično utemeljen.

Petindvajsetega marca bo minilo (intervju je bil narejen sredi marca, op. ur.) šestdeset let od t. i. rimske pogodbe, uradno Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo. Kako je prišlo do te pogodbe?

Do te pogodbe je prišlo po prvem spodletelem poskusu nadgradnje povezave na eksplicitno politično raven. Kmalu po začetku pogajanj za pogodbo o evropski Skupnosti za premog in jeklo, ki je začela veljati v juniju 1952, je komunistična Severna Koreja napadla Južno Korejo. To je bil šok. Američani so takoj vedeli, da je njihov srednjeročni načrt vnovične oborožitve Zahodne Nemčije treba temeljito pospešiti, saj je bila nevarnost komunistične agresije velika. Potrebna je torej njena takojšnja vključitev v Nato. A ta načrt bi lahko resno ogrozil pogajanja za Evropsko skupnost za premog in jeklo, zato je Jean Monnet, izjemen organizatorski talent v ozadju Schumanovega načrta, prepričal novega francoskega premierja Plevena, da kot alternativo Američanom predlaga vzpostavitev nadnacionalne evropske vojske v okviru Evropske obrambne skupnosti, vzpostavljeno nemško vojsko pa bi neposredno podredili skupnemu, nadnacionalnemu poveljstvu, tako da Nemčija v resnici ne bi imela svoje vojske. Začela so se pogajanja, sestavljena je bila pogodba o Evropski obrambni skupnosti. Ratificirali so jo že štirje parlamenti šesterice (nemški, belgijski, nizozemski, luksemburški), nato pa je v francoskem parlamentu ratifikacija padla. Golisti so se bali prevelike izgube suverenosti in znova oborožene Nemčije (a do tega je prišlo po propadu tega načrta, saj je bila naslednje leto vključena v Nato), komunisti so nasprotovali premočni navezavi Francije na kapitalistično Ameriko in nasprotovanju komunističnemu bloku. Schuman tedaj ni bil več minister. Predsednik Visoke oblasti Skupnosti za premog in jeklo Monnet je v protestu odstopil. Treba je bilo imenovati novega predsednika. Zunanji ministri šesterice so se naslednje leto sešli v Messini in poleg imenovanja novega predsednika sklenili, da poživijo proces povezovanja. Ministri Beneluxa so predlagali vzpostavitev carinske unije (deloma iz strahu, da bosta v zastoju Nemčija in Francija začela krepiti le medsebojne dvostranske vezi). Francija je želela sodelovanje na področju atomske energije (Euratom), liberalizacija notranjega trga zanjo nikakor ni bila prioriteta, Nemčija pa je bila pripravljena sprejeti Euratom le pod pogojem sprejetja cilja oblikovanja notranjega trga. Nastala je Evropska gospodarska skupnost, poleg nje pa še Euratom.

V čem je pomen rimske pogodbe? Vemo, da je ta pogodba o EGS ena od dveh najpomembnejših pogodb v sodobni Evropski uniji. Zakaj?

Bistveni pomen je v vzpostavitvi vzorca napredovanja povezovanja. Do novih dveh pogodb − to sta rimski pogodbi, podpisani v Rimu 1957, po navadi pozabljamo, da je bila tedaj podpisana tudi pogodba Euratom – je prišlo seveda zaradi realnih interesov. A ti so bili med državami različni. Korak naprej je bilo mogoče storiti le na podlagi velikega kompromisa med različnimi interesi, ki so v nadnacionalni dinamiki lahko postali komplementarni. Rimska pogodba je zajela več sektorjev, pomenila je tudi večletni načrt vzpostavljanja notranjega trga, ki omogoča znamenite štiri svoboščine − prost pretok blaga, kapitala, ljudi in storitev. Vzpostavljena je bila celovita institucionalna arhitektura. Veliki gospodarski dinamizem je pritegnil zanimanje Danske, Irske, Norveške in Združenega kraljestva, ki so leta 1961 zaprosili za članstvo. Dve leti kasneje je de Gaulle vetiral britansko prošnjo (pogajanja so že potekala) in pogajanja s četverico so bila suspendirana, situacija se je ponovila leta 1967. A po de Gaullovem odhodu je prišlo leta 1973 do prve širitve EU, pristopili so Danska, Irska in Združeno kraljestvo. Širitveni proces se je s tem šele začel.

Potem so sledile še nekatere druge pomembne pogodbe oziroma sporazumi, ki pomenijo nove korake k nastanku Evropske skupnosti oziroma Evropske unije.

Da, naj omenim Enotni evropski akt (uveljavitev 1987), naslednika rimske pogodbe, ki je nastal zaradi želje po širitvi področja sodelovanja (okrepiti notranji trg tako, da postane enoten trg, začeti s sodelovanjem na področju zunanje politike in priprava na naslednje širitve − po pridružitvi Grčije, Španije in Portugalske). Naslednji pomemben korak je bila maastrichtska pogodba (uveljavitev 1993). Njen ključni namen je bil projekt ekonomske in monetarne unije in skupna valuta evro, poleg tega pa še vzpostavitev skupne zunanje in obrambne politike ter politike na področju pravosodja in notranjih zadev. Vse te nadgradnje in širitve področij delovanja so nastajale zaradi realnih interesov in potreb ter končnega soglasja pogodbenih partnerjev.

Sedanja Evropska unija pa deluje na temelju lizbonske pogodbe, ki je začela veljati 1. decembra 2009.

Njen ključni doprinos je v tem, da je prvič omogočila koncentracijo politične moči v svojem osrčju. Od samega začetka povezovanja je šlo za zavestno razpršitev politične moči, osrednji organ, komisija, je bil vedno v bistvu zamišljen kot nadnacionalen ter s tem glede na nacionalne interese držav članic nevtralen in avtonomen organ, ki kot tak najbolje skrbi in pomaga definirati skupni interes, je varuh pogodb, ima kot nevtralni organ izključno pristojnost zakonodajne pobude, a v samem bistvu ni center politične moči. Realna politična moč je zbrana v Svetu ministrov EU in Evropskem svetu, kjer so zbrani šefi vlad. A tam je bila moč dotlej enakomerno razpršena − države so se na mestu predsedujoče vrstile vsakega pol leta. Lizbonska pogodba uvede mesto stalnega predsedujočega Evropskemu svetu in Svetu za zunanje zadeve ter tudi evroskupini. To je pomemben korak v smeri koncentracije politične moči, ki naj bi omogočil večjo agilnost odločanja ter dolgoročnejše načrtovanje in zasledovanje ciljev in interesov. Skratka, to je korak v smeri omogočanja bolj strateškega ravnanja.

V preteklih letih se je Evropska unija znašla na težki preizkušnji. Najprej je EU pretresala grška dolžniška kriza, nato migrantski naval na Evropo, posledično se je zgodil tudi brexit. Očitno je, da bosta na EU dolgoročno še najbolj vplivala naval migrantov in brexit …

To so dejansko težki izzivi. Vsaka od teh preizkušenj je sama po sebi težka, njihovo sovpadanje pa je postavilo EU pred doslej resnično največjo preizkušnjo. Srce projekta povezovanja je sedaj evro. Je najgloblji in najtesnejši vidik povezanosti, v njem so vse najpomembnejše članice, tudi vse ustanovne članice. Ključna naloga je utrditev in dokončanje tega projekta na način, da bo ekonomska in monetarna unija trdnejši in odpornejši dejavnik stabilnosti in rasti. In glede na zunanje izzive je tu prioriteta zagotoviti popoln, sistematičen in resnično dosleden nadzor in varovanje zunanjih meja EU ter močno okrepiti varovanje schengenskega območja.

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da sedanja politična elita, ki vodi EU, ni kos izzivom, ki jih sedanji čas prinaša?

O tem nam govori val populizma, ki je rezultat dolgo delujočih različnih in globokih vzrokov. Usmerjen je proti obstoječemu redu, avtoritetam, institucijam. Je tudi posledica upada avtoritete teh institucij in etabliranih političnih sil, to pomeni politične elite, ki vodi EU − in to je elita, ki vodi vsako državo članico, da ne bo pomote. Te elite so res izgubile veliko svoje avtoritete. Tako nam ob upadu avtoritete etablirane politične elite populizem ponuja nevarno iluzijo radikalnih, enostavnih rešitev v smislu preloma, razgradnje institucij, reda in iluzijo odrešujoče nacionalne samozadostnosti. Uničuje zavest, da ker živimo v Evropi drug ob drugemu, si delimo usodo, ki je naša skupna usoda. Uničuje zavest potrebnega medsebojnega sodelovanja, medsebojne solidarnosti in skupne odgovornosti. In to je njegova največja nevarnost.  Ali pa bodo politični voditelji zmogli svojim državljanom jasno in odgovorno spregovoriti o tej  stvarnosti in potrebnih korakih, skupnih korakih, da ohranimo in utrdimo skupni dom?  Bodo zmogli oblikovati resen strateški načrt na ravni izzivov, s katerimi smo soočeni, in pri tem vztrajati kljub vsemu nasprotnemu vetru zapeljivih iluzij in populizma? To pa je veliko vprašanje. A edino pritrdilen odgovor lahko zagotovi smiselno prihodnost Evrope, evropskih držav, narodov.

V začetku marca je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker v Bruslju v obliki bele knjige predstavil pet scenarijev za razvoj Evropske unije do leta 2025 − od nadaljevanja sedanjega stanja do popolnoma federalistične EU. Kateri scenarij se vam zdi najbolj realen?

Njegovi scenariji so metodološki pristop, da voditelji sploh začnejo skupaj premišljevati o dolgoročni ambiciji. V sedanji situaciji je potreben najprej resen razmislek o ključnih izzivih in o tem, kako se z njimi spoprijeti. Skupaj spoprijeti. Najprej je treba utrditi duha enotnosti in zavest, da moramo zavarovati in učvrstiti to, kar smo prejeli od prejšnjih generacij. Seveda pa bo potreben resen korak naprej. A ta je mogoč samo na vsebinski podlagi, na ključnem projektu, od katerega je odvisno dobro celote. Shematično razmišljanje o Evropi različnih hitrosti je nesmiselno brez resne vsebinske podlage. Iz najinega vpogleda v razvoj povezave je bilo jasno, da je za korak naprej v povezavi vedno bil potreben širok, vseobsegajoč pristop, združitev sicer različnih interesov v večjem kompromisu, kjer je vsakdo tudi sicer kaj malega žrtvoval oziroma sprejel tudi interese drugih, za to, da se je uveljavil skupni interes vseh, ki je vsem prinašal koristi. Če pa bi si vsakdo izbiral, kar mu je všeč, drugega pa ne sprejemal, bi prišli v postopno anarhizacijo EU.

Po drugi strani nekdanji predsednik Sveta EU, nekdanji slovenski premier in predsednik SDS Janez Janša pravi, da sta mogoča samo dva scenarija − da bo EU obstala ali da bo razpadla …

Da, smo res v zelo pomembnem obdobju, ki zahteva veliko in združeno prisebnost ter modrost političnih voditeljev.

Po njegovem smo v urgentnem stanju za EU in v naslednjih sedmih, osmih mesecih se bo v veliki meri določila prihodnost EU. Pri tem je po njegovo ključno, kako se bodo stvari iztekle v Franciji in Nemčiji, kjer bodo volitve. Kako v zvezi s tem vidite izid nizozemskih volitev? Po eni strani se govori, da je bil poražen populizem, pa drugi pa je očitno, da je še kratko potegnila tamkajšnja politična levica …

Nizozemski politični prostor je močno fragmentiran. Vlada bo koalicijska, nestabilna in ne bo je enostavno voditi. S svojo močno, provokativno in premišljeno retoriko proti EU, političnim elitam in institucijam  bo imel Wilders na razdrobljen politični prostor velik vpliv kot že zadnjih trinajst let. Zmaga stranke premierja Rutteja je v tem smislu seveda olajšanje, mnogi pa bodo v njenem uspehu videli učinkovito taktiko boja proti pritisku populistov in preprečevanja odliva svojih volivcev: pomakniti se v bolj populistično smer pa tudi na novo premisliti dosedanjo politiko glede priseljevanja in integracije. Politična levica je v zadnjo Ruttejevo vlado prišla leta 2012, da je tako rešila njegov reformni, strogo varčevalni ekonomski program, ki mu je Wilders odpovedal podporo. Verjetno je zdaj plačala veliko ceno. Pomembno pa je že dve desetletji trajajoče usihanje evropske socialdemokracije. Mnogo njenih razočaranih privržencev je pristalo med privrženci populističnih, tudi bolj ksenofobnih strank po Evrope, ki se pojijo iz nekakšne jezne, radikalne nostalgije in se vse bolj naslanjajo na vizijo nacionalne samozadostnosti, tudi podržavljenja nekaterih večjih podjetij ali panog, na veliko manj liberalno mednarodno trgovino in na okrepitev vloge socialne države.

Kako gledate v zvezi s tem na zadnje zaostrovanje s Turčijo in posledično izpade turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana?

Kažejo na zaskrbljiv razvoj dogodkov. In kar prav tako zaskrbljuje, je presenečenje evropske politične elite nad tem sicer povsem predvidljivim razvojem.

Očitno je, da EU zaradi migrantske krize in s tem povezanega sporazuma s Turčijo z Erdoganom dela v rokavicah …

Da. A vse to je posledica šibke kolektivne strateške pameti evropskega političnega vodstva. Zato nas je migrantska kriza ujela povsem nepripravljene tako na nacionalni kakor tudi na nadnacionalni ravni. Sporazum s Turčijo je bil taktično reševanje aktualnih političnih voditeljev, ki bi jih sicer kriza lahko politično odplaknila. EU je s tem sporazumom kompromitirala številna svoja načela na eni strani, po drugi pa je močno okrnila svojo avtonomijo odločanja in ravnanja.

Kaj si obetate od volitev v Franciji in Nemčiji? Ali lahko zmaga Marine Le Pen res ogrozi obstoj Evropske unije? Ali pa lahko prej ubrani staro celino, saj je jasno, da se s politiko multikuturnosti pretirava…

Da, letos je pomembno volilno leto v Evropi. Nizozemski bo sledila Francija, nato jeseni Nemčija, morda še letos tudi Italija. Zato so politični voditelji največjih evropskih držav izrazito kratkoročno in nacionalno usmerjeni, soočajo se s precejšnjo izgubo svojega političnega kapitala.  Vsi skupaj pa smo v  situaciji, ki zahteva resno soočenje z izzivi ter  velike in zahtevne, drzne odločitve na skupni ravni. Ekonomska, varnostna, geopolitična realnost govorijo v prid enotnejše, učinkovitejše skupne povezave. Naraščajoče nelagodje in evroskepticizem pa vzbujata nevarne iluzije bega v nacionalno samozadostnost.

Naraščanje priljubljenosti Le Penove je posledica odpovedi etabliranih strank na mnogih področjih. Njena zmaga bi dejansko ogrozila obstoj EU. Francosko-nemška povezava kot pomemben vir politične dinamike ter usmerjevalne in uravnoteževalne dinamike v EU bi odpovedala. Kratkoročno bi nastala ogromna negotovost, ki bi s svojim vplivom segala daleč prek meja EU, nato pa bi se močno pospešile sredobežne silnice v EU … Da ne govorimo o posledicah za ekonomsko in monetarno unijo ter geopolitičnih posledicah.

Ste predsednik Društva Slovenski odbor za Nato. Zaradi novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa se veliko govori, da morajo članice Severnoatlantskega zavezništva več denarja prispevati za obrambo, saj ZDA prispevajo nesorazmerno veliko. Kako gledate na trditve nekaterih, da je Nato relikt hladne vojne, se pravi preteklosti?

To so popolnoma nesmiselne trditve. Nato je v preteklosti, v času hladne vojne, odigral nenadomestljivo in edinstveno vlogo. Izkazal se je kot najuspešnejše vojaško zavezništvo. Njegov obstoj je zavaroval severnoatlantski prostor in tako tudi omogočil udejanjanje evropskega povezovanja. V času po hladni vojni se je prilagodil novim razmeram. Sedaj, v naraščajočem vsestranskem varnostnem izzivu, se seveda spet potrjuje njegova nenadomestljiva vloga.

Kako v zvezi s tem gledate na Putinovo Rusijo? Nato pošilja svoje vojake v Vzhodno Evropo za zavarovanje svojih vzhodnih članic.

Aktualna geopolitika Ruske federacije, zlasti invazija, zasedba in aneksija Krima ter orkestracija in podpora ukrajinskim separatistom − hibridna vojna proti Ukrajini torej, je izjemen izziv, pravzaprav napad na evropski varnostni red. Gre za strateški izziv na več ravneh − varnostni, vojaški, propagandni, obveščevalni izziv. In, primarno, česar se veliko premalo zavedamo, na ravni zavesti. Nato ravna temu izzivu primerno in izkazuje dejansko medsebojno solidarnost.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

Mag. Igor Senčar za Demokracijo: Na eni strani načela Atlantske listine, na drugi pa Stalinova boljševiška realpolitika!

  • Objavljeno v Fokus

Veleposlanik Igor Senčar se je rodil leta 1965 v Ljubljani. Po izobrazbi je magister ekonomije in dipl. inž. elektrotehnike. Zaposlen je na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil v letih 2012, 2013 in 2014 državni sekretar, odgovoren za dvostranske in evropske zadeve ter za gospodarsko diplomacijo. Pred tem je bil generalni direktor za evropske zadeve in politično bilateralo. Osem let je služboval v Bruslju na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji (od leta 2002 do leta 2010), kjer je bil zadolžen za spremljanje Konvencije o prihodnosti Evropske unije, v letu 2004 je bil predstavnik RS v Varnostnem in političnem odboru, v letih od 2005 do 2010 pa je bil veleposlanik-stalni predstavnik Republike Slovenije pri EU. To obdobje je obarvano zlasti s predsedovanjem Slovenije Svetu EU. V preteklosti se je uveljavil tudi kot razmišljajoči intelektualec in esejist. Objavljal je predvsem v Tretjem dnevu, kjer je bil resorni urednik v obdobju 1992−1996, v Celovškem zvonu, kjer je bil sourednik, in v Družini. Bil je soustanovitelj in član uredniškega odbora knjižne zbirke Claritas pri Študenstki založbi. Leta 1997 je izšla zbirka njegovih esejev Homo Viator.

Naroči se na ta RSS