Volitve so praznik demokracije. Volivci imajo vedno prav. Kar smo volili, to bomo imeli. No, to je le manjši izbor najpogostejših parol, ki jih slišimo ob vsakih volitvah. In si ob njih seveda domišljamo, kako je Slovenija demokratična država, kjer si svoje oblastnike izvolimo mi, volivci.

Spominjam se leta 1998. Pa ne samo zato, ker sem tega leta maturiral in začel s študijem, ampak tudi zato, ker sem se začel že kmalu po maturi tudi intelektualno prebujati, čeprav sem bil še zelo naiven.

Če še ne veste: danes goduje sv. Stanislav Kostka. Po rodu s Poljske, torej enega sedanjih branikov krščanstva in domoljubja v Evropi. Bil je jezuitski novinec, zaradi bolezni pa je umrl v rosnih letih. Katoliška Cerkev ga je proglasila za enega od zavetnikov mladine, med Slovenci pa je znan zato, ker je po njem poimenovana zgodovinska vzgojno-izobraževalna ustanova – Zavod sv. Stanislava, ki je začel delovati že v začetku prejšnjega stoletja in je po skoraj polstoletni nasilni prekinitvi znova začel delovati v samostojni Sloveniji. In to v isti zgradbi, za katero je načrt izdelal znanec tedanjega ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, sicer sarajevski arhitekt Josip pl. Vancaš. Najbolj znana enota znotraj zavoda je Škofijska klasična gimnazija. Danes štiriletna, pred drugo svetovno vojno pa osemletna gimnazija s klasičnim programom (ki vključuje tudi latinščino in celo staro grščino).

Poznate razliko med proceduralno in vsebinsko pravičnostjo? Oziroma ali menite, da proceduralna pravilnost že zagotavlja pravično rešitev? A še preden si odgovorite na to vprašanje, naj vas vprašam še nekaj: ali ste zadovoljni s sedanjim volilnim sistemom?