Čeprav sem se za čas hude krize s koronavirusom odločil, da se odpovem tipičnemu dnevnopolitičnemu komentiranju – in tega sem se skušal držati že malo pred odhodom prejšnje vlade – bom moral tokrat narediti izjemo. Ne toliko zaradi napenjanja mišic, kdo je v slovenski politiki boljši borec proti epidemiji, ampak predvsem zaradi resnice in zaradi dejstva, da smo se znašli v izrednih razmerah, tako kot praktično cel svet.

Razlog, da se že dolgo nisem oglasil preko kakšne kolumne, se morda zdi običajen v takšnih okoliščinah: pomanjkanje časa. Koronavirus, ki je še januarja kazal, da je zgolj stvar Kitajske, je v tem mesecu sprožil globalni infarkt, kar je povzročilo, da smo se tudi Slovenci znašli v razmerah, primerljivih z vojno.

Za sintagmo »grešni kozel« ste gotovo že slišali. Izhaja sicer iz daljne tradicije izraelskega ljudstva, ki je vsako leto na spravni dan (Yom Kipur) opravljalo spravno daritev, pri čemer je žrtvovalo tudi dva kozla: enega Gospodu (Jahveju) kot daritev za greh, medtem ko so na drugega simbolno naložili grehe ljudstva in ga poslali v puščavo k demonu Azazélu (prim. 3Mz 16, 6-10). Ta obred je bil namenjen zadoščevanju za prelom zaveze z Bogom in za grehe ljudstva. S tem se je grešno ljudstvo vsaj simbolično opralo svojih grehov in darovalo v zameno daritve, poleg žgalnih tudi kozel, ki so ga poslali v puščavo. »Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo. Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde v nerodovitno pokrajino. Tako naj pošlje kozla v puščavo.« (3Mz 16, 21-22)