Andraž Teršek: Svobodo izražanja je potrebno brezpogojno zaščititi!

  • Napisal  Peter T.
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: arhiv Nova24TV) (Slika: arhiv Nova24TV)

"V tem smislu mora biti vsaj ustavnik zelo neprijetno presenečen nad pojasnili in sklepi, s katerimi sta prof. dr. Karmen Erjavec in prof. dr. Melita Poler Kovačič, profesorici na Fakulteti za družbene vede, predstavili javnosti delo (raziskavo!) o sovražnem govoru v spletnih komentarjih. Rokohitrsko sta kot znanstveno metodo dela predstavili opis intervjujev z nekaterimi avtorji »sovražnih« spletnih komentarjev o tem, kaj pišejo in zakaj pišejo na spletnih forumih (očitno nezavedajoč se, da je že ta vidik prvi dokaz neobstoja sovražnega govora v danem primeru). Šli pa sta celo tako daleč, da sta se enostavno ogradili od pravne stroke in si pač izmislili neko svojo »dodano vrednost« znanosti. Ustavnopravnim in kazenskopravnim kriterijem za določanje meja svobode izražanja sta se izognili z domislico o novi, »družboslovni definiciji« sovražnega govora,"  pravi Andraž Teršek, najbrž vodilni ustavni pravnik v Sloveniji, ki ga povzema portal 24kul.

Portal povzemamo v celoti:

"V jedru ustavnopravne zaščite svobode izražanja je temeljno načelo, da mora biti vsebina izražanja nedotakljiva: razen v izjemnih, posebej utemeljenih primerih, ko je omejitev te svobode nujna ali prisiljujoča. Na vprašanje, zakaj pravna politika kaznovanja ne sme biti ne prva ne glavna izbira pri iskanju domnevno učinkovitih sredstev za nadzor nad svobodnim izražanjem (pač pa naj bosta to predvsem ali ostro in glasno nasprotovanje ali pa molčeči spregled), ustavnopravno pravoslovje ponuja obsežno literaturo in sodno prakso.

Prepogosto se zdi, da javnih razpravljavcev na to temo, tudi tistih iz akademskih krogov, to ne zanima dovolj. Javnosti, laični in strokovni, predstavljajo svoja razmišljanja glede posameznih primerov javnega izražanja določenih besed in stavkov. Predvsem takih, ki objektivno pomenijo izražanje takšnega ali drugačnega prezira, takšnih ali drugačnih, prikritih ali odkritih sovražnih čustev, določene, a prepoznavne nestrpnosti. Ali pa gre za izražanje načelnega zavzemanja za fizično kaznovanje ali za uporabo nasilja, v smislu javnega govorjenja o fizičnem kaznovanju kot abstraktni ideji in podobno. Lahko pa gre enostavno za žaljenje, klevetanje ali za brezciljno provociranje. Javni razpravljavci, na katere mislim, z veliko lahkotnostjo takšne in podobne primere izražanja označujejo z izrazi, ki so sicer utemeljeni s pravnimi definicijami in zadevajo ustavnopravne koncepte. Kot na primer »sovražni govor«, »napadalni govor« ali »pozivanje k nasilju« in »spodbujanje sovraštva«. Pri tem pa, skoraj brez izjeme, ne izhajajo iz doktrinarnih in konceptualnih zaključkov, ki jih ponuja ustavnopravno pravoslovje. Z njimi ne polemizirajo, jih ne analizirajo in pri javnem govorjenju tudi ne uporabljajo orodij, ki bi spominjala na kritično analitični pristop k utemeljenim dognanjem ustavnopravnega pravoslovja.

Četudi so ti razpravljavci pri svojem zavzemanju za dvig ravni omike in kulture pri javnem komuniciranju dobronamerni, pa strokovna površnost in sveta preproščina, kakršni se odražata v njihovih javno izraženih pogledih na svobodo izražanja in včasih sežeta tudi čez rob populizma, jemljeta njihovim premislekom in sklepom nujni strokovni značaj in polemično konstruktivnost. Slabita tudi legitimnost podpisovanja z akademskimi nazivi, kadar so ti uporabljeni kot sugestija za samodejno priznavanje njihove razpravljalne avtoritete.

Boj za svobodo izražanja mora temeljiti na zaščiti svobode posameznika in na iskanju najbolj učinkovitih nekaznovalnih alternativ znotraj polja svobode posameznika. Ljudi se ne sme kaznovati zaradi golega pritrjevanja določenim idejam ali zaradi javne rabe določenih besed kot golih besed. Prav tako se ne sme kaznovalno preganjati ljudi zaradi izražanja določenih besed s tem, da se izrečenim besedam daje večji pomen, kot ga zaslužijo! Še manj se sme ljudi preganjati in kaznovati zaradi izražanja besed, ki dobijo široko javno pozornost šele po tem, ko jih prenesemo s forumov z zanemarljivim številom sledilcev v množične medije. Prekomerno omejevanje svobode izražanja, ki ni nujno, je za demokratično družbo mnogo večja nevarnost in škoda, kot pa posamezni primeri nedostojnega ali zavrženega javnega izražanja, ki drugih škodljivih posledic razen zgražanja, nestrinjanja, negodovanja, vznemirjanja, užaljenosti ali šokiranja posameznikov ali določenega dela javnosti v družbenih praksah ne povzročajo. Pravno je treba varovati tudi takšne besede, izraze, mnenja in ideje, ki lahko šokirajo, vznemirjajo, pretresajo ali celo žalijo državo, javnost oziroma del javnosti."

Več si lahko preberete TUKAJ.

nazaj na vrh